Jedro

Odločba, s katero je carinski organ zavrnil vlogo za preselitev specializiranega skladišča (221.a člen CZ) v prosto cono, je nezakonita, če organ v postopku ni ugotovil, ali so glede na naravo specializiranega skladišča in proste carinske cone v konkretnem primeru podani splošni in posebni pogoji za preselitev v prosto cono (pogoji za izvajanje carinskega nadzora nad blagom, ki je predmet dejavnosti specializiranega skladišča).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Carinske uprave RS z dne 30.3.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 21.6.1994 s katero je zavrnila tožnikov zahtevek za preselitev specializiranega skladišča tujega blaga in blaga domače proizvodnje za preskrbovanje tujih plovil v prosto cono luke, ker določba 221.a člena Carinskega zakona (CZ) proste cone ne omenja kot lokacijo, v kateri bi se takšna skladišča lahko odpirala. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ pravilno odločil. Dodaja še, da Luka posluje kot prosta cona (sklep Temeljnega sodišča z dne 5.1.1994). Tudi določbe Zakona o prostih in carinskih conah v prosti coni ne dovoljujejo dejavnosti specializiranega skladišča. Specializirano skladišče je skladišče, ki ima pravno podlago v CZ, ta pa ne predvideva odprtja takega skladišča v prosti coni.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo iz razloga, ker naj bi bil tako na prvi kot tudi na drugi stopnji napačno uporabljen materialni zakon in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju tožnika izpolnjuje luka vse v 221.a členu CZ določene pogoje za odprtje specializiranega skladišča. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da v prosti coni, kot je luka, ni mogoče opravljati dejavnosti specializiranih skladišč, ker takšne dejavnosti 6. člen Zakona o prostih in carinskih conah izrecno ne določa. "Specializirano skladišče" ni dejavnost, pač pa le način opravljanja zunanjetrgovinskih poslov oziroma dejavnosti. Dejavnost, s katero se ukvarja tožnik, je oskrba tujih ladij, torej zunanja trgovina, kot jo določa 1. člen Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in kot jo navaja 6. člen Zakona o prostih in carinskih conah. Oskrbo tujih ladij kot obliko poslov zunanjetrgovinskega prometa iz prostih con navedeni zakon torej dovoljuje, najmanj pa je, da je ne prepoveduje. Zato so izpolnjeni pogoji iz 221.a člena CZ in 6. člena Zakona o prostih in carinskih conah. Tožnik se sklicuje še na nov Carinski zakon, ki dovoljuje skladiščenje carinskega blaga v specializiranih skladiščih za oskrbo tujih ladij v prostih carinskih conah (člen 73., 74., 137. in 138). Sodišču predlaga da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Specializirana skladišča tujega blaga in blaga domače proizvodnje so posebna oblika carinskih skladišč, ki jih CZ v skladu z njihovo naravo posebej ureja. CZ v 1. odstavku 221.a člena določa, da se smejo v lukah in pristaniščih, odprtih za mednarodni promet, v navtično - turističnih središčih in marinah, v katerih je organizirana carinska kontrola, odpirati specializirana skladišča tujega blaga in domače proizvodnje za oskrbovanje tujih in domačih plovil in letal iz 325. člena (306. člen) tega zakona v teh lukah, pristaniščih, navtično - turističnih središčih in marinah. Zakon o prostih in carinskih conah (Ur. l. SFRJ št. 3/90) v 2. členu določa, da je prosta cona del carinskega območja, ki je posebno ograjen in označen in pomeni celoto ter v katerem se opravljajo gospodarski posli pod posebnimi pogoji in v 6. členu, da se v prosti coni lahko proizvaja blago in opravljajo storitve za izvoz, opravljajo posli zunanjetrgovinskega prometa, bančni in drugi finančni posli, posli premoženjskega in osebnega zavarovanja in pozavarovanja ter turistične storitve.

Glede na navedene zakonske določbe sodišče ne more pritrditi stališču tožene stranke, da v prostih conah ni mogoče opravljati dejavnosti specializiranih skladišč samo zato, ker CZ in Zakon o prostih in carinskih conah tega posebej ne dovoljujeta. Oba zakona, na katera se sklicuje tožena stranka, le na splošno določata, katere dejavnosti se v prostih conah lahko opravljajo oziroma kje in za kakšne namene se lahko odpirajo specializirana skladišča tujega blaga in blaga domače proizvodnje. Carinski organ bi zato moral v postopku za preselitev specializiranega skladišča ugotoviti ali so izpolnjeni predpisani splošni in posebni pogoji za odprtje takega skladišča v prosti coni oziroma ali so glede na naravno proste cone izpolnjeni pogoji za izvajanje carinskega nadzora nad blagom, ki je predmet dejavnosti specializiranega skladišča, zaradi česar sploh zakon določa izdajo dovoljenja carinskega organa za odprtje oziroma preselitev takega specializiranega skladišča. Tožena stranka bo torej morala v ponovnem postopku ugotoviti, ali so glede na naravo specializiranega skladišča in proste carinske cone v konkretnem primeru podani splošni in posebni pogoji za odprtje oziroma preselitev tega skladišča v prosto cono in šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo o stvari lahko odločila.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ in Zakon o prostih in carinskih conah smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).