Jedro

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: ali je pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru vključevala seznanitev z možnostjo nastalega zapleta; ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo trditve, da je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: ali je pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru vključevala seznanitev z možnostjo nastalega zapleta; ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo trditve, da je bila s posegom preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi posledic kolonoskopije, ki jo je opravljala zdravnica druge toženke. Ta je med posegom pri tožnici odkrila in ji odstranila polip na črevesju, zaradi česar je kasneje prišlo do predrtja črevesne stene in sepse. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, naj tožnici solidarno plačata 15.720,40 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil poseg sicer izveden strokovno in v skladu z medicinsko doktrino, da pa toženkama ni uspelo dokazati izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Verjelo je namreč izpovedbi tožnice, da ji zdravnica ni povedala ničesar v zvezi s samim posegom in da z njo praktično ni komunicirala. Verjetno sicer noben pacient ne odkloni posega odstranitve polipa, vendar ob predpostavki, da je o tem seznanjen; njegova privolitev se ne sme domnevati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Sprejelo je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni bila seznanjena s tveganjem odstranitve polipa in da sicer v poseg ne bi privolila. Pritožbene očitke, da bi tožnica tudi po seznanitvi z možnimi zapleti soglasje kljub temu podala in da pojasnilna dolžnost ni obstajala zaradi nujnosti posega, je zavrnilo, ker ta dejstva pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana, pritožbene navedbe o nujnosti posega pa so nedovoljena novota. Prav tako ni upoštevalo navedb, da bi tožnici brez opravljenega posega nastala še večja škoda, saj je poseg preprečil nastanek raka debelega črevesja. Kot je pojasnilo, je stanje oškodovanca lahko pravno relevantni sovzrok le, če je imel oškodovanec zaradi tega stanja težave že pred škodnim dogodkom.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženki vlagata predlog za dopustitev revizije, v katerem poudarjata, da je statistična možnost konkretnega zapleta tako majhna (0,1 % do 1 %), da ga ni mogoče šteti za običajno tveganje, o katerem bi morala biti tožnica poučena. Pri tem se sklicujeta na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1792/2010 z dne 8. 12. 2010 in II Cp 682/2011 z dne 18. 5. 2011. Opozarjata tudi na specifičnost posega, ki ima diagnostično – terapevtsko naravo. V okviru preiskave (kolonoskopija) se ugotavljajo morebitne patološke spremembe; če so odkrite, se takoj izvede tudi terapija (odstranitev tumorjev, polipov itd.). Gre torej za specifično obliko zdravljenja, ko se šele med kolonoskopijo odloča o potrebnih terapevtskih ukrepih, kar ima bolnik možnost v celoti spremljati pri polni zavesti, takrat pa se je izpolnjevala tudi pojasnilna dolžnost. Tudi izvedenec je navedel, da je imela tožnica resnično praktično in ne le teoretično možnost odkloniti endoskopsko odstranitev polipa, vendar v praksi do takih odločitev ne prihaja, sploh ne v primerih, kot je konkretni, ko gre za družinsko obremenjenost z rakom debelega črevesa. Nastalega zapleta ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in ni posledica nepravilnega dela zdravnika. Zdravnica, ki je izvajala poseg, je izpovedala, da je tožnico seznanila s posegom odstranitve, čemur slednja ni nasprotovala. Predlagateljici dodajata, da bi bil obseg nepremoženjske škode mnogo večji, če ne bi bilo strokovno opravljenega posega. Čeprav je prišlo do zapleta, je namreč tožničino stanje boljše, kot bi bilo v primeru (velike verjetnosti) nastanka bolezni (raka debelega črevesa), ki je bila s posegom preprečena. Če bi torej obveljala sicer grajana presoja o temelju, pa bi se morala odškodnina glede na navedeno zmanjšati vsaj na polovico. V zvezi s tem grajata očitek sodišča druge stopnje o prekluziji navedb, da je odstranitev polipov pomenila 100 % preprečitev razvoja raka pri tožnici. Isto sodišče je zavzelo tudi zmotno stališče, da lahko stanje oškodovanca pomeni pravno relevantni sovzrok le, če je imel oškodovanec zaradi tega stanja težave že pred škodnim dogodkom. Predlagateljici menita, da ni mogoče zaobiti vprašanja, ali bi imel oškodovanec zdravstvene težave tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Vrhovnemu sodišču predlagata, da revizijo dopusti glede vprašanj: (1) ali je pojasnilna dolžnost do pacienta izpolnjena tudi, ko zdravnik v okviru diagnostičnega posega pacienta seznani s posegom, ne seznani pa ga z morebitnim zapletom, do katerega pride izjemno redko, in (2) ali na odmero odškodnine vpliva okoliščina, da je bil izveden poseg, s katerim je bila glede na prognozo preprečena bistveno večja škoda, kot bi nastala, če poseg ne bi bil opravljen.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).