Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Plačilo kupnine dobavitelju je po pogodbi o lizingu lizingodajalčeva obveznost; lizingodajalec nosi riziko svoje izpolnitve.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. S sodbo sodišča prve stopnje je toženi stranki naložena obveznost plačila 42.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2011 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2. 906,25 EUR.
2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Kot pravno pomembni izpostavlja vprašanji, ki si ju je zastavilo tudi sodišče prve stopnje: Ali je tožena stranka s tem, ko je kupnino dobavitelju nakazala na račun pri banki B, pravilno izpolnila pogodbeno obveznost? Ali je bil odstop tožeče stranke od pogodbe o lizingu pravno veljaven ali ne? Za napačno označuje ugotovitev, da je bilo nakazilo na banko B izvršeno v nasprotju z določili pogodbe o lizingu. Celo tožeča stranka ni trdila, da je plačilo na račun banke A edina pravilna izpolnitev. Trdila je, da pravilna izpolnitev pogodbe predstavlja nakazilo na dobaviteljev račun, odprt v Avstriji. Tožena stranka pa je zatrjevala pravilno izpolnitev z nakazilom na dobaviteljev račun pri banki B. Nobena od strank za pravilno izpolnitev ne šteje plačilo na v dobaviteljevem predračunu naveden račun (pri banki A). Zaključek, da pravilno izpolnitev predstavlja samo izpolnitev na ta račun, je torej v nasprotju s trditveno podlago. Gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo 103. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ne glede na to, na kateri račun v Sloveniji bi bila nakazana, dobavitelj v nobenem primeru s kupnino ne bi mogel razpolagati. Zato ne gre za nepravilno izpolnitev. Za odstop od pogodbe morajo obstajati resni razlogi. Sodišče se je postavilo na stališče, da bi nakazilo na en blokiran račun predstavljalo pravilno izpolnitev, na drug blokiran račun pa ne. Sodišče se ni opredelilo do pomembnega vprašanja, ali je bila tožeča stranka sploh upravičena enostransko spreminjati dogovorjena pogodbena določila – po sklenitvi pogodbe zahtevati, naj se plačilo izvede na račun v Avstriji. Opozarja, da tožeča stranka ni podala zahteve, da se kupnina sploh ne nakaže. Glede na davčne predpise in druge okoliščine tožeča stranka plačila v Avstrijo ne bi smela zahtevati. Plačilo v Avstrijo zaradi dobaviteljeve prezadolženosti je nezakonito. Z nakazilom bi prišlo do oškodovanja upnikov. Nepravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da bi tožena stranka s plačilom morala počakati. Z neplačilom kupnine bi kršila pogodbeno obveznost. Če je šlo za spremenjene okoliščine, zaradi katerih pogodba ni več ustrezala pričakovanjem tožeče stranke, bi morala razvezo pogodbe zahtevati tožeča stranka, ne pa enostransko spreminjati pogodbenih določil. Opozarja, da se je sodišče oprlo na tožnikovo izpoved in izpovedi prič o komunikacij z M. K. v zvezi z nakazilom na račun v Avstriji. Ker tožeča stranka komunikacije z M. K. ni zatrjevala, je podana bistvena kršitev določil pravdnega postopka. Odločitev je, v nasprotju s pravili pravdnega postopka, oprta na na izpovedbe o dogovorih z M. K. Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Tožena stranka se ni imela možnosti opredeliti do teh izpovedi. Sodišče je preseglo okvir trditvene podlage.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo pravno naravo med strankama sklenjene pogodbe o finančnem lizingu. Pravilno je navedlo, da Obligacijski zakonik pogodbe o finančnem lizingu ne obravnava kot nominantne pogodbe – to pomeni, da razmerje sistemsko ni uvrščeno pod katerega izmed zakonsko že urejenih pogodbenih tipov. Upoštevana je avtonomija strank, ki lahko poljubno uredijo medsebojna razmerja, določijo katera ravnanja pomenijo kršitev pogodbe, katera ravnanja predstavljajo bistvene kršitve pogodbe in so podlaga za odpoved pogodbe. Podlaga za presojo tovrstnih razmerij pa so tudi splošna zakonska določila o sklepanju in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ter zakonska določila o prodaji na obroke, zakupu, potrošniških kreditih …, ker imajo pogodbe o finančnem lizingu bolj ali manj poudarjene elemente teh pogodb. Lizing, pri katerem predmet lizinga in njegovega dobavitelja izbere lizingojemalec, je v teoriji poimenovan kot posredni lizing. Izročitev se opravi neposredno med dobaviteljem in lizingojemalcem, zato so riziki, ki izvirajo iz tega dela razmerja, lizingojemalčevi. Odgovornost lizingodajalca za stvarne in pravne napake je izključena. Lizingodajalčev interes je samó ekonomska korist, ki jo doseže zaradi finansiranja nakupa(1).
6. Pravdni stranki sta razmerje uredili s Pogodbo o finančnem leasingu premičnine št. ... (v nadaljevanju pogodba o lizingu; dokaz A 2) in Splošnimi pogoji (dokaz B3 in B6). Tožnik (lizingojemalec) pa je podpisal tudi izjavo, da v celoti sprejema riziko in odgovornost, če zaradi krivde dobavitelja do dobave plovila (predmeta lizinga) ne bi prišlo ali če bi bila izpolnitev napačna. Ker si je tožnik sam izbral dobavitelja in predmet lizinga, je za njuno izbiro odgovoren. Tožena stranka se je zavezala kupiti predmet lizinga in ga oddati tožniku, ki s tem na plovilu pridobi vsa upravičenja, razen razpolagalnega. Gledano vsebinsko je torej obravnavano razmerje dogovor o kupu rabe stvari, ki se izčrpava.
7. Med strankama nesporno je, da tožena stranka predmeta lizinga tožniku ni izročila, ker ga dobavitelj ni dobavil. Nesporno je, da dobavitelj plovila ni dobavil zato, ker s sredstvi kupnine, ki so mu bila nakazana na njegov blokiran račun pri banki B., zaradi rubeža ni mogel razpolagati. Zastavlja se vprašanje kdo nosi riziko, zaradi katerega dobavitelj plovila ni dobavil. Dobaviteljeva neizpolnitev je namreč posredni vzrok za to, da tudi tožena stranka obveznosti ni izpolnila (ni mogla izpolniti) – da do realizacije pogodbe o lizingu ni prišlo.
8. Vprašanja ustreznosti tožnikove izbire dobavitelja pravdni stranki nista izpostavili. Nobenih trditev o njegovi nezanesljivosti oz. neustreznosti tožnikove izbire dobavitelja ni. Obe stranki sprejemata dejstvo, da dobavitelj – zato, ker do na transakcijski račun nakazanih sredstev zaradi rubeža ni mogel priti – predmeta lizinga ni mogel dobaviti(2). Pravdni stranki torej odgovornosti za nedobavljen predmet lizinga ne iščeta v dobaviteljevi sferi. Tožnik meni, da je odgovornost za toženčevo neizpolnitev lizing pogodbe (nedobavljen predmet lizinga) v toženčevi sferi; ker je kupnino nakazal na dobaviteljev blokiran transakcijski račun pri banki B. Tožena stranka se brani, da je plačilo kupnine izvedla skladno s pogodbo o lizingu. Kupnino je plačala dne 24.5.2011. Ne sicer na račun pri banki A., ki je bil naveden v dobaviteljevem predračunu – ker je bil le-ta v času plačila blokiran – ampak na drug dobaviteljev račun (transakcijski račun pri banki B.), glede katerega v času plačila v evidenci AJPES ni bilo zaznambe, da je blokiran.
9. Ob sklepanju pogodbe o lizingu vprašanje, na katerega od dobaviteljevih računov bo toženec kupnino nakazal, očitno ni bilo predmet dogovarjanja, saj pisna pogodba načina plačila dobavitelju ne ureja. Iz v dobaviteljevem predračunu navedenih podatkov je razvidno, da je bilo plačilo predvideno na dobaviteljev transakcijski račun pri banki A. Nesporno je, da v času sklepanja lizing pogodbe nobeden od dveh dobaviteljevih transakcijskih računov ni bil blokiran. Očitno tudi dne 10.5.2011, ko je dobavitelj izdal predračun in v njem predvidel nakazilo na banko A., ne, saj sicer sredstev ne bi usmeril na ta račun. V primeru likvidnega dobavitelja ni pomembno na katerega od več transakcijskih računov, ki so namenjeni za izvrševanje poslovnih transakcij, je plačilo opravljeno. Ker se ne zatrjuje, da bi bil kateri od računov odprt za poseben namen, izbira med več računi istega upravičenca ni odločilna. V poslovni praksi se običajno sicer upošteva izbira prejemnika sredstev, ni pa mogoče zanikati pravilnosti izpolnitve na kateregakoli od upravičenčevih transakcijskih računov v Sloveniji. Glede na gornje stališče o pravilnosti izpolnitve na kateregakoli o upnikovih transakcijskih računov bi bila – v okoliščinah, kakršne so obstajale ob sklenitvi pogodbe o lizingu – pravilna tudi izpolnitev na transakcijski račun pri banki B. V takih okoliščinah dejstvo, da je bilo nakazilo izvršeno na drug transakcijski račun, kot je bil ob sklepanju pogodbe predviden, sploh ne bi bilo pomembno. Tožena stranka bi torej v primeru dobaviteljeve likvidnosti brez škodljivih posledic lahko izbrala drug dobaviteljev račun. Zato velja pritrditi pritožniku, da je bilo s pogodbo o lizingu predvideno, da se plačilo opravi na transakcijski račun v Sloveniji; v poslovni praksi je táko plačilo običajno.
10. Zaradi blokade dobaviteljevega transakcijskega računa pa je plačilno mesto postalo pomembno. Ni sporno, da je do blokade prišlo v času od sklenitve pogodbe (19.5.2011) do plačila, ki je bilo izvedeno 24.5.2011(3). Tožnik, ki je v tem obdobju izvedel za blokado enega od dobaviteljevih računov, je s tem dejstvom pred izvedbo plačila seznanil toženca. Med strankama nesporno je, da je toženi stranki zaradi blokade posredoval podatke o dobaviteljevem računu v Avstriji in interveniral (osebno, preko posrednice M. L.), da se dobavitelju plača na ta račun.
11. Tožena stranka je bila torej z blokado enega od dobaviteljevih računov seznanjena pred plačilom kupnine. Ne zanika, da je – preden je nakazilo izvedla – od tožeče stranke dobila podatke o tem računu in bila izrecno pozvana, da sredstva nakaže na račun Avstriji. Pozivu ni sledila, kar opravičuje z dvema razlogoma: – da nakazilo v Avstrijo ni legalno; – da je z vpogledom v podatke AJPES-a pred nakazilom ugotovila, da dobaviteljev transakcijski račun pri banki B., na katerega je plačilo izvedla, ni bil blokiran. Zastavlja se vprašanje, ali je bila tožena stranka pozivu dobavitelja in tožeče stranke dolžna slediti, torej kupnino nakazati na dobaviteljev račun v Avstriji.
12. Vprašanje plačilnega mesta, ki v času sklepanja pogodbe o lizingu ni bilo aktualno, saj je šlo za nepomembno tehnično podrobnost v zvezi s izvedbo plačila, je zaradi blokade transakcijskega računa postalo pomembno. Zaradi blokade transakcijskega računa, ki je bil v dobaviteljevem predračunu predviden za nakazilo kupnine, je plačilno mesto postalo bistvenega pomena. Z blokado računa, predvidenega za nakazilo kupnine, so nastopile spremenjene okoliščine (112. čl. OZ). Na spremenjene okoliščine se je tožeča stranka odzvala s tem, da je toženi stranki posredovala podatek o drugem plačilnem mestu, kjer bi bilo plačilo mogoče izvesti na način, da nakazana sredstva ne bi bila zarubljena in bi dobavitelj z nakaznimi sredstvi lahko razpolagal. Če tožnik tega obvestila ne bi posredoval, bi bilo treba pritrditi toženi stranki, da je tožnik odgovoren za izbiro dobavitelja in ga zadenejo posledice rizika, ki se nanaša na dobavitelja. Ker pa je bila tožena stranka s spremenjenimi okoliščinami s strani tožnika seznanjena in je imela možnost, da sredstva nakaže na račun v Avstriji, riziko oz. posledice izbire nosi sama. Dobavitelj je namreč določil novo izpolnitveno mesto, tožnik pa s tem seznanil toženca in zahteval, da se plačilo opravi na tem plačilnem mestu. Plačilo kupnine dobavitelju je po pogodbi o lizingu toženčeva obveznost; toženec nosi riziko svoje izpolnitve.
13. Pritrditi je treba tožeči stranki, da bi tožena stranka morala računati na možnost, da je tudi drugi od računov v Sloveniji blokiran. Ker so podatki o številkah transakcijskih računov pravnih oseb javni, sistem iskanja podatkov o teh računih v evidenci AJPES-a pa tak, da iskalec ob iskanju dobi informacijo o vseh računih pravne osebe, je običajno, da upniki v izvršilnem postopku posežejo na več dolžnikovih računov hkrati, običajno vse dolžnikove račune (pri različnih bankah).
14. Navodilo o plačilu na račun v Avstrijo je bilo ustrezno; toženec ne zatrjuje, da ne bi razpolagal z vsemi podatki, potrebnimi za nakazilo. Če je ocenil, da plačilo na račun pri tuji banki ni legalno, bi zaradi spremenjenih okoliščin moral zahtevati razvezo pogodbe (112. čl. OZ). Riziko, ki je nastal zaradi blokade dobaviteljevega računa, bi od sebe lahko odvrnil tudi na ta način, da bi od tožnika zahteval soglasje za nakazilo na drug račun v Sloveniji. Nesporno je, da niti enega niti drugega ni storil. Plačilo predmeta lizinga, ki je skladno z določili pogodbe o lizingu njegova izpolnitev, je izvedel po svoji presoji in riziko, ki iz tega dejanja sledi, je njegov. Razlog, da predmeta lizinga tožniku ni zagotovil, je zato na njegovi strani.
15. Tožena stranka je torej s svojim ravnanjem povzročila, da predmet lizinga niti njej niti tožniku ni dosegljiv. Ker predmeta lizinga tožniku (lizingojemalcu) ni zagotovila, tudi toženec svoje obveznosti (plačila lizing obrokov) ni dolžan izpolniti in je od pogodbe o lizingu utemeljeno odstopil (101. čl. OZ). Materialna podlaga za njegov odstop od pogodbe je 103. čl. OZ, ki v primeru neizpolnitve enega pogodbenika predvideva odstop drugega pogodbenika od pogodbe. Ker je bilo iz okoliščin razvidno, da plovilo brez ponovnega nakazila kupnine tudi v bodočnosti ne bo dobavljeno, je tožnik od pogodbe lahko odstopil, ne da bi toženi stranki pustil dodatni rok za izpolnitev (106. čl. OZ). Zaradi odstopa od pogodbe tožnik upravičeno zahteva vrnitev zneska, ki ga je kot del izpolnitve toženi stranki že plačal (111. čl. OZ). Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna; kljub temu, da na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev materialnega prava sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo.
16. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da bi zaradi spremenjenih okoliščin razvezo pogodbe morala zahtevati tožeča stranka, ker ni mogla doseči namena pogodbe. Tožeča stranka se je spremenjenim okoliščinam prilagodila. Tožena stranka je tista, ki v spremembo izpolnitvenega kraja ni privolila. Ona ima torej interes za razvezo pogodbe, saj novo določeni kraj plačila zanjo (in ne za tožnika) ni bil sprejemljiv. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da ima pogodbeni interes samo tožeča stranka. Pogodbeni interes imata obe stranki, ne samo tožeča. Interes tožeče stranke je bil dolgoročni najem z odkupom plovila; interes tožene stranke je bil finančni – povrnitev vložka v finansiranje lizinga in ustvarjanje dobička.
17. Pritožnik zatrjuje, da bi bilo nakazilo kupnine iz obravnavanega posla na transakcijski račun v Avstrijo nezakonito, ker je namen nakazila oškodovanje dobaviteljevih upnikov. Do zakonitosti nakazila v Avstrijo se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Če je tožena stranka tudi v času nakazila štela, da je nakazilo na avstrijski račun nezakonito, bi zaradi spremenjenih okoliščin morala zahtevati razvezo pogodbe. Indicev, da račun v Avstriji ne bi bil legalno odprt, ni. Slovenske pravne osebe v tujini legalno odpirajo bančne račune, saj iz davčnih predpisov izhaja naloga davčnih zavezancev, da davčni upravi poročajo podatke tudi o računih v tujini.
18. Pritožnik ocenjuje, da je procesna kršitev podana, ker tožeča stranka ni podala trditev, da sta tožnik in njegova zastopnica M. L. v zvezi s plačilom kupnine na Avstrijski račun komunicirala tudi z M. K. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj mora tožnik zatrjevati le dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek tako, da je sklepčen in ta dejstva dokazati (212. čl. ZPP). Dejstvo, da je pri reševanju zadeve za toženo stranko sodeloval tudi M. K., ni pravno odločilno dejstvo; dejstvo, da je bila tožena stranka ustno in pisno pozvana, da nakazilo izvrši na račun v Avstriji, pa je tožeča stranka zatrjevala. Konkretne okoliščine v zvezi s pozivanjem niso odločilne, se je pa sodišče do njih moralo opredeliti, ker je le na ta način lahko argumentiralo ugotovitev o dokazanosti pravno odločilnega dejstva – da je bila tožena stranka pozvana, da nakazilo izvrši na račun v Avstriji.
19. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).
Op. št. (1): Tožena stranka opozarja na sodno prakso z odločbo III Ips 69/1996, obstajajo pa tudi številne druge odločbe, ki to prakso potrjujejo oz. (so)ustvarjajo, npr. II Ips 42/2010. Opr. št. (2): Dobaviteljeva vloga je bila namreč v bistvu posredniška – predmet lizinga se je zavezal zagotoviti na ta način, da plača kupnino trenutnemu lastniku (gre za plovilo večje vrednosti – 207.600,00 EUR).
Opr. št. (3): Tudi tožena stranka navaja, da je ob prejemu ponudbe za sklenitev pogodbe o lizingu pri AJPES preverila dobaviteljeva transakcijska računa in računa nista bila blokirana.