Jedro

Tožničino posebno premoženje je bilo porabljeno za pridobitev večjega obsega skupnega premoženja, zaradi česar tožnica vrnitve tega denarja kot svojega posebnega premoženja ne more zahtevati. Pri ugotavljanju skupnega premoženja in deležev na njem mora sodišče obravnavati celoten obseg skupnega premoženja in ne samo njegove posamezne dele.

Kupnina za tožničino stanovanje je bila upoštevana pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Dvakratno upoštevanje kupnine, enkrat kot posebnega premoženja, drugič kot prispevka k povečanju skupnega premoženja, pa seveda ni možno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec sam krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pravdi razvezanih zakoncev zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 25.000 USD kot tožničinega posebnega premoženja, ker je bil ta denar vložen v pridobivanje skupnega premoženja in ga je zato upoštevalo pri določitvi deležev razvezanih zakoncev na skupnem premoženju. Prvotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada hiša v skupno premoženje obeh pravdnih strank z njunima enakima deležema, je tožnica zaradi svojega tujega državljanstva spremenila v denarnega in zahtevala plačilo polovice vrednosti sredstev, vloženih v izgradnjo hiše, v znesku 7.950.122 SIT. Po ugotovitvi o obsegu izgradnje hiše v času njune zakonske skupnosti in pred tem nabavljenega gradbenega materiala je sodišče tožnici iz tega naslova prisodilo znesek 2.432.836,50 SIT in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožnica uveljavlja procesne kršitve: zaradi zatrjevanega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe na njeni peti strani v zvezi z zneskom 25.000 USD, pridobljenim s prodajo tožničinega stanovanja v Moskvi; zaradi pomanjkanja razlogov, zakaj tožnica ne more uveljavljati svojega posebnega premoženja; zaradi nezadostne obrazložitve o primerljivosti izvedenskih mnenj, kar naj bi vplivalo na napačno ugotovljeno vrednost hiše. Tožnica se ne strinja z razlogi, da preračun zneskov na finančni kartici, ki ga je uporabila izvedenka, ne more biti realen pokazatelj vrednosti, saj gre za eno od metod ugotavljanja vrednosti nepremičnine. Zaradi vsega navedenega izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je znesek 25.000 USD tožničino posebno premoženje, je upravičena do vrnitve denarja, ali pa je to treba upoštevati kot njen prispevek k povečanju skupnega premoženja. Ker je bil porabljen za nakup avtomobila, to pomeni, da je ostalo več denarja za gradnjo. Istočasno tožnica opozarja, da je vseeno, za konkretno katero stvar se denar porabi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obe sodišči sta pravilno presodili, da je bila kupnina, pridobljena s prodajo tožničinega stanovanja v Moskvi, njeno posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1). V pretežnem delu je bil porabljen za nakup osebnega avtomobila, ki je služil v družinske namene. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je šlo pri tem za sporazumno odločitev obeh zakoncev. Tožničino posebno premoženje je bilo torej porabljeno za pridobitev večjega obsega skupnega premoženja, zaradi česar tožnica vrnitve tega denarja kot svojega posebnega premoženja ne more zahtevati. Pri ugotavljanju skupnega premoženja in deležev na njem mora sodišče obravnavati celoten obseg skupnega premoženja in ne samo njegove posamezne dele. Zato je sicer pravilna tožničina revizijska trditev, da ni pomembno, za katero konkretno stvar skupnega premoženja se porabi posebno premoženje enega od zakoncev. Vendar pa tožnica prezre, da je sodišče pri samem odločanju o obsegu skupnega premoženja vezano na tožbeni zahtevek. Tožnica ni zahtevala ugotovitve, da spada osebni avtomobil v skupno premoženje, njegove vrednosti pa ni uveljavljala niti v okviru denarnega zahtevka iz naslova vloženih sredstev v skupno premoženje, saj je terjala le povrnitev polovice vlaganj v delno izgradnjo stanovanjske hiše. S takim tožbenim zahtevkom je začrtala okvir odločanja, ki ga sodišči nista smeli preseči. Tožnica pri revizijskem opozarjanju, da bi se morala pridobljena kupnina za njeno stanovanje odraziti vsaj v oceni njenega prispevka k skupnemu premoženju, prezre, da sta prav to obe sodišči tudi storili. Kupnino sta upoštevali pri odločanju o določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Iz razlogov prvostopenjske sodbe na deveti in deseti strani izhaja, da je sodišče upoštevalo naslednja dejstva. Toženec je bil redno zaposlen in je tudi dodatno zaslužil. Tožnica je bila nezaposlena, vendar se je poleg gospodinjstva pri gradnji hiše angažirala več, kot je to za žensko običajno. Iz naslova prevajanja je imela le občasne manjše zaslužke. Toženčev zaslužek je bil torej reden in bistveno večji. Z njim se je poleg tožnice preživljala tudi njena šoloobvezna hčerka, za katero njen oče ni plačeval preživnine. Oba zakonca sta se maksimalno angažirala pri gradnji hiše, vsak v okviru svojih fizičnih in strokovnih možnosti. Toženec je po izobrazbi arhitekt. Tožnica je svoje posebno premoženje vložila v povečanje skupnega premoženja. Navedene dejanske ugotovitve so bile podlaga za presojo obeh sodišč, da sta kljub toženčevemu rednemu dohodku in njegovemu prispevku k preživljanju tožničine hčerke deleža obeh zakoncev na skupnem premoženju enaka. Taka presoja tudi po mnenju revizijskega sodišča pomeni pravilno uporabo materialnopravne določbe drugega odstavka 59. člena ZZZDR o upoštevanju vseh okoliščin pri odločanju o deležih zakoncev na skupnem premoženju. Tožnica večjega deleža niti ni zatrjevala.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da je bila kupnina za tožničino stanovanje upoštevana pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Dvakratno upoštevanje kupnine, enkrat kot posebnega premoženja, drugič kot prispevka k povečanju skupnega premoženja, pa seveda ni možno.

Revizijsko sodišče ne more upoštevati tožničine trditve o napačno ugotovljeni vrednosti hiše, ker taka trditev kljub prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP posega v ugotovljeno dejansko okoliščino. Revizija sicer svojo trditev utemeljuje s procesnimi kršitvami zaradi zatrjevanega zanemarjanja prvih dveh izvedenskih mnenj, vendar neutemeljeno. Prvo mnenje je bilo podano in izdelano za potrebe postopka za zavarovanje dokazov o stanju hiše ob razpadu zakonske skupnosti in je zato za vse potrebe tega pravdnega postopka nepopolno. Tako je tudi mnenje izvedenke, postavljene kot prve v tej pravdi. Sodišče je namreč šele po pribavi tega mnenja izvajalo dokaze s pričami o tem, kakšen je bil obseg gradbenega materiala, ki ga je imel toženec že pred sklenitvijo zakonske zveze. Take dopolnjene dejanske ugotovitve so bile podlaga za mnenje drugega izvedenca M. Mnenji obeh izvedencev v tej pravdi v nasprotju z revizijskimi trditvami torej nista narejeni na isti osnovi. Tožnica v postopku na prvi stopnji tudi ni pisno ugovarjala drugemu izvedenskemu mnenju, na njena ustna vprašanja je izvedenec na naroku odgovoril in dileme pojasnil, s soglasjem obeh pravdnih strank je nato izdelal še dodatno mnenje. Izvedenec je natančno pojasnil, katere kriterije je uporabil. Samemu načinu in metodologiji tožnica ni obrazloženo ugovarjala, zato je prvo sodišče v razlogih svoje sodbe tudi navedlo, da gre za ugovore splošne narave. Sodišče prve stopnje je navedeno izvedensko mnenje delno korigiralo v tožničino korist, katere postavke in zakaj, pa je jasno obrazložilo v razlogih svoje sodbe. Razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z izvedenskim mnenjem so torej natančni in pravilni, zato je pritožbeno sodišče toženkine pritožbene ugovore utemeljeno zavrnilo in o tem navedlo sicer kratke, vendar ustrezne, ne pa pomanjkljive razloge, kot skuša uveljaviti revizija.

V reviziji povzeti razlogi iz pete strani drugostopenjske sodbe ne pomenijo očitanega nasprotja in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je šlo pri 25.000 USD za tožničino posebno premoženje, v nadaljnjih razlogih pa, da je ob nedokazanih in zgolj pavšalno zatrjevanih posojilih nedvomno šlo za upravljanje s skupnim premoženjem. Vendar pa drugi stavek ne sledi takoj prvemu. Vmes je več stavkov, iz katerih izhaja, da je drugi stavek odgovor toženčevim pritožbenim trditvam, da naj cela kupnina za stanovanje v Moskvi ne bi bila tožničino posebno premoženje, ker naj bi ji on dal posojilo za odplačilo še nepokritega dela dolga v zvezi s tem stanovanjem pred njegovo končno prodajo, in da naj bi ji plačeval potovanja v Rusijo. Drugi stavek torej zavrača toženčeve ugovore proti pravni naravi kupnine kot tožničinega posebnega premoženja. Povedano pomeni, da je drugi stavek revizija neutemeljeno iztrgala iz celote razlogov, da bi prikazal nasprotje v razlogih pritožbene sodbe.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi njene revizijske stroške. Glede na vsebino revizijskega odgovora mora toženec svoje stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).