Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da v premoženju zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki se po prvem odstavku 65. člena ZZad vrača, niso zajeta zadružna podjetja. Kolikor se tožnica v svojem nasprotnem stališču sklicuje na ZDen, na uporabo katerega odkazuje 68. člen ZZad, sodišče pojasnjuje, da 8. člen ZDen sicer res določa, kaj se v smislu določb ZDen šteje za premoženje, ki se vrača. To so tudi kapitalski deleži družb trgovinskega prava; upravičencem po ZDen – družbenikom pa se vrača sorazmerni del premoženja družbe (ne pa vloženi kapital), ki se ugotovi glede na čas podržavljenja, definiran z listinami. Toda način podružbljenja zadružnih podjetij, kjer je vprašanje, kdaj in na kakšni pravni podlagi je podjetje prenehalo biti zadružno podjetje, kompleksnejše kot pri podržavljenju zasebnih podjetij, takšne določitve premoženja, ki naj bi se vrnilo, ne omogoča. Določba 1. odstavka 65. člena ZZad je zato tudi glede predmeta vračanja specialna norma, s katero je vračanje zadružnega premoženja urejeno na poseben način. Razlagati jo je treba v skladu z namenom ZZad o ponovni vzpostavitvi zadružništva, katerega temeljna značilnost je združevanje v zadružne oblike organiziranja zaradi pospeševanja gospodarskih koristi zadružnikov, ne pa prvenstveno zaradi pridobivanja dobička.

V zvezi z vprašanjem višine vloženih sredstev GZZ (kot zadružnega premoženja v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad) sodišče pripominja, da se ne strinja z izhodiščem, da je obseg vloženih sredstev mogoče šteti za dokazan že na podlagi aktov GZZ o ustanovitvi navedenih podjetij. Ti akti namreč, kolikor gre za razpolaganje z zadružnim premoženjem, ne morejo šteti za upravne akte in zato iz njih ne izhaja pravna domneva resničnosti dejstev, ki se v njih navajajo. Obseg vloženih sredstev, ki jih je mogoče šteti za zadružno premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad, je torej treba (dokazovati in) ugotavljati po splošnih pravilih postopka.

Izrek

Tožbi se delno ugodi s tem, da se odločba Ministrstva za gospodarstvo št. ... z dne 29. 8. 2007 odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarstvo je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d. (v tem postopku stranka z interesom) in odpravilo odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 28. 3. 2007 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo tožnice za vračilo premoženja, ki ga je Glavna zadružna zveza LRS vložila v podjetja B.B.B., C.C.C. in D.D.D. - zadružno podjetje v izgradnji. Odpravo prvostopne odločbe utemeljuje z ugotovitvami, da prvostopni organ ni pojasnil dejanskega in pravnega temelja za svojo odločitev, obrazložitev njegove odločbe je sama s seboj v nasprotju, pri preračunu odškodnine je uporabljen napačen tečaj in zato odškodnina ni določena pravilno. V nadaljevanju navaja, da je tožnica zahtevala odškodnino za premoženje, ki ga je nekdanja Glavna zadružna zveza LRS (v nadaljevanju: GZZ) vložila v podjetja, ki jih je ustanovila v letih 1954 – 1956, in sicer naj bi B.B.B. prejela 497.000.000,00 din, C.C.C. 790.000.000,00 din – oba zneska sta navedena v odločbah o ustanovitvi, za izgradnjo D.D.D. pa naj bi zagotovila 259.434.205,00 din, ki je kot stavbna vrednost hladilnice naveden v gradbenem dovoljenju z dne 21. 4. 1955. Vložena so bila denarna sredstva in ne stvarno premoženje. Kot temelj podržavljenja oziroma prenosa premoženja je vlagateljica navedla Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic (Uradni list FLRJ, št. 22/62), s katerim so bile republiške zadružne zveze spojene z gospodarsko zbornico in so prenehale obstajati kot samostojni subjekti. Toženka pa ugotavlja, da so bila obravnavana podjetja že prej pripojena k drugim podjetjem (D.D.D. leta 1957, B.B.B. leta 1960, C.C.C. pa je postala samostojno podjetje leta 1960), in leta 1962 niso bila več povezana s svojo ustanoviteljico GZZ. Vlagateljica kot temelj podržavljenja navaja tudi součinkovanje novele Uredbe o kmetijskih zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 34/56), s katero je bila črtana pravica zadruge do udeležbe pri dobičku – ta pravica je kazala, da je bila GZZ v ekonomskem smislu lastnica ustanovljenih podjetij, in Začasnega odloka o pogojih in postopku za pripojitev podjetij, obrtov in obratov k zadružnim poslovnim zvezam (Uradni list FLRJ, št. 49/56).

Po mnenju vlagateljice je krčenje pravic zadruge po navedenih predpisih pomenilo vsebinsko razlastitev GZZ, to pa ji daje upravičenje do vračila po določbah Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad), ob smiselni uporabi določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki se nanašajo na podjetja. Toženka je zahtevek najprej preizkusila po prvem odstavku 65. člena ZZad, ker je iz navedb vlagateljice sklepala, da zahtevek vlaga na tej podlagi. Navaja, da je GZZ podjetja ustanovila v času, ko je že veljal ustavni zakon, ki je kot temelj družbene ureditve določil družbeno lastnino. Z Uredbo o ustanavljanju podjetij je bilo določeno, da mora ustanovitelj podjetju preskrbeti osnovna in obratna sredstva v naravi, v gotovini, s kreditom ali poroštvom, posebej pa je bilo določeno, da je premoženje v družbeni lasti. Tudi zadružno premoženje je bilo po takratnih predpisih v družbeni lasti. To sicer še ne pomeni, da vračila vloženih (družbenih) sredstev ni mogoče zahtevati. Pomembno pa je, ali so bila podjetja, ki jih je ustanovila GZZ, zadružno premoženje. Po 11. členu uredbe so zadružno premoženje sestavljale stvari, ki jih je zadruga proizvedla ter stvari in pravice, ki jih je zadruga pridobila ob ustanovitvi ali v času svojega delovanja, niso pa bila opredeljena kot premoženje zadruge podjetja, ki jih je zadruga ustanovila. Glede na to po mnenju toženke 1. odstavek 65. člena ZZad ne daje podlage za odškodnino. V zvezi s sklicevanjem vlagateljice na sodbo tega sodišča opr. št. U 508/98 z dne 13. 9. 2000 pojasnjuje, da je v tej sodbi obravnavano drugačno dejansko stanje. Kolikor se vlagateljica sklicuje na to, da so razmerja med zadrugo in ustanovljenimi podjetji temeljila na korporacijsko pravnih ustanovitvenih aktih, ugotavlja, da sta zadruga in podjetje medsebojna razmerja uredila s pogodbo, vlagateljica pa nobene take pogodbe ni predložila. Sicer pa je zadruga lahko ustanovila podjetje samo, če je to odobril politični organ – Okrajni ljudski odbor. GZZ je po pooblastilu tedanjega Izvršnega sveta LRS ustanavljala podjetja republiškega pomena. Med taka je spadala tudi C.C.C., kar izhaja iz odločbe Izvršnega sveta LRS z dne 10. 1. 1956. Da je bilo podjetje republiškega značaja, tudi ni mogoče izključiti za B.B.B. To kaže, da je bil ustanoviteljski položaj GZZ bolj formalen in da so odločitve o podjetju sprejemali državni organi. O izvrševanju pravic GZZ do organiziranega izvajanja gospodarske dejavnosti in o pogodbeni svobodi tako ni mogoče govoriti. Poslanstvo in namen zadružnih zvez tudi ni bilo podjetništvo, pač pa prvenstveno revizija zadrug, nudenje podpore zadrugam v organizacijskem, strokovnem in poslovnem smislu, bile pa so tudi sogovornik države, kadar je šlo za vprašanja zadružništva. Tudi iz določb o delitvi dobička ni mogoče izpeljati zaključkov o lastniških upravičenjih GZZ. Poraba dobička je bila predpisana in z njimi ni bilo mogoče prosto razpolagati, temveč ga je GZZ morala vložiti v zadružni investicijski sklad. Glede na tedanji čas ni mogoče govoriti o prisvajanju dobička in o ekonomski lastnini GZZ na obravnavanih podjetjih. Tudi ukinitev pravice do dobička ne more pomeniti prenosa zadružnega premoženja oziroma nacionalizacije. Toženka meni, da je treba upoštevati tedanjo družbeno-politično ureditev in dejstvo, da so bila podjetja ustanovljena v pogojih družbene lastnine in delavskega samoupravljanja. Krepitve vloge delavskih svetov in krčenja upravljavskih pravic GZZ ne more pomeniti poseganja v njena korporacijska upravičenja. Zato 1. odstavek 65. člena ZZad ne daje podlage za vračilo sredstev, ki jih je GZZ vložila v podjetja. Te podlage pa tudi ni v 2. odstavku 65. člena ZZad, saj vlagateljica ni predložila nobene pogodbe ali samoupravnega sporazuma v smislu te določbe. Ker ni podan pravni temelj za vračilo premoženja, je toženka zahtevek zavrnila.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da so bila v postopku ugotovljena vsa relevantna dejstva, prvostopni organ pa je odgovoril na vse ugovore zavezanke. Tudi tožnica je na vsako njeno trditev odgovorila in tudi predložila listinska dokazila, ki so dostopna, pri čemer je upoštevati, da so bile zadružne zveze kot ustanoviteljice zadružnih podjetij najkasneje leta 1962 ex lege ukinjene ter da je tožnica upravičenka na podlagi določbe 2. odstavka 66. člena ZZad in ne kot neposredna pravna naslednica zvez. Tudi zavezanka ne zanika, da so bila zadružna podjetja podržavljena in kot temelj podržavljenja navaja za C.C.C. Zakon o združevanju in poslovnem sodelovanju v gospodarstvu, za B.B.B. Začasni odlok o pogojih in postopku za pripojitev podjetij, obrtov in obratov k zadružnim poslovnim zvezam, za D.D.D. – zadružno podjetje v izgradnji pa Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic, vendar bi bil po njenem mnenju potreben še ukrep državnega organa, s čemer pa se tožnica ne strinja. Tožnica nadalje meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je valoriziral v podjetja vložena sredstva, saj je GZZ kot ustanoviteljica imela po Uredbi o kmetijskih zadrugah iz leta 1954 pravico do povračila vrednosti sredstev, ki jih je dala pri ustanovitvi in do obresti od teh sredstev. Iz dokumentacije pa izhaja, da ne vložena sredstva ne obresti niso bila vrnjene nobeni od obeh zadružnih zvez, ki sta nastopili kot ustanoviteljici, medtem ko zaključni računi, vsaj v prvih letih po uveljavitvi Uredbe, izkazujejo udeležbo zadružnih zvez pri dobičku zadružnih podjetij. Nadalje tožnica ugovarja stališču toženke, da bi morala za vsako podjetje predložiti pogodbo med ustanoviteljico in podjetjem, saj iz 8. člena Uredbe izhaja pravica do vračila vrednosti sredstev. Edino vprašanje v zvezi s pogodbeno ureditvijo je le višina obresti od vloženih sredstev, za katero je določena najvišja stopnja, ustrezajoča višini povprečnih obresti, plačanih v tekočem letu od investicijskih posojil. Ker zavezanka ni predložila dokaza, da bi se zadružna zveza odpovedala pravici do vračila vloženih sredstev, je treba šteti, da so izpolnjeni pogoji za vračilo premoženja po 65. členu ZZad. Glede pritožbenega ugovora zavezanke, da naj bi bila vložena sredstva pridobljena s krediti, poudarja, da so za presojo njihove višine odločilnega pomena odločbe o ustanovitvi podjetij in ne informacije iz časa, ko zadružne zveze niso mogle več izvrševati svojih ustanoviteljskih pravic v polnem obsegu, ne upoštevaje tudi različnost računovodskih pravil o izkazu vloženih sredstev za zadružno podjetje v primerjavi z družbenim podjetjem, ki so se spreminjala in to v škodo ustanoviteljic. V zvezi s premoženjem, ki se po 65. členu ZZad vrača, tožnica očita toženki izrazito omejevalno razlago predpisov oziroma njihovo nepravilno uporabo. Kolikor se toženka sklicuje na 11. člen Uredbe, tožnica meni, da so v tej definiciji zajeti samo osnovni elementi premoženja – stvari in pravice. Ker podjetje predstavlja celoto stvari in pravic, ni mogoče trditi, da širši pojem premoženja logično ne vključuje ožjega pojma podjetja kot svoje podmnožice, sestavljene iz osnovnih sestavin premoženja. Definicija zadružnega premoženja ne izključuje podjetij. S stališča enakosti denacionalizacijskih upravičencev je težko zagovarjati stališče, da bi za stvari, ki niso bile podržavljene kot sestavni del podjetja, temelj za vračilo po ZZad in subsidiarni uporabi ZDen obstajal, za stvari, ki so bile sestavni del podjetja, pa ne, še zlasti, ker je Uredba o kmetijskih zadrugah enotno urejala razmerje zadrug in zadružnih zvez do zadružnih podjetij, obrtov in obratov, pri čemer obrti in obrati niso bili pravne osebe. Nadalje se sklicuje na 8. člen ZDen, po katerem so predmet vračila tudi podjetja oziroma kapitalski delež družb. Sicer pa stališče, da ni mogoče zahtevati premoženja, ki je organizirano v obliki zadružnih podjetij, ne zanika dejstva, da je bilo vloženo premoženje pred vložitvijo nesporno zadružno premoženje. Če je z vložitvijo v zadružno podjetje premoženje postalo nezadružno, je treba akt o ustanovitvi podjetja šteti za prenos zadružnega premoženja na nezadružnega uporabnika. Zato tudi ob taki razlagi njen zahtevek ni izključen, premakne se le časovna točka podržavljenja. Tožnica meni, da sodba tega sodišča opr. št. U 244/2005 podkrepi njeno stališče. Nadalje navaja, da s pogodbo med ustanoviteljico GZZ in zadružnimi podjetji ne razpolaga, kar pa ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki ali da sploh ni bila sklenjena. Tedanji predpisi pisne pogodbe niso zahtevali, zadružno podjetje pa je bilo vpisano v sodni register, ne da bi morala biti sklenjena in predložena pogodba. GZZ je ustanoviteljske pravice do podjetij izvrševala. V zvezi s stališčem toženke, da je bil položaj GZZ bolj formalen, odločitve pa so sprejemali državni organi, toženka navaja, da so se ustanoviteljske pravice GZZ zoževale in popolnoma prenehale 1962, vendar je Uredba iz leta 1954 zagotavljala popolne ustanoviteljske pravice. Odobritve in podobne odločitve državnih organov v postopku ustanavljanja gospodarskih subjektov niso takšne narave, da bi a priori izključevale zadružno pripadnost zadružnih podjetij, ki so jih ustanovile zadruge in zadružne zveze. Tudi v tržnih gospodarskih sistemih velja za posamezne gospodarske subjekte koncesijski sistem. Kolikor pa se toženka sklicuje, da je bil namen zadružnih zvez revizija, organizacijska in poslovna podpora zadrugam, tožnica navaja, da pravice do revidiranja niso imele vse zadružne zveze. Poslovna zadružna zveza je bila ustanovljena prav z namenom pospeševanja poslovanja zadrug, med drugim z ustanavljanjem zadružnih podjetij. Toženka napačno meni, da zaradi predpisane porabe dobička Zadružna zveza z njim ni prosto razpolagala in da ne gre za ekonomsko lastnino zadružnih zvez na podjetjih. Uredba iz leta 1954 je določila pravico zadružnih zvez do dela dobička. Če so bili za dele dobička navedeni nameni, to ne izključuje ali zmanjšuje ustanoviteljskih pravic zadružnih zvez. Krčenje upravljalskih pravic ne daje podlage za zaključek, da ni podlage za zahtevek po 65. členu ZZad. Logična posledica je, da se lahko premoženje zahteva zaradi prenehanja ustanoviteljskih pravic zadružnih zvez z dnem, ko so prenehale posamezne zadružne zveze in so zadružna podjetja postala samostojna, premoženje, ki so ga vložile zadružne zveze v ta podjetja, pa je neodplačno prešlo na drugega uporabnika. Podredno tožnica predlaga, da se zahtevek za vračilo premoženja presoja po drugem odstavku 65. člena ZZad, pri čemer je upoštevati, da ni mogla predložiti nobene pogodbe ali samoupravnega sporazuma, ker so bile vse zadružne zveze na območju Slovenije leta 1962 ukinjene, premoženje in dokumentacija pa sta prešla na druge uporabnike. Ker pa noben dokument ne izkazuje vračila sredstev, niti odpovedi upravičenke do vračila, je zahtevek za vračilo utemeljen. V zvezi z izračunom odškodnine, ki jo je določil prvostopni organ, se tožnica strinja, da je bil uporabljen napačen menjalni tečaj, in podaja preračun na dan 28. 3. 2007. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, v 1. in 2. točki izreka prvostopne odločbe št. ... z dne 28. 3. 2007 besedilo „33.709.196,33 DEM ali 17.235.238,41 EUR“ nadomesti z „32.835.403,89 DEM ali 16.788.475,43 EUR“, v ostalem pa potrdi prvostopno odločbo in odloči, da ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka SOD na vročeno tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja odškodninski zahtevek za premoženje, ki ga je Glavna zadružna zveza LRS vložila v podjetja, ki jih je ustanovila, in se pri tem opira na odločbe Glavne zadružne zveze LRS o ustanovitvi podjetja C.C.C., B.B.B. in D.D.D., zadružno podjetje v izgradnji. Navedene odločbe vsebujejo določilo, da se podjetjem dodelijo denarna sredstva: C.C.C. kot osnovna sredstva v vrednosti 790,000.000 din, B.B.B. kot osnovna sredstva v vrednosti 456,000.000 din in obratna sredstva v višini 41,000.000 din in D.D.D. kot osnovna sredstva v vrednosti 430,900.000 din in obratna sredstva v vrednosti 5,889.000 din.

Zahtevek uveljavlja na podlagi določbe drugega odstavka 66. člena ZZad, po kateri je upravičenka do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bilo odvzeto zadružni zvezi, področna zadružna zveza, ki deluje na področju prejšnje zadružne zveze, če te ni, pa zadružna zveza, ki deluje za območje republike.

Kot pravno podlago vrnitve uveljavlja 65. člen ZZad, ki v prvem odstavku določa, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam, v drugem odstavku pa, da premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov ali zadružne zveze po 9. 5. 1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetja oziroma druge pravne osebe, ni pa bilo vrnjeno niti ni prenehala pravica do vračila, postane v skladu s tem zakonom premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov oziroma zadružnih zvez. Toženka je zahtevek presojala po obeh pravnih podlagah, tožnica pa tudi v tožbi navaja, da ga primarno uveljavlja po prvem in podredno po drugem odstavku.

Ko toženka obravnava zahtevek po prvem odstavku 65. člena ZZad, ga zavrne z utemeljitvijo, da zadružna podjetja niso zadružno premoženje. Pri tem se opira na 11. člen Uredbe o kmetijskih zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 5/54), ki kot zadružno premoženje navaja stvari, ki jih zadruga proizvede, ter stvari in pravice, ki si jih zadruga pridobi ob ustanovitvi ali v teku svoje dejavnosti. Kot predmet zahtevka torej opredeli podjetje. Sodišče se s toženko strinja, da v premoženju zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki se po prvem odstavku 65. člena ZZad vrača, niso zajeta zadružna podjetja. V tej določbi premoženje, ki se vrača, ni konkretno opredeljeno. Kolikor se tožnica v svojem nasprotnem stališču, torej da so predmet vračila tudi zadružna podjetja, sklicuje na Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), na uporabo katerega odkazuje 68. člen ZZad, sodišče pojasnjuje, da 8. člen ZDen sicer res določa, kaj se v smislu določb ZDen šteje za premoženje, ki se vrača. To so tudi kapitalski deleži družb trgovinskega prava (javne trgovske družbe, komanditne družbe, družbe z omejenim jamstvom, delniške družbe); upravičencem po ZDen – družbenikom pa se vrača sorazmerni del premoženja družbe (ne pa vloženi kapital), ki se ugotovi glede na čas podržavljenja, definiran z listinami (aktom o podržavljenju, zapisniki o stanju in vrednosti kapitala v času podržavljenja). Toda način podružbljenja zadružnih podjetij, kjer je vprašanje, kdaj in na kakšni pravni podlagi je podjetje prenehalo biti zadružno podjetje, kompleksnejše kot pri podržavljenju zasebnih podjetij, takšne določitve premoženja, ki naj bi se vrnilo, ne omogoča. Določba 1. odstavka 65. člena ZZad je zato tudi glede predmeta vračanja specialna norma, s katero je vračanje zadružnega premoženja urejeno na poseben način. Razlagati jo je treba v skladu z namenom ZZad o ponovni vzpostavitvi zadružništva, katerega temeljna značilnost je združevanje v zadružne oblike organiziranja zaradi pospeševanja gospodarskih koristi zadružnikov, ne pa prvenstveno zaradi pridobivanja dobička. Tudi navedena določba 65. člena, ki prispeva k materialni podlagi za delo in razvoj zadružništva, je po mnenju sodišča uzakonjena v tem okviru. Pravna in poslovna samostojnost zadružnih podjetij in njihova vpetost v tedanji gospodarski in politični sistem (že v Zakonu o planskem vodstvu narodnega gospodarstva, Uradni list FLRJ, št. 53/51 so bila zadružna podjetja obravnavana pod enotnim pojmom gospodarsko podjetje, na pristojnosti državnih organov pa je opozorila tudi toženka v svoji odločbi), pa kaže, da zadružna podjetja niso bila le samostojna oblika zadružnega premoženja, temveč da je šlo za samostojne gospodarske organizacije, te pa po mnenju sodišča kot takšne v pojmu zadružnega premoženja v 65. členu ZZad niso zajete.

Vendar je po mnenju sodišča tožena stranka s svojo ključno presojo, da predmet vračila niso zadružna podjetja, vsaj preuranjeno zaključila, da v sporni zadevi ni šlo za podržavljenje zadružnega premoženja v smislu prvega odstavka 65. člena ZZad in da je bilo materialno pravo v prvostopenjski določbi nepravilno uporabljeno. Tožnica se je sicer res sklicevala, da je do vračila upravičena, ker se vračajo tudi podržavljena podjetja, vendar pa ni uveljavljala zahtevka za vrnitev podjetij, temveč je postavila odškodninski zahtevek za ustanoviteljske deleže Glavne zadružne zveze LRS v zadružna podjetja. Tako je zahtevek obravnaval in o njem odločil prvostopni organ, takšnemu zahtevku je v postopku ugovarjala zavezana stranka, pa tudi tožena stranka je v izreku svoje odločbe zavrnila tak zahtevek. S tem, da je toženka tožničin zahtevek presojala po predpisih, ki bi bili relevantni, če bi tožnica uveljavljala odškodnino za podržavljeno premoženje po njej ustanovljenih podjetij, je po presoji sodišča napačno uporabila materialno pravo. Za pravilno odločanje v tej zadevi je namreč primarnega pomena, ali je kot zadružno premoženje tožnice v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad treba šteti ustanoviteljske vložke GZZ v navedena podjetja, in ne pravna narava statusa teh podjetij oziroma vlagateljičinih tedanjih upravičenj iz naslova teh vložkov. Glede tega vprašanja pa sodišče meni, da je treba za zadružno premoženje v smislu navedene zakonske določbe šteti vsa v ustanovitev navedenih podjetij vložena sredstva GZZ, ne glede na njihovo obliko (pri tem so mišljena lastna sredstva GZZ, kolikor niso izvzeta po določbi drugega stavka 1. odstavka 65. člena ZZad, pa tudi po GZZ najeti krediti, kolikor jih je dokazano odplačala GZZ). Ker v tem materialnopravnem smislu sporna toženkina odločitev ni bila obravnavana, je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati gornje pravno mnenje sodišča glede vsebine prvega odstavka 65. člena ZZad (4. točka 1. odstavka in 3. ter 4. odstavek 64. člena ZUS-1). V zvezi z vprašanjem višine vloženih sredstev GZZ (kot zadružnega premoženja v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad) sodišče pripominja, da se ne strinja z izhodiščem (na katerem gradi odločba upravnega organa prve stopnje in tudi tožba), da je obseg vloženih sredstev mogoče šteti za dokazan že na podlagi aktov GZZ o ustanovitvi navedenih podjetij. Ti akti namreč, kolikor gre za razpolaganje z zadružnim premoženjem, ne morejo šteti za upravne akte in zato iz njih ne izhaja pravna domneva resničnosti dejstev, ki se v njih navajajo. Obseg vloženih sredstev, ki jih je mogoče šteti za zadružno premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad, je torej treba (dokazovati in) ugotavljati po splošnih pravilih postopka. Končno sodišče še pripominja, da se s stališčem in argumenti izpodbijane odločbe, da ni izkazana podlaga za vračanje zadružnih sredstev po 2. odstavku 65. člena ZZad, v celoti strinja.