Jedro

V postopku denacionalizacije, ki teče na zahtevo stranke, mora ta predložiti vsa v 62. členu ZDen predpisana dokazila, če hoče, da bo njen zahtevek meritorno obravnavan. Zato ugovor tožnice, ki ni predložila listine o podržavljenju oziroma navedla uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt s konkretno navedbo predmeta podržavljenja, da bi moralo sodišče opraviti primerjalno analizo 3., 4. in 5. člena ZDen in odgovoriti na vprašanje, kateri predpis je bil podlaga za podržavljenje predmetnih nepremičnin, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 110/97-9 z dne 30.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 13.12.1996. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila njeno pritožbo zoper sklep upravnega organa prve stopnje, s katerim je bila na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavržena njena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov ugotovilo, da je upravni organ prve stopnje utemeljeno zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin vpisanih pri vl. št. 31, 73 in 336 k.o. N. in vl. št. 678 k.o. K. Po 2. odstavku 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je potrebno zahtevi za denacionalizacijo priložiti tudi listino o podržavljenju premoženja, na katero se zadeva nanaša. Ta listina je ena od bistvenih sestavin zahtevka za denacionalizacijo in brez nje ni mogoče uvesti postopka, niti odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če taka listina ni predložena, je zahteva nepopolna in je ni mogoče obravnavati. Iz odločbe upravnega organa izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da tožnica akta o podržavljenju ni priložila k zahtevi za denacionalizacijo, niti ga ni predložila v naknadno določenem roku za odpravo pomanjkljivosti. Upravni organ je izrecno pozval pooblaščenca, da naj v roku osmih dni dostavi manjkajočo listino in ga opozoril na posledice, če ne bo ugodil zahtevi upravnega organa. Zato je zaključil, da zahteve ni mogoče obravnavati, ker je pomanjkljiva. Le v primeru, če listine, navedene v 62. členu ZDen, ne obstajajo in jih zato stranka ne more predložiti, mora upravni organ po uradni dolžnosti zahtevati od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. V obravnavanem primeru tožnica ni trdila, da listina o podržavljenju premoženja njenemu pravnemu predniku ne obstaja, zato upravni organ ni bil dolžan ravnati po 63. členu ZDen. Sicer pa pravni prednik tožnice F.N. ni upravičenec po določbah ZDen. Njegovo premoženje so zaplenile nemške okupacijske oblasti že leta 1941. Namen ZDen ni poprava krivic, ki so jih posameznikom oziroma skupinam oseb prizadeli okupator in njegovi sodelavci, kot to zmotno meni tožnica.

Tožnica v pritožbi navaja, da je upravno sodišče prve stopnje, enako kot upravna organa, spregledalo, da takrat, kadar se neposredno uporabljajo predpisi, ki jih vsebuje 3. člen ZDen, ni potrebno vlogi za denacionalizacijo priložiti listin, še zlasti ne takrat, kot v konkretnem primeru, ko taka odločba ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbo 1. odstavka 50. člena ZUS, ko ni razpisalo obravnave, temveč je odločilo na seji. Na obravnavi bi se z aktivno vlogo tožeče stranke razjasnilo sporno vprašanje uporabe materialnih predpisov, ki bi prišli v poštev v konkretnem primeru. Premoženje F.N. so zaplenile nemške oblasti leta 1941 na podlagi posebne odločbe in je bila vknjižena lastninska pravica na R.K. Kasneje, to je leta 1944, pa je bila lastninska pravica na teh nepremičninah vknjižena na nemškega državljana F.H. iz K. To premoženje pa je bilo na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile oziroma na podlagi Zakona o potrditvi in spremembah navedenega odloka, zaplenjeno in je postalo državna lastnina. Odlok AVNOJ-a je naveden v 20. točki 3. člena ZDen. Takratna oblast bi morala razveljaviti nemško odločbo o zaplembi premoženja F.N. in ga ponovno vpisati kot lastnika v zemljiško knjigo. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče odloči o stroških.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče tožnice, da zahtevi za denacionalizacijo ni potrebno priložiti listine o podržavljenju, kadar je bilo premoženje podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ZDen. Določba 2. odstavka 62. člena v točki a) izrecno nalaga, da mora biti zahtevi za denacionalizacijo priložena listina o podržavljenju ali pa navedba uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja. ZDen nikjer ne določa, da take listine ni treba predložiti v primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa navedenega v 3. členu tega zakona. Na izjemo, določeno v 1. odstavku 63. člena ZDen, pa je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

V postopku denacionalizacije, ki teče na zahtevo stranke, mora ta predložiti vsa v 62. členu ZDen predpisana dokazila, če hoče, da bo njen zahtevek meritorno obravnavan. Zato ugovor tožnice, ki ni predložila listine o podržavljenju oziroma navedla uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt s konkretno navedbo predmeta podržavljenja, da bi moralo sodišče opraviti primerjalno analizo 3., 4. in 5. člena ZDen in odgovoriti na vprašanje, kateri predpis je bil podlaga za podržavljenje predmetnih nepremičnin, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Iz tožbe in odgovora na tožbo ne izhaja, da bi stranki v tej zadevi zahtevali glavno obravnavo. Zato sodišče, ki je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana uveljavljana razloga kršitve določb ZDen in izpodbojni razlog kršitve postopka o upravnem sporu, ki ju uveljavlja tožnica v pritožbi. Spoznalo je tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.