Jedro

Zahtevo za ponovitev razpisa zbiranja podpisov je podal A.A. in ne tožnik. Izpodbijani akt tožene stranke je bil posledično izdan in poslan A.A. ter B.B., slednjemu kot pobudniku referenduma po 2. in 3. odstavku 47. člena ZLS. Tožnik v upravnem sporu ni izkazal, da bi podal določeno zahtevo na toženo stranko, naj podaljša obdobje zbiranja podpisov, zato v okoliščinah danega primera ne more biti stranka tega postopka. Ob takšnem zaključku je sodišče tožbo zavrglo.

Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo, zahteva za izdajo začasne odredbe pa je vezana samo na tožbo zoper izpodbijani akt, je moralo sodišče zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s predmetno tožbo.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je tožena stranka z izdanim dopisom z naslovom: „Razpis referenduma o občinskem prostorskem načrtu“ št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010, naslovljenim na A.A. in ki je bil poslan v vednost tudi pobudniku referenduma (B.B.) v smislu 47. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), med drugim (v tretjem odstavku) odgovorila naslovniku, da ne more slediti pozivu po ponovitvi razpisa zbiranja podpisov, saj zakonodaja takšne možnosti ne predvideva. Tožena stranka v izpodbijanem aktu še navaja, da kar zadeva „trditev, da niste mogli uporabiti vseh načinov, ki so določeni v Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi, vas obveščamo, da se ta zakon za lokalne skupnosti na podlagi tretjega člena uporablja le smiselno. Predpis, ki določa način ravnanja s pobudo in način dajanja podpore zahtevi za razpis referenduma, je Zakon o lokalni samoupravi, ki določa način dajanja podpore /.../ Na podlagi navedenih aktov sem izdal Odredbo o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov, ki je bila 27. 8. 2010 objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije.“ V tožbi tožnik navaja, da je tožeča stranka »C.C. skupaj s pobudniki preizkusa zakonitosti Odredbe« /.../. Vendar, ker je tožbo podpisal samo C.C., sodišče šteje, da je tožeča stranka samo on. Tožnik je z eno tožbo izpodbijal dva posamična akta in sicer Odredbo tožene stranke o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (Odredba, Uradni list RS, št. 69/2010) ter akt župana Mestne občine Ljubljana št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010. Ker gre za dva različna posamična akta, v zvezi s katerima je na drugačen način urejeno tudi sodno varstvo, je sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) tožbo razdružilo tako, da v tem upravnem sporu pod opr. št. I U 1913/2010 sodišče obravnava tožbo z zahtevo za izdajo začasne odredbe zoper akt župana Mestne občine Ljubljana št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010 oziroma zaradi molka organa, v drugem upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1972/2010, pa sodišče obravnava tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zoper Odredbo.

V tožbi tožeča stranka aktivno legitimacijo uveljavlja deloma na podlagi 6. točke in v celoti na podlagi 7. točke obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-218/10-12 z dne 2. 12. 2010 in se sklicuje na 2. in 4. odstavek 23. člena ZUS-1. V tožbi najprej povzema vsebino omenjene ustavne odločbe. V nadaljevanju pravi, da so bili vloženi podpisi pobudnikov (posebej za referendum o Strategiji in posebej o OPN) ter podpisi oddani ter napovedan pritožbeni postopek zaradi kršitve pravil zbiranja podpisov iz razlogov opustitve dejanja države, konkretno zaradi stavke javnih uslužbencev in posledično nesprejemanja obrazcev, predvsem na sedežih izpostav upravnih enot na Ljubljana Vič-Rudnik in na Ljubljana Moste-Polje in še posebej zaradi razglasitve pripravljenosti in delovanja sistema reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami kot tudi evakuacije prebivalstva z območja Barja na lokacijo izven MOL. Tožnik navaja, da je župan MOL kršil svoje in državne predpise, saj ni omogočil zbiranja podpisov, oziroma je zbiranje podpisov onemogočil, ko je nastajala obsežna poplava, ki je zajela celotno Barje, zahodni del Ljubljane v celotnem povodju Gradaščice in Malega grabna t.j. večji del Viča in Kozarij. Na tem območju dela in živi okoli 50.000 referendumskih upravičencev, katerih večina ni mogla oddati soglasja k referendumu, ki bi ga zagotovo dala, saj je župan MOL prav območja, ki so bila od 19. v istem mesecu pod vodo, razglasil z OPN za zazidljiva, s tem ko je sprejel sklep o sprejemu OPN, k čemur naj bi preuranjeno dalo soglasje še MOP. Tožnik je vložil listine o podpori z osebnim podpisovanjem, navedel, da podpisovanje ne more biti zaključeno zaradi opustitve možnosti registriranja (zaradi stavke javnih uslužbencev) in zaradi ne-možnosti udeležbe s podpisovanjem na upravnih enotah tudi in predvsem zaradi akcije reševanja med poplavo. Župan v postopku ni odločil s pravnim aktom, predlagatelju ni izdal sklepa niti drugega akta s pravnim podukom, temveč je izdal zgolj obvestilo, brez potrebne obličnosti (preambule, izreka, odločitve, obrazložitve in pravnega poduka). Obvestila ni izdal na podlagi določb ZUP, ki se v konkretni stvari, ko gre za predhodno oziroma izredno vprašanje, uporablja kot procesni predpis. S tem je tožniku bila odvzeta ali onemogočena pravica, ki mu gre po 15., 26., 25. in 44. člena Ustave RS. Župan in pristojno ministrstvo za področje javne uprave sta kršila določbo 16. člena Ustave, saj sta bila dolžna zaradi katastrofalnega stanja oziroma izrednih razmer (poplave) za čas trajanja odpravljanja posledic in za toliko časa, kot so vladale izredne razmere podaljšati izpodbijano odredbo tako glede roka kot tudi načina zbiranja. Navedeno dejstvo sicer nima neposredne zveze s siceršnjo zlorabo instituta soglasja k OPN, ki ga je podpisal minister MOP, ko ni preveril, ali so k aktu pridobljena vsa po prostorski zakonodaji predpisana soglasja, privolitve in mnenja k Odloku o strategiji in Odloku o OPN, odkazuje pa na povsem arbitrarno, poljubno in verjetno nezakonito odločanje organov države, čemur smo priča tako iz afere Satex kot tudi afere sodne odločitve o vrnitvi treh nevarnih bulmastifov lastniku, zlorabi, kar vse je podrobno in objektivno zapisal francoski časopis Le Monde.

Pravi, da je s tem dokazano nezakonito odločanje, opustitev določb ZUP in ZUS, tožnik predlaga, da naslovno sodišče odredbo odpravi, razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje.

V zvezi z začasno odredbo pa pravi, da bi opustitev izvedbe uredbe o roku zbiranja podpisov in posledično sprejem izpodbijanih aktov povzročila tožeči stranki ne samo težko popravljivo škodo, temveč tožeča stranka ne bi mogla uveljaviti instituta začasne odredbe, s katerim se odloži izvršljivost akta, katerega presoja ni bila dopuščena. Ustavno sodišče je v sklepu samo ugotovilo, da ima zadeva za delovanje sistema resne posledice, sicer ne bi napotilo tožnika na tožbo. Tožeča stranka nima nobenega interesa, da bi sprejemu OPN nasprotovala zaradi nagajivosti. V javnem interesu pa je zavezana preprečiti samovoljo na poplavnih območjih, ki so z OPN postala zazidljiva in predmet špekulacij, kot je že navedeno in splošno znano. Glede na to, da bi nedovolitev referendumske presoje in izvršitev izpodbijanih aktov povzročila tožeči stranki ne samo težko popravljivo temveč tudi nepopravljivo škodo, tožeča stranka predlaga, da sodišče brez odlašanja izda naslednjo začasno odredbo: Izvršitev izpodbijane Odredbe se odloži do pravnomočne rešitve in sicer tako, da se odloži izvršljivost izpodbijanih aktov, pri čemer se obvestilo župana spozna za nično po 279. členu ZUP-UPB2. Pritožbeni organ o vlogi z vložitvijo razlogov za prekinitev zbiranja obrazcev ni odločil in molči, zato je tožnik upravičil zahtevek za začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS. Tožeča stranka predlaga, da o zadevi odloča senat, ker gre za zelo pomembno in obče znano zadevo in da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, ker gre za sporna odločilna dejstva in upravni organi niso izvajali tistih dokazov, ki bi jih morali in so pomembni za pravilno odločitev. Vsa dejstva, ki so bila ugotovljena, pa kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot je odločil župan. Ob tem tudi naslovnemu sodišču predlaga še ugotavljanje osebne odgovornosti vseh tistih, ki odločajo o sprejetju Odloka OPN in tudi o ravnanju župana v tej zadevi. Tožeča stranka pričakuje, da bo sodišče z vso skrbnostjo preučilo zadevo, da ne bodo nastale napake, za katere na koncu nihče ne odgovarja. Tožeča stranka ne želi, da bi se v tem primeru zaradi vpliva in prestiža, ki ga ima župan, ponovila zgodba, da bi potem, ko bo nastala škoda, bilo vse prepozno. Da bi jo lahko popravili, ne bo nihče odgovarjal. Poškodba krajinskega kompleksa gozdov in poplavnih ter inundacijskih območij je tudi kazenskopravno zavarovana in terja ne samo objektivno, temveč tudi kazensko odgovornost. Tožnik podaja tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Tožnik dokazuje, da je brez sredstev za plačilo upravne takse, ker je nezaposlen, brez premoženja, prejemnik skromne socialne denarne pomoči v višini 206,57 EUR pa ne dosega plačila sodne takse za tožbo in začasno odredbo. Kot dokaz prilaga odločbo CSD Ljubljana Moste-Polje št. 1222-1222-1206/2010-3 z dne 22. 11. 2010. V odgovoru na tožbo in na začasno odredbo tožena stranka pravi, da se Ustavno sodišče v sklepu z dne 2. 12. 2010 ni izreklo za stvarno nepristojno, kar bi omogočilo uporabo 1. odstavka 23. člena ZUS-1, zato bi tožnik Odredbo lahko izpodbijal le v roku 30 dni od objave Odredbe. Poleg tega pa navaja, da tožnik ni konkretno opredelil, s čim oziroma zakaj je bilo onemogočeno zbiranje podpisov. Iz javno dostopnih podatkov o poplavni ogroženosti, času trajanja stavke javnih uslužbencev in številu stavkajočih uslužbencev ni mogoče pritrditi tožniku, da je bilo v času poplav oziroma stavke javnih uslužbencev onemogočeno evidentiranje podpor. Čas zbiranja podpore je bil določen v zakonskem okviru in je bil bistveno daljši od časa trajanja poplavne ogroženosti in tudi od časa trajanja stavke javnih uslužbencev, pri čemer so na vseh upravnih enotah zagotavljali vse zakonske obveze javnega sektorja vključno z evidentiranjem podpor. V času trajanja zbiranja podpor in po zaključku le-teh ni bila dana nobena posamična pripomba ali pritožba občana, da zaradi omenjenih dogodkov kateri koli občan ni mogel podati podpore. Odredba je bila že izvršena in zoper njo ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo. Tožena stranka še pravi, da tožnik navaja, da mu je bil izdan dopis, pri čemer pa ne pove, za kateri dopis gre. Glede na navedeno se tožena stranka v zvezi z izpodbijanim dopisom ne more opredeliti, saj nima v tožbi trditvene niti dokazne podlage za očitane nepravilnosti glede neizdaje sklepov, na katere bi sploh lahko podala odgovor.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrže. Sodišče je v tem upravnem sporu upoštevalo, da je tožnik na prvi strani tožbe nedvoumno napisal, da izpodbija dva akta in sicer (Odredbo in) „obvestilo župana MOL pobudnikom“, pri čemer iz nadaljnje vsebine tožbe izhaja, da gre za v uvodu te sodbe navedeni akt tožene stranke št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010, vendar pa iz zadnje strani tožbe izhaja tudi, da toži zaradi molka organa, ker meni, da bi morala tožena stranka namesto akta z dne 6. 10. 2010 izdati upravni akt po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobude A.A., C.C. in Č.Č. izdalo sklep št. U-I-218/10-12 z dne 2. 12. 2010, s katerim je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odredbe o določitvi obrazca podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (Uradni list RS, št. 69/10) zavrglo, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da je Mestni svet Mestne občine Ljubljana (MOL) dne 5. 7. 2010 sprejel Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL- strateški del (v nadaljevanju: OPN-SD) in Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL – izvedbeni del (v nadaljevanju: OPN-ID). Pobudniki so županu predložili pobudo za vložitev zahteve za razpis referendumov. Župan je za zbiranje podpisov potrebnih petih odstotkov volivcev določil rok petintrideset dni, ki se je iztekel 5. 10. 2010. Ustavno sodišče je v sklepu zapisalo, da izpodbijane določbe zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI, 3. odstavek 12.a člena, 2. in 3. odstavek 16 člena, 16.a člen, 16.b člen ter II. poglavje) »ne urejajo položaja referendumskega pobudnika pri lokalnih referendumih. Člen 3 ZRLI sicer določa, da se določbe tega zakona o postopku za izvedbo referenduma smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti, kolikor ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-II-2/04, U-I-76/04 z dne 15. 4. 2004 (OdlUs XIII, 28) sprejelo stališče, da se na podlagi 3. člena ZRLI pri lokalnih referendumih smiselno uporabljajo samo določbe III. poglavja ZRLI, ki nosi naslov Postopek za izvedbo referenduma, ne pa tudi določbe, ki urejajo predhodni postopek z referendumsko pobudo in zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo. Namen ZRLI torej ni urejanje referenduma v lokalni skupnosti. Uresničevanje lokalne samouprave (138. člen Ustave), torej tudi oblike odločanja v lokalnih skupnostih, ureja ZLS. Pobudniki tudi ne izkazujejo pravnega interesa za presojo drugega odstavka 46. člena ZLS ter 68. in 72. člena Statuta MOL, ker te določbe ne učinkujejo neposredno.

O načinu dajanja podpore odloči župan z aktom, s katerim določi obrazec seznama ali obrazec za podporo z osebnim podpisovanjem (četrti odstavek 47. člena ZLS). V tem aktu župan določi tudi rok za zbiranje podpisov. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-157/05 z dne 19. 5. 2005 sprejelo stališče, da je ta akt župana posamičen akt, čeprav je izdan v obliki predpisa, in za njegovo presojo Ustavno sodišče ni pristojno. Zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, se presoja v upravnem sporu (četrti odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Takšen akt je mogoče pred Upravnim sodiščem izpodbijati v roku 30 dni po njegovi objavi oziroma od vročitve odločitve Ustavnega sodišča, s katero se je to izreklo za nepristojno (drugi in četrti odstavek 23. člena ZUS-1). V upravnem sporu zoper izpodbijano Odredbo bi torej pobudniki lahko uveljavljali tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji Odredba, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore. Ker pobudniki niso izčrpali pravnih sredstev zoper Odredbo, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 46. člena ZLS ter 68. in 72. člena Statuta MOL zavrglo (2. točka izreka). Ker je izpodbijana Odredba posamičen akt, za presojo katerega ustavno sodišče ni pristojno, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zaradi nepristojnosti zavrglo (3. točka izreka)« (5., 6., 7. in 8. odstavek sklepa Ustavnega sodišča z dne 2. 12. 2010).

Čeprav se tožnik glede aktivne legitimacije sklicuje na navedeni sklep Ustavnega sodišča z dne 2. 12. 2010, iz tega sklepa nedoumno izhaja, da za tožbo tožnika zoper izpodbijani akt z dne 6. 10. 2010 sklep ustavnega sodišča ni neposredno pravno relevanten, saj Ustavno sodišče v sklepu obravnava le Odredbo tožene stranke o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (Uradni list RS, št. 69/2010), ki je predmet presoje v drugem upravnem sporu. Iz podatkov v spisu nedvomno izhaja, da je zahtevo za ponovitev razpisa zbiranja podpisov iz razloga stavke javnih uslužbencev in zato, da bi bila mogoča izvedba načinov zbiranja podpisov, podal A.A. z vlogo, naslovljeno na toženo stranko, z dne 5. 10. 2010, in ne tožnik. Izpodbijani akt tožene stranke z dne 6. 10. 2010 je bil izdan in poslan A.A. ter B.B., slednjemu kot pobudniku referenduma po 2. in 3. odstavku 47. člena ZLS. Tudi tožnik v upravnem sporu ni izkazal, da bi podal določeno zahtevo na toženo stranko, naj podaljša obdobje zbiranja podpisov zaradi razlogov, ki jih tožnik navaja v tožbi. Ker zahteva tožnika ni bila podana, niti ni tožnik izkazal, da je podal ponovno zahtevo za izdajo akta v smislu 3. in 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), tožena stranka pa po zakonodaji ni dolžna po uradni dolžnosti izdati akta o podaljšanju zbiranja podpisov v primeru stavke javnih uslužbencev ali poplavne ogroženosti, je tožba zaradi molka organa nedopustna oziroma tožba zaradi tega, ker tožena stranka ni izdala upravnega akta z uvodom, izrekom in obrazložitvijo v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, nedopustna, ker tožnik v okoliščinah danega primera ne more biti stranka (3. točka točka 36. člena ZUS-1). Na podlagi 3. in 2. odstavka 28. člena ZUS-1 oziroma 3. točke 36. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo zavrglo.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

Glede na to, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo, zahteva za izdajo začasne odredbe pa je vezana lahko samo na tožbo zoper izpodbijani akt, je sodišče moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s predmetno tožbo (5. odstavek 32. člena v zvezi z 3. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.