Jedro

Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino.

V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma.

Pravice ni moč odpraviti, jo pa je dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., II. in III. tč. izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku drugo tožnika,1 da se najemna pogodba št. .... z dne 20. 8. 2014, sklenjena med prvo tožnico in tožencem, za bivalno enoto na naslovu ..., št. ... v II. nadstropju, v skupni izmeri 16,84 m², kar predstavlja sobo v izmeri 11,15 m², kopalnico v izmeri 3,38 m² in klet št. ... v izmeri 2,31 m² z upoštevanjem korekcijskega faktorja 0,75,2 odpove, da je toženec dolžan izprazniti bivalno enoto v roku šestdeset dni po pravnomočnosti odločbe in se iz nje izseliti ter jo prazno vseh oseb in stvari izročiti drugo tožniku (II) in da je toženec dolžan plačati drugo tožniku 744,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13,52 EUR od 16. 2. 2019, od zneska 13,52 EUR od 16. 3. 2019, od zneska 13,52 EUR od 16. 4. 2019, od zneska 13,52 EUR od 16. 5. 2019, od zneska 13,52 EUR od 16. 6. 2019, od zneska 13,52 EUR od 16. 7. 2019 ter od zneska 663,24 EUR od 9. 10. 2019 dalje do plačila (III). Enak tožbeni zahtevek prvo tožnice je zavrnilo (IV).3

2. Toženec vlaga pritožbo zoper I., II. in III. tč. izreka zamudne sodbe. Navaja, da pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka, ker ni ugotovilo prave vrednosti spora. Sodišče je sledilo navedbam tožnikov o kršitvah, ki pomenijo krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe, ker toženec ni plačeval najemnine in obratovalnih stroškov ter je grobo kršil temeljna pravila sosedskega sožitja. Te navedbe so držale do vložitve tožbe. Po vložitvi tožbe je prišlo do spremenjenih okoliščin, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Zaradi težav z alkoholom, ki so bile povod in razlog za kršenje hišnega reda ter miru stanovalcev, se je toženec vključil v proces zdravljenja od alkoholizma in ga uspešno zaključil. Toženec več kot leto dni vzdržuje abstinenco od alkohola. Prav tako ni zagrešil nobene kršitve hišnega reda in ni več pritožb od sostanovalcev glede njegovega vedenja. Iz navedb tožnikov izhaja, da je bil toženec opozorjen z opominom pred enim letom. Od takrat so se razmere spremenile. Toženec redno sodeluje z Društvom X. Vključen je v program za preprečevanje in krepitev pomoči za ohranjanje obstoječih nastanitev, ker ve, da mu je predmetna nastanitev življenjskega pomena. Po vloženi tožbi je toženec pridobil denarno pomoč. V celoti je plačal dolg do upravnika, dolg do drugo tožnika je zmanjšal. Na dan 27. 10. 2020 je dolg še 580,78 EUR. Toženec je vložil novo vlogo za izredno denarno pomoč na Občino. Vlogo za denarno pomoč je vložil tudi na Društvo Y ter na K. Na odločitve še čaka. Toženec se trudi odplačati dolg, hkrati pa sproti poravnava redne obveznosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je toženec spremenil svoja ravnanja. Iz tega razloga je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Odpoved pogodbe in izselitev toženca iz bivalne enote je nesorazmeren ukrep, ker toženec nima druge opcije za bivanje ter bo zato ogroženo njegovo zdravje in preživetje. Sodišče ni upoštevalo stališč, ki jih je sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-619-17 z dne 14. 2. 2019. Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da je obveznost države, da zagotovi dom brezdomcev, sicer omejene, hkrati pa je izpostavilo, da pravica do spoštovanja doma posamezniku v določenih primerih zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega. Evropska konvencija človekovih pravic (EKČP) poudarja pomen zagotavljanja varnega zatočišča posebej ranljivim posameznikom, kamor brezdomci nedvomno spadajo. Sodišče se v sodbi ni opredelilo o sorazmernosti ukrepa v duhu omenjene ustavne odločitve in spoštovanja temeljnih pravic posameznika. Sodišče se sklicuje na 112. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), ni pa upoštevalo, da iz interpretacije te določbe izhaja, da se ne sme odpovedati najemne pogodbe, če najemnik izkaže, da krivdnega razloga brez svoje krivde ni mogel odpraviti v danem roku, kar je toženec izkazal z ureditvijo svoje osebnosti in življenja ter s plačili dolga.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici sta v tožbi opredeljeno navedli dejstva, na podlagi katerih sta določili vrednost spornega predmeta v višini 1.555,80 EUR. Navedli sta, da sta določili vrednost spornega predmeta upoštevaje izračun enoletne najemnine in višino denarne terjatve iz naslova neplačanih najemnin ter obratovalnih stroškov. Vrednost spornega predmeta je bila določena v skladu z 39. in 42. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba tudi ne pojasni, zakaj bi morebitna napačna ugotovitev vrednosti spornega predmeta vplivala na zakonitost zamudne sodbe. Pritožbene navedbe so v tem delu neutemeljene, s tem, da je v sporih iz najemnih razmerij, ne glede na vrednost spornega predmeta, podana pristojnost okrajnega sodišča (3. tč. drugega odstavka 30. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 19. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje ni storili formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kakor tudi ne kršitev, ki ji jih navaja pritožba. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjene zakonske predpostavke, kot jih določa 318. člen ZPP.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar pritožba tudi ne izpodbija, da je bila tožba in dopolnitvi tožbe5 pravilno vročena tožencu, ki na tožbo ni odgovoril (glej 1. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP), s tem, da je bil toženec ob prejemu tožbe opozorjen na pravne posledice, če ne bo vložil odgovora na tožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (glej 3. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP), prav tako pa dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložili tožnici oziroma z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP).

8. Institut zamudne sodbe je izraz pozitivne (afirmativne) litiskontestacije, ker temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih temelji tožbeni zahtevek. Gre za način, s katerim toženec želi v postopku razpolagati (disponirati) s pravico oporekati dejanskim trditvam tožnika, kar pa ne pomeni, da se strinja s pravno kvalifikacijo, na kateri tožnik utemeljuje pravovarstveni zahtevek. Toženec morda ne želi oporekati dejanskim navedbam tožnika, ker meni, da tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu (ali ker je tožba nesklepčna) in prepušča to presojo sodišču, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava (oziroma na nesklepčnost tožbe) po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov se v postopku izdaje zamudne osebe ne izvajajo dokazi in se ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9. Toženec ni odgovoril na tožbo. Na ta način je določil okvir možnega (dopustnega) izpodbijanja zamudne sodbe, ki ga zaradi načela enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, načeloma ni dopustno širiti, razen če bi obstajali izjemni razlogi,6 ki bi glede na interesni oziroma vrednostni temelj opravičevali drugačnost procesnopravnega vrednotenja kogentne zakonske določbe 318. člena ZPP in zaradi katerih bi bilo izjemoma dopustno preseči meje tega pravnega pravila. Toženec v pritožbi ni navedel teh izjemnih okoliščin, ki bi (morda) dopuščale, da bi zaradi specifičnosti primera,7 pritožbeno sodišče lahko prebilo pravila in (procesno)pravne posledice zavezujoče določbe 318. člena ZPP. Ali povedano drugače. Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. tč. prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino (4. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1).8 Pri zamudni sodbi ne velja pravilo, da sodišče upošteva stanje do trenutka zaključka glavne obravnave oziroma izdaje sodbe, ker ugotavlja le, ali iz dejstev, ki so navedeni v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče tudi mora izdati zamudno sodbo, če so izkazane predpostavke iz 318. člena ZPP, po uradni dolžnosti ali na predlog, opustitev izdaje zamudne sodbe pa predstavlja kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Iz trditvene podlage v tožbi in predlaganih dokazov izhaja, da (je) toženec bivalno enoto uporablja(l) v nasprotju z najemno pogodbo ter da ne plačuje najemnine in obratovalnih stroškov. Tožnici sta navedli in predložili dokaze (listine), ki potrjujejo obstoj krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe tako po 4. kot tudi po 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1. 11. Tožnika sta v tožbi navedla, da je toženec uporabljal bivalno enoto v nasprotju z najemno pogodbo in da je z načinom uporabe bivalne enote grobo kršil temeljna pravila sosedskega sožitja in huje motil druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja. Sodišče prve stopnje je te kršitvi v obrazložitvi zamudne sodbe delno povzelo. Ugotovilo je, da je toženec v bivalni enoti pijančeval, v nočnem času so ga obiskovali brezdomci, prirejal je zabave, glasno je poslušal glasbo, grozil sosedu, zato je večkrat posredovala tudi policija.9 Tudi zaradi pritožb sosedov je drugo tožnik z opominom obvestil toženca o teh kršitvah in ga pozval, naj s temi kršitvami najemne pogodbe preneha, hkrati pa ga je opozoril, da bo v nasprotnem primeru zahteval odpoved najemne pogodbe in njegovo izselitev. Tožnika nista želela tožencu odpovedati najemne pogodbe, zato sta vložila veliko truda in časa k reševanju te problematike, vključila sta tudi Društvo X., vendar tudi ta pomoč ni bila uspešna, ker toženec s kršitvami ni prenehal.10

12. Toženec ni redno plačeval najemnine in mesečnih obratovalnih stroškov, zato mu je drugo tožnik poslal opomin, hkrati pa ga je opozoril, da s temi kršitvami najemne pogodbe preneha in da poravna zapadle obveznosti, ker neplačevanje najemnine in obratovalnih stroškov pomeni krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe. V tožbi sta tožnika trdila, da toženec kljub opominjanju obveznosti ni plačal in da dolguje plačilo iz naslova neporavnane najemnine in iz naslova neporavnanih obratovalnih stroškov. Toženec tudi ni sprožil postopka za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopka za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja iz prvega odstavka 104. člena SZ-1 oziroma o tem ni obvestil tožnikov pred vložitvijo tožbe.

13. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika pri opominjanju postopala skladno s tretjim odstavkom 103. člena SZ-111 in da sta (bila) izpolnjena krivdna razloga za odpoved najemne pogodbe iz 4. in 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1. Zakonski (formalni) pogoji za odpoved najemnega razmerja iz teh krivdnih razlogov so tako izpolnjeni. Toženec tudi ni navedel razlogov, zaradi katerih krivdni razlogi niso nastali po njegovi krivdi (šesti odstavek 112. člena SZ-1). Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 4. točke 112. člena SZ-1 tožencu naložilo, da se izseli iz bivalne enote in da jo izroči drugo tožnici v roku šestdesetih dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Utemeljeno je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova plačila najemnin in neporavnanih stroškov obratovanja, od katerih je priznalo tudi zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka zamudne sodbe.

14. V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma. Proces izvrševanja teh pravic je treba gledati kot celoto in jih na ta način uravnotežiti (ovrednotiti), ob upoštevanju svojskosti vsake posamezne pravice, ki pripada ne le pravdnima strankama, marveč tudi sostanovalcem, ker sama kršitev pravne norme še ni istovetna s pravno kršitvijo, za katero bi veljalo, da ji vedno sledi pravna posledica (sankcija). Pritožbeno sodišče je tehtalo, do kod seže pravno varstvo, ko je nosilec pravice pasiven pri uveljavljanju materialnih in procesnih pravic oziroma kakšna so dolžnostna ravnanja nosilcev pravic v teh spornih razmerjih. Znotraj teh okvirov je iskalo ravnovesje nasprotujočih interesov, ki jih je medsebojno primerjalo in uskladilo glede na ekonomski in socialni cilj teh pravic. Pravice namreč ni moč odpraviti, jo je pa dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.12

15. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 87/2020 z dne 18. 12. 2020 pojasnilo,13 da „SZ-1 v 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1 lastnika stanovanja ščiti zgolj posredno. V prvi vrsti ščiti najemnikove sosede, in to ne glede na to, da je aktivno legitimiran za njihovo zaščito prav lastnik – on je tisti, ki neposredno (najprej s pošiljanjem opomina, nato pa še z vložitvijo tožbe) brani njihovo lastninsko pravico in/ali pravico do mirnega uživanja lastnega doma. V razmerju med tožnikom kot lastnikom neprofitnega stanovanjskega sklada in najemnikom tega stanovanja v primeru odpovedi najemnega razmerja iz krivdnega razloga po 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1 torej ne gre za vertikalno ali vertikalno podobno razmerje, v katerem bi veljal najstrožji test sorazmernosti. Pri tehtanju, ali naj toženka pravico do doma izgubi, so pomembne toženkine osebne lastnosti (rojena je leta 1958),14 je nekdanja brezdomka in v primeru izselitve lastne možnosti druge namestitve nima; grozi ji, da bo znova brezdomka. Toženkini pravici nasproti ne stoji zgolj tožnikova lastninska pravica, ki jo tožnik zaradi ravnanj toženke lahko izgubi, temveč tudi lastninska pravica lastnikov ostalih stanovanjskih enot v bloku, ki jih toženka s svojimi ravnanji vznemirja. Zlasti pa je toženkina pravica do doma v opreki s pravico ostalih stanovalcev do mirnega uživanja oziroma spoštovanja (njihovega) doma. Toženkina pravica do doma je namreč omejena s pravicami ostalih stanovalcev do (mirnega uživanja) doma – izvršuje jo lahko le tako, da ne posega v (enake) pravice drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), pri čemer je izhodišče vidik povprečnega stanovalca. Takega izvrševanja svoje pravice toženka ni zmogla in ga še vedno ne zmore.“

16. Dejanske in pravne okoliščine primera Vrhovnega sodišča in obravnavanega primera se ujemajo v bistvenih lastnostih; enaka sta vrednostni in interesni temelj, zato ju je treba enako pravno vrednotiti. Razlika, ki po mnenju pritožbenega sodišča, ne more pripeljati do različnega pravnega vrednotenja, sta okoliščini, da je bila v obravnavanem primeru izdana zamudna sodba in da toženec v pritožbi navaja, da so se od vložitve tožbe dalje razmere spremenile in v tem korenini odločilni pritožbeni razlog, na katerem pritožba gradi tezo, da ni bilo upošteva načelo sorazmernosti. Pritožba sicer tega opredeljeno ne navaja in se ne sklicuje na (citirano) sodbo Vrhovnega sodišča, pa vendar je bistvo njenih navedb prav v tem, da se v bistvenih lastnostih sodna primera razlikujeta. Namreč, iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da toženka “še vedno ne zmore“15 izvrševati pravice na način, ki ne bi posegala v pravice sostanovalcev, toženec pa v pritožbi zatrjuje, da „sedaj po vložiti tožbe“ zmore izvrševati pravico na način, ki več ne posega v pravice sostanovalcev.

17. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih teh dejanskih navedb ne sme upoštevati, znova le pojasnjuje, da se pri izdaji zamudne sodbe upoštevajo le navedbe in dokazi iz tožbe. Iz tožbenih navedb pa izhaja, da toženec po prejemu opomina in ob vložitvi tožbe s kršitvam ni prenehal. Pritožba zato zmotno meni, da je sodišče prve stopnje „nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo in ni ugotavljalo, da je toženec v celoti spremenil svoja ravnanja po vložitvi tožbe.“ Ni najti utemeljenega razloga, če je toženec že po vložitvi tožbe spremenil svoja ravnanja, zakaj teh dejstev ni predstavil v odgovoru na tožbo. Očitno gre le za pretvezo, ker toženec dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbijati s pritožbo, zato s temi „novotami“, za katere tudi ne navede opravičljivih razlogov, zaradi katerih jih navaja šele v pritožbi, ne more uspeti, tudi glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Če je toženec menil, da so te dejanske navedbe dopustne, ni najti razloga, zaradi katerega v pritožbi ni predlagal in predložil nobenega dokaza, ki bi ta dejstva potrdil. 18. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je izkazano, da je toženec glede na način, obseg, intenziteto in kontinuiteto nedopustnih ravnanj, brezobzirno posegal v pravice sostanovalcev do mirnega uživanja lastnega doma in da s kršitvami ni prenehal, čeprav sta tožnika po opominu aktivno delovala v smeri, da ne bi prišlo do odpovedi najemnega razmerja. Tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev bivalne enote je zato utemeljen že iz tega razloga. Glede na trajanje in intenzivnost nedopustnih ravnanj toženca do sostanovalcev tudi ni moč dati prednost dejstvom, ki jih navaja toženec v pritožbi, da bo “pristal na ulici kot brezdomec ter bo ogroženo njegovo zdravje in preživetje“.16

19. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17-22. V konkretnem primeru je odpoved najemnega razmerja utemeljena (že) zaradi krivdnega razloga iz 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1, kar pomeni, da primera nimata enakega vrednostnega temelja in sta zato v bistvenih okoliščinah različna,17 kljub nekaterim skupnim značilnostim.18 Neenako je treba neenako vrednotiti. Tudi Vrhovno sodišče je v citirani zadevi pojasnilo, da zadeva ni (povsem) primerljiva z zadevo Up-619/17. 20. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, da je pri odločitvi opravilo test sorazmernosti, navedlo pa je odločilna dejstva, ki jih (ustavno)sodna praksa šteje kot odločilna za presojo, ali je pravno varstvo tožnika sorazmerno s težo toženčevih kršitev najemne pogodbe. Ugotovljena dejstva iz sodbe sodišča prve stopnje potrjujejo sklep, da je ob upoštevanju testa sorazmernosti, med pravico toženca do doma in varstva, ki ga uživa po 8. členu EKČP, ter pravicami sostanovalcev, izselitev toženca iz bivalne enote nujen in hkrati edini možen način, s katerim toženec ne bo več mogel posegati v pravice sostanovalcev do mirnega življenja, s kontinuiranimi, pogostimi in grobimi kršitvami temeljnih pravil sosedskega sožitja.19

21. Zgolj dodatna podlaga za odpoved najemnega razmerja je tudi v krivdnem razlogu iz 4. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1, ker iz tožbenih trditev izhaja, da toženec ne plačuje neprofitne najemnine in obratovalnih stroškov ter da teh obveznosti ni izpolnil tudi ne po prejemu opomina. Toženec ni odgovoril na tožbo in tudi ni navajal, da bi po opominu postopal po 104. členu SZ-1. Toženec v pritožbi ne navaja izjemnih okoliščin, zaradi katerih teh stroškov ni plačal (npr. osebni stečaj, izguba zaposlitve, težja bolezen itd.)20 in zakaj ni v tridesetih dneh po nastanku izjemnih okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja, kot to določa 104. člen SZ-1. Toženec tudi ne pojasni, zakaj ni vložil odgovora na tožbo, v katerem bi lahko pojasnil, da je po vložitvi tožbe zaprosil za izredno denarno pomoč, ob tem, da pritožbi tudi ne predloži dokaza, ki bi potrjeval te pritožbene navedbe.

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben. Tožnici pritožbenih stroškov nista priglasili.

1 Ker je lastnik bivalne enote. 2 V nadaljevanju bivalna enota. 3 Ker je ugotovilo, da prvo tožnica ni lastnica bivalne enote. 4 Sodišče prve stopnje je povzelo navedeno zakonsko določbo v 3. točki obrazložitve sodbe, zato jo pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, znova ne povzema. 5 V nadaljevanju tožba. 6 Zaradi katerih toženec ni odgovoril na tožbo. 7 V katerem je med drugim posebej poudarjeno načelo socialne države in posebno varstvo, ki so ga deležni najemniki neprofitnih stanovanj. 8 Sodišče prve stopnje je povzelo navedeni zakonski določbi v 10. točki obrazložitve sodbe, zato jo pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, znova ne povzema. 9 Podrobneje glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in navedbe tožnikov v IV. In V. tč. tožbe. 10 Tožnika sta zatrjevala, da je bilo tožencu izdanih več plačilnih nalogov, da iz dopisa policije izhaja, da je toženec s kršitvami nadaljeval tudi po prejemu opomina pred odpovedjo najemne pogodbe, da sostanovalci živijo v strahu in da so prekomerno ovirani pri uporabi stanovanjskih enot zaradi toženčevih ravnanj ter da sta vložila veliko truda in časa, da bi toženec s kršitvami prenehal, vendar je toženec s kršitvami v nezmanjšani meri nadaljeval. 11 Sodišče prve stopnje je povzelo navedeno zakonsko določbo v 10. točki obrazložitve sodbe, zato jo pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, znova ne povzema. 12 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 202 in 227. 13 Pritožbeno sodišče navedeno sodbo deloma povzema iz razloga, ker se dejanska (tudi osebne lastnosti tožencev) in pravna dejstva prekrivajo v bistvenih lastnostih. 14 V obravnavanem primeru je toženec letnik 1964. 15 Po izvedenem dokaznem postopku in po stanju v trenutku zaključka glavne obravnave (op. pritožbenega sodišča). 16 Konkretnejših navedb pritožba ne navaja. 17 V citirani zadevi Ustavnega sodišča je bil predmet obravnave krivdni razlog za odpoved najemnega razmerja po 4. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1. 18 Kot so: načelo socialne države pri odpovedi najemne pogodbe za neprofitno stanovanje in stališče, da izguba doma pomeni najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma ter da se v primerih sodne izselitve iz „socialnega“ stanovanja ocenjuje ne le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma (zaradi katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP) nujen v demokratični družbi. 19 Enako sodba VSL II Cp 2025/2019. 20 Težave z alkoholizmom navaja v zvezi s kršitvami iz 5. tč. prvega odstavka 103. člena SZ-1.