Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek v višini 16.887,64 EUR iz naslova razlik v plačah za obdobje od maja 2010 do vključno aprila 2015, v posameznih (mesečnih) bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka, prvi odstavek izreka sodbe); - zavrnilo za 15,33 EUR višji zahtevek iz naslova bruto razlike v plači za mesec marec 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska, za 0,16 EUR višji zahtevek iz naslova bruto razlike v plači za mesec oktober 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska, za 7,93 EUR višji zahtevek iz naslova bruto razlike v plači za mesec april 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska (od zapadlosti do plačila) (I. točka, drugi odstavek izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015 obračunati bruto znesek 197,68 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in plačati tožeči stranki ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila (II. točka, prvi odstavek izreka sodbe) ter - zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa pred 2. 7. 2015 (II. točka, drugi odstavek izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 664,86 EUR od 2. 7. 2013 do 19. 6. 2015 in od zneska 669,51 EUR od 2. 7. 2014 do 29. 6. 2015 (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine plačati znesek 1.323,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 do plačila (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.027,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plačati znesek 414,00 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji in sicer na račun Delovnega sodišča v Celju, naveden v izreku sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki v plačilo razlike v plači. Tožena stranka ne sprejema odločitve sodišča, da naj bi se delovno razmerje transformiralo. Med pravdnima strankama je bilo sklenjeno novo delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 1. 2009 dalje. Po določbi 56. člena ZDR-1 se v primeru, če delavec ostane na delu tudi po poteku (določenega) časa, šteje, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas. Dne 1. 1. 2009 je bila sklenjena nova pogodba za nedoločen čas in torej pogodba za določen čas, sklenjena 1. 10. 2008, ni bila spremenjena, ampak je zaradi poteka časa prenehala. Določil pogodbe za določen čas (zlasti glede višine plače) z dne 1. 10. 2008 ni mogoče uporabiti za delovno razmerje v letu 2009 in naprej.

Tožeča stranka ni izkazala, da bi bila dogovorjena plača v višini vtoževane, ampak kvečjemu v višini minimalne plače, saj nižja ne more biti dogovorjena. Navedeno dokazujejo predložene listine in dejstvo, da sta stranki kar šest let opravljali delo na navedeni način, pa med njima ni bilo nikoli spora. Plačilne liste izkazujejo navedbe tožene stranke, tožeča stranka pa niti z eno listino ni dokazala, da bi pozivala toženo stranko k izplačilu razlike v plači, čeprav trdi drugače. Z zaslišanjem predlaganih prič A.A. in B.B., bi tožena stranka lahko ovrgla trditve tožeče stranke in dokazala, kakšna je bila prava vsebina pogodbe o zaposlitvi.

Vsebino pogodbe za nedoločen čas, ki se je na podlagi določb ZDR šteje za sklenjeno dne 1. 1. 2009, zlasti glede višine plače, bi morala tožeča stranka dokazati, vendar tega dokaznega bremena ni zmogla, zato je njena tožba neutemeljena. Posledično je napačna tudi odločitev o višini razlike v plači in odpravnini ter dodatka na delovno dobo.

V izpodbijani sodbi je toženi stranki neutemeljeno naloženo tudi plačilo sodne takse. Sodišče bi moralo toženo stranko s pozivom pozvati k plačilu sodne takse, pri čemer bi tožena stranka v skladu z določili ZST-1 imela možnost prositi za taksno oprostitev. Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki onemogočeno uveljaviti možnost taksne oprostitve kot pravice, ki jo ima po določilih ZST-1, saj bo z morebitno pravnomočnostjo sodbe dokončno odločeno o taksni zavezi. ZPP določa, kdo je dolžan povrniti sodno takso, ne določa pa, da mora biti o taksni obveznosti odločeno v sodbi.

Ugotovitve izpodbijane sodbe so v nasprotju z listinami v spisu, zaradi neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo ter kršene določbe ZPP, saj toženi stranki ni bilo omogočeno izvesti razbremenilnih dokazov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi pavšalno očitanih kršitev ne.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, odločitev v izpodbijanem delu sodbe pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki vsebuje zelo natančno obrazložitev glede vseh denarnih zahtevkov, ki so predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, tako glede ugotovljenih odločilnih dejstev kot tudi glede pravnih podlag, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - pravdni stranki sta dne 1. 10. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 za delovno mesto „prodajalec“; - tožnik je zatrjeval, da je po 31. 12. 2008, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, ostal na delu in delo opravljal brez kakršnihkoli razlik ali drugačnih dogovorov in brez sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je temu nasprotovala in trdila, da je po poteku časa iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v kateri je bila določena minimalna plača, vendar s pisnim izvodom te pogodbe o zaposlitvi ne razpolaga; - tožena stranka ni dokazala svojih trditev o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, ugotovljeno pa je bilo, da je v tožnikovem primeru prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po datumu 31. 12. 2008 in da tožniku na tej podlagi pripadajo vse pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 (vključno z dogovorjeno plačo); - v 11. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 je bila dogovorjena osnovna bruto plača v znesku 980,00 EUR, v katero niso všteti dodatki, vključno z dodatkom za delovno dobo, tožniku pa je tožena stranka izplačevala nižjo plačo, zato je upravičen do razlike za sporno obdobje (od maja 2010 do aprila 2015); - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 10. 2008 do 19. 4. 2015, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpravnina pa mu ni bila plačana; - tožniku tudi regres za letni dopust za leto 2015 (v sorazmernem znesku) ni bil plačan, medtem ko je tožena stranka tožniku po vložitvi tožbe plačala regres za leti 2013 in 2014. 7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu utemeljeno ugodilo ter tožniku prisodilo vtoževane razlike v plačah, regres za letni dopust ter odpravnino. Pri tem je pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki in kot osnovo povprečno plačo glede na plače, ki bi jih moral prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ter na tej podlagi pravilno izračunalo pripadajočo odpravnino v skladu z določbami 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Svojo odločitev glede vtoževanih denarnih terjatev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), ZDR–1, Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/1991–I in nasl.) in na določbe drugih predpisov, kar je natančno obrazložilo zlasti v točkah 6, ter 9 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi iz določbe 56. člena ZDR-1 (oziroma pravilno 54. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju) izhajalo, da je bila med strankama dne 1. 1. 2009 sklenjena nova pogodba za nedoločen čas in da pogodba za določen čas, sklenjena 1. 10. 2008, ni bila spremenjena, ampak je zaradi poteka časa prenehala. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo 980,00 EUR bruto. Zato so za odločitev nerelevantne tako pritožbene navedbe, da naj bi dogovor o nižji (minimalni) plači dokazovale plačilne liste, kot tudi pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni predložila nobene listine o pozivih tožene stranke k izplačilu razlik v plači. Ker enostransko znižanje plače s strani delodajalca ni zakonito, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo razlik v plači do višine plače, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (z dne 1. 10. 2008).

9. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka z zaslišanjem prič A.A. in B.B. lahko ovrgla trditve tožeče stranke in dokazala, kakšna je bila prava vsebina pogodbe o zaposlitvi, kar ji ni bilo omogočeno, ker je sodišče dokazna predloga za njuno zaslišanje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, katera pogodba o zaposlitvi je veljala v obdobju od 1. 1. 2009 dalje, izvedlo obsežni dokazni postopek, sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev. Niti zaslišanje tožnikovega sodelavca (A.A.), ki naj bi bil v enaki situaciji kot tožnik glede zaposlitve pri toženi stranki (le da ni vložil tožbe zoper toženo stranko), niti zaslišanje B.B., ki je izdelal konkretne obračune plač za tožnika, po oceni pritožbenega sodišča nista primerna dokaza za dokazovanje, ali je bila s tožnikom sklenjena nova pogodba ali ne, če tega niti toženec, zaslišan kot stranka, ni potrdil. Zato je bil ta dokazni predlog tožene stranke (ki niti ni bil natančneje obrazložen) utemeljeno zavrnjen. Poleg tega pa tožena stranka na naroku za glavno obravnavo niti ni grajala domnevne kršitve v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov, kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo (l. št. 55 do 57), zato se na to kršitev v pritožbi ne more sklicevati (286.b člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, vključno s sodno takso, ki jo je dolžna plačati tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZPP, ker je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks. Pritožba se le pavšalno sklicuje na določbe Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami – ZST-1) o pozivu k plačilu sodne takse z možnostjo prositi za taksno oprostitev. Tudi po določbi drugega odstavka 15. člena ZST-1, ki določa obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka, mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke, sodišče prve stopnje pa po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki, ki jih mora plačati, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in o tem pravilno odločilo v VI. točki izreka sodbe. Ne glede na to, da je plačilo takse (za tožečo stranko) naloženo toženi stranki v izpodbijani sodbi (in ne v posebnem sklepu), bi imela tožena stranka možnost zaprositi za odlog plačila oziroma oprostitev po določbah ZST-1. 11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. členom in prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.