Jedro

Obtoženka je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega v spornem članku zato, ker je informacijo o tem dobila od virov, s katerimi je njihova ekipa že večkrat sodelovala, in so jim, ker so se v preteklosti izkazali za verodostojne, popolnoma zaupali in verjeli.

Obtoženka v spornem članku ni zapisala vrednostne ocene o zasebnih tožilcih, zato že iz tega razloga niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilci so dolžni plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženo A. A., iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo obtožbe za tri kazniva dejanja žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zasebnega tožilca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da morajo zasebni tožilci povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo očitanih kaznivih dejanj oziroma kaznivih dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi naredilo pravilne in utemeljene dokazne in pravne zaključke, pri tem pa ni kršilo določb kazenskega postopka.

5. Pritožbene navedbe, da je ostalo neznano, kdo so viri spornega članka in zakaj oziroma, če sploh so verodostojni, s katerimi pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker da so razlogi sodišča prve stopnje o teh odločilnih dejstvih nejasni in pomanjkljivi, so neutemeljene. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega v spornem članku zato, ker je informacije o tem dobila od virov, s katerimi je njihova ekipa že večkrat sodelovala in so jim, ker so se v preteklosti izkazali za verodostojne povsem zaupali in verjeli; o tem se je pogovorila tudi s C. C., glavnim in odgovornim urednikom X, ki je pridobljene informacije preveril tudi pri drugih virih. Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, ali so bili ti viri tudi v resnici, dejansko verodostojni, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da jim je obtoženka na podlagi preteklih izkušenj pri svojem delu popolnoma zaupala in verjela v resničnost njihovih informacij.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je dokazno breme, da je imela obtoženka utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je raznašala, na obtoženki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo njenemu zagovoru, ki je potrjen z izpovedbo C. C. in z listinami ter pravilno zaključilo, da je obtoženka to dokazala. C. je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, izpovedal zelo prepričljivo, življenjsko, logično in konsistentno ter svojo izpovedbo podkrepil z listinsko dokumentacijo (z elektronskim sporočilom in objavo na spletni strani ...), zato mu je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da identitete virov ni razkril, utemeljeno verjelo. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da ima C. velik interes za izid kazenskega postopka, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo nekritično slediti njegovi izpovedbi. Zgolj okoliščina, da je glavni in odgovorni urednik tednika X, ob upoštevanju zgoraj navedenega, še ne pomeni in ne dokazuje, da je priča neverodostojna ter, da ni izpovedala po resnici.

7. Dejstvo, da je bila obtoženka po spletni objavi članka seznanjena z odzivi zasebnih tožilcev in, po mnenju pritožnika, z obstojem dokazov o tem, da so navedbe v članku neresnične, je irelevantno. Zanikanje zasebnih tožilcev in listine, ki izkazujejo njihovo odsotnost v času protestov samo po sebi še ne dokazujejo, da navedbe v spornem članku niso resnične (fizična odsotnost zasebnih tožilcev še ne dokazuje, da pri organizaciji protestov niso sodelovali), niti obtoženki ne preprečujejo ali prepovedujejo objavo informacij do katerih je prišla v okviru svojega dela. Poleg le teh, je obtoženka objavila tudi informacije, ki jih je dobila od zasebnih tožilcev (njihove odzive), torej obe plati zgodbe. Pritožbene navedbe o neetičnosti postopanja obtoženke in kršenju temeljnih načel novinarskega dela so zato neutemeljene. Četudi bi obtoženka kršila posamezna določila ali načela v zvezi s svojim delom, to še ne pomeni, da je storila očitana ji kazniva dejanja.

8. Pritožnik zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje dalo prednost interesu javnosti, da je obveščena o pomembnih zadevah, pred pravico zasebnih tožilcev do časti in dobrega imena, v zvezi s čimer se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča. Iz strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da ima interes javnosti, da je obveščena o pomembnih zadevah, prednost pred interesom zasebnih tožilcev, da se razkrije identiteta virov na podlagi katerih je nastal sporni članek in ne pred njihovo pravico do časti in dobrega imena, kot navaja pritožnik. Pritožnik ob tem tudi zmotno navaja, da Študentska organizacija Univerze ... (ŠOU) ni pravna oseba javnega prava. Upravno sodišče in Vrhovno sodišče RS sta v več svojih odločbah(1) odločili, da je ŠOU pravna oseba javnega prava.

9. Pritrditi gre pritožniku, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti tako, da storilec o nekom trdi nekaj, ali pa raznaša nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, pri čemer je med zatrjevanjem in raznašanjem dejstev razlika. Ni pa mu mogoče pritrditi, da se je sodišče prve stopnje stopnje ukvarjalo le z zakonskim znakom zatrjevanja, ne pa tudi z raznašanjem dejstev, obtoženka pa je kaznivo dejanje izvršila prav v slednji obliki. Iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženka s tem, ko je napisala sporni članek, razširjala in prenašala dejstva, za katera je nekdo drug trdil, da obstajajo. Ocenilo je tudi, da so ta dejstva takšna, da bi lahko škodila časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev, vendar je obtoženko oprostilo iz razloga, ker je zaključilo, da je dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost napisanega. Pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedeni izvršitveni obliki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, so zato neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da obtoženka v spornem članku ni zapisala vrednostne ocene o zasebnih tožilcih, ni pisala o tem kakšne osebe so. Zato že iz tega razloga niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Obtoženka je o zasebnih tožilcih zapisala določena dejstva, ki so objektivno preverljiva in ne predstavljajo vrednostne ocene zasebnih tožilcev. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje razžalitve so zato neutemeljene. Ne glede na to pa pritožnik tudi zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da obtoženka vsebine članka ni zapisala z namenom zaničevanja zgolj na podlagi načina njenega izražanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 15 obrazložitve) izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju obstoja zaničevalnega namena oprlo na način zapisanega, tekstovne poudarke, na vsebino članka in na njegovo celotno obliko. Pritožbene navedbe, da v sodbi niso navedeni jasni in prepričljivi argumenti v zvezi z zaničevalnim namenom zato ne vzdržijo.

11. Na podlagi vsega navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtoženko v dvomu oprostilo pravilna in utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Pooblaščenec zasebnih tožilcev s pritožbo ni uspel, zato so zasebni tožilci na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in drugega odstavka 96. člena ZKP dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s Taksno tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer po tarifni številki 7222. Op. št. (1): Sodba Upravnega sodišča RS II U 74/2012 z dne 13. 3. 2013, sodba Upravnega sodišča RS I U 1722/2010-16 z dne 18. 5. 2011, sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 318/2010 z dne 6. 7. 2011.