Jedro

V tem izvršilnem postopku otrok ne nastopa kot upnik in se v njem ne izterjuje preživnina (ki jo dolžnik dolguje otroku), temveč nadomestila preživnine (ki jih dolžnik dolguje skladu). Dolžnik zato v tem izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je izpolnil del svoje obveznosti otroku, temveč bi lahko ta ugovor uspešno uveljavljal le v postopku, v katerem bi bil upnik otrok.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 9. 10. 2008, ker dolžnik ni predložil nobenega dokaza za svojo ugovorno trditev.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da bi predložil dokaze ugovoru, če bi z njimi razpolagal. Logično je, da s temi dokazi ne razpolaga (ne more dobiti podatkov od prejšnjega delodajalca za štiri leta nazaj), zato je v ugovoru predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne pove, katero je tisto določilo, po katerem sodišče na predlog strank takšne dokaze pridobiva sámo le izjemoma in v primeru, da jih stranke ne morejo pridobiti same. Verjetno sodišče tega ni navedlo zato, ker takšne določbe ni v določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ) niti v določilih Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da mu je prejšnji delodajalec v obdobju od 1. 4. 2004 do konca leta 2005 redno odtegoval ustrezne zneske za preživnino, tako da terjatev mladoletnega otroka v tem obsegu ni mogla priti na upnika oz. je bila terjatev v tem obsegu plačana. Dolžnik je torej ugovarjal, da je del obveznosti izpolnil že otroku, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ugovorna navedba ni pravno upoštevna.

Glede na določbi 419. in 421. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: OZ) mora biti dolžnik obveščen o odstopu terjatve novemu upniku (prevzemniku), po seznanitvi z obvestilom o odstopu pa lahko veljavno izpolni svojo obveznost (to je z osvobajajočim učinkom) le še prevzemniku (ne več odstopniku). Z izpolnitvijo odstopniku obveznost ne preneha in prevzemnik lahko zahteva ponovno izpolnitev zase (1). Dolžnik v ugovoru ne zatrjuje, da o odstopu otrokove terjatve skladu (upniku) ne bi bil obveščen, sicer pa je upnik tudi izkazal, da je dolžnika obvestil o odstopu otrokove terjatve do višine nadomestil preživnine (upnik je namreč predlogu za izvršbo priložil obvestilo dolžniku o priznanju pravice do nadomestila preživnine z dne 12. 1. 2000). Dolžnik bi bil po seznanitvi s tem obvestilom upnika dolžan otroku plačevati le (neodstopljeno) razliko med prisojeno preživnino in nadomestili preživnine, medtem ko bi bil nadomestila preživnine dolžan plačevati upniku. Glede na navedeno dolžnik v ugovoru ne zatrjuje pravilne izpolnitve dela terjatve upniku, zaradi katere bi njegova obveznost do upnika delno prenehala, temveč zatrjuje le nepravilno delno izpolnitev (plačilo dela obveznosti otroku brez upoštevanja zakonske cesije). Poudariti je treba, da v tem izvršilnem postopku otrok ne nastopa kot upnik in da se v tem izvršilnem postopku ne izterjuje preživnina (ki jo dolžnik dolguje otroku), temveč nadomestila preživnine (ki jih dolžnik dolguje skladu). Dolžnik zato v tem izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je izpolnil del svoje obveznosti otroku, temveč bi lahko ta ugovor uspešno uveljavljal le v postopku, v katerem bi bil upnik otrok (prim. tudi VSL sklep I Ip 4448/2007 z dne 6. 2. 2008).

Glede na navedeno dolžnikov delni ugovor ni utemeljen že iz razloga, ker dolžnik ne zatrjuje pravno pomembnega dejstva, dokazovanje takega dejstva pa ni potrebno, zato je pritožbeni očitek, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti predlagani dokaz v zvezi s tem dejstvom, neutemeljen (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Glej Miha Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del (2. knjiga), GV Založba, 2003, str. 584, 3. točka.