Jedro

Pri dokaznem predlogu z izvedencem mora stranka sama določno navesti, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnost strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

V revizijskem postopku aktualna odločitev sodišč prve in druge stopnje ni oprta na pravila odločanja po prostem preudarku (216. člen ZPP), temveč na pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožnika glede na sprejeto dokazno oceno nista dokazala, da bi njun lastninski delež na kegljišču presegal 1/5.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v že tretjič ponovljenem postopku z zadnjo sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da 1/5 kegljišča s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, oprema kegljišča in točilni pult ne spadajo v zapuščino po pokojnem J. J. (očetu prve tožnice in toženk ter tastu drugega tožnika). V preostalem delu, glede 3/5 kegljišča, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V reviziji navajata, da prihaja sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje. Zapisalo je namreč, da tožnika nista predlagala postavitve izvedenca, kar ni res, saj sta navedeni dokaz predlagala na glavni obravnavi dne 4.6.2003 in kar je razvidno iz zapisnika. Sodišče prve stopnje pa je izvedbo dokaza zavrnilo. Sodišče prve stopnje je po prosti presoji v zadevi enkrat odločilo, da v zapuščino ne sodi 1/3 kegljišča, naslednjič pa je ob istih listinah in istih dokazih odločilo, da v zapuščino ne sodi 1/5 kegljišča. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, neutemeljeno pa je tudi stališče sodišča, da tožnikoma glede vlaganj in prispevka h gradnji kegljišča ne verjame. Sodišče druge stopnje sploh ni odgovorilo na pritožbene navedbe, kar predstavlja nezakonito ravnanje, sodba pa se ne da preizkusiti.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče o vseh relevantnih pritožbenih navedbah. Pojasnilo je, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, zato se tudi ni spuščalo v ocenjevanje posameznih izpovedb strank in prič. Revizija pa po drugi strani konkretneje ne navaja, na katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da je v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da v okviru pravice do izjavljanja strank (22. členu Ustave RS, Ur. l. št. 33/91 s spremembami) obstaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, ne pa tudi do navedb, ki niso relevantne ali so očitno nesmiselne.

Tožnika sta na prvem naroku glavne obravnave po zadnji razveljavitvi prvostopenjske sodbe 4.6.2003 sicer res predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Na tem mestu je treba najprej opozoriti na določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, po kateri smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Razlogov, ki bi tožnikoma onemogočali predlagati dokaz z izvedencem že v dotedanjem postopku, slednja ob tem nista niti zatrjevala (čeprav sta tak predlog "glede na očitek sodišča" formalno podala že na naroku za glavno obravnavo dne 17.12.1997 in ga nato v vlogi z dne 18.6.1998 umaknila z obrazložitvijo, da se tožeča stranka "obravnave dne 19.6.1998 ne bo udeležila ter da ne bo založila stroškov za izvedenca", ker meni, "da je z oporoko in hranilno knjižico dovolj dokazano, kolikšen je bil vložek tožeče stranke v kegljišče" in da "noče imeti s to zadevo nobenih stroškov več"). Predvsem pa je pomembno, da na obravnavi dne 4.6.2003 ponudeni dokaz z izvedencem ni bil predlagan v skladu z določbami ZPP - natančneje z določbo 212. člena tega zakona, na kar je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje. Pri dokaznem predlogu z izvedencem mora stranka sama določno navesti, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnost strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 231/2003). Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4.6.2003 pa tožnika nista pojasnila, katera dejstva dokazujeta z izvedencem (natančneje s "cenilcem"), niti kako bi izvedba tega dokaza vplivala na odločitev; jasno je, da ocena vrednosti nepremičnine sama zase zagotovo v ničemer, medtem ko odločitev o premičninah kot pritiklinah (in njihovi vrednosti) ni predmet izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe. V pravkar obrazloženem smislu je treba razumeti tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, v kateri s tem v zvezi ni zapisano le, da tožnika dokaza z izvedencem nista predlagala, temveč da "tega dokaza nista predlaga v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (člen 212)" - čemur je treba v celoti pritrditi.

Po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se postopek začne znova, kar pomeni, da se že izvedeni dokazi ponovno ocenjujejo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Zato ni ustrezna primerjava revizijsko izpodbijane pravnomočne odločitve sodišča s predhodnimi odločitvami, ki so z razveljavitvami po instančno predvidenih poteh izgubile sleherni pravno upošteven učinek. Pri tem je treba poudariti, da v revizijskem postopku aktualna odločitev sodišč prve in druge stopnje ni oprta na pravila odločanja po prostem preudarku (216. člen ZPP), temveč na pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožnika glede na sprejeto dokazno oceno nista dokazala, da bi njun lastninski delež na kegljišču presegal 1/5; zato je sodišče tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo in pri tem upoštevalo, da toženke niso odrekale utemeljenosti zahtevku tožnikov v delu za izločitev 1/5 kegljišča iz zapuščine po njihovem pokojnem očetu. V pravilnost dokazne ocene se revizijsko sodišče ne more spuščati (tretji odstavek 370. člena ZPP); glede na to, da tožnika nista uspela dokazati, da bi jima po kateremkoli temelju pripadal na kegljišču večji delež od 1/5, pa je odločitev sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu tudi materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.