Jedro

Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča lastništvo nepremičnin za odločitev v tem sporu niti ni odločilnega pomena. Odločilno je, kar pa med pravdnima strankama ni bilo sporno v postopku na prvi stopnji, da je tožena stranka uporabljala nepremičnine, ki niso bile njene, da je te dobila v uporabo od tožeče stranke in da za uporabo ni plačevala nikakršnega nadomestila. Zahtevek za plačilo uporabnine izhaja iz obligacijskega razmerja med pravdnima strankama in sicer kot tega uveljavlja tožeča stranka, iz razmerja neupravičene obogatitve. Po določbi 198. člena OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev (in je enaka določbi 219. člena ZOR) pa mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, lastniku oziroma tistemu, ki bi imel pravico do njene uporabe nadomestiti korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.659,20 EUR stroškov pritožbenega odgovora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 81.056,25 EUR s pp. na podlagi neupravičene obogatitve.

2. Tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu pritožbene navedbe tožene stranke v celoti prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Obe pritožbeni stranki sta uveljavljali povrnitev stroškov pritožbenega postopka po specificiranem stroškovniku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je z dne 24. 4. 2012 vloženo tožbo zoper toženo stranko uveljavljala plačilo zneska 81.056,25 EUR s pp., iz naslova neupravičene obogatitve. Zatrjevala je, da je bila od leta 1977 dalje imetnica pravice uporabe teh poslovnih prostorov, ki jih je tožena stranka uporabljala od 1978 dalje brez pravnega temelja in brez plačila. Tožeča stranka za to uporabo zahteva plačilo nadomestila za korist, ki jo je tožena stranka imela s tem, da je brezplačno uporabljala navedene poslovne prostore in je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljano stvar, ki jo tožeča stranka v tem postopku vtožuje v mesečni najemnini v višini 2.456,25 EUR, upoštevajoč, da površina poslovnih prostorov, ki jih zaseda tožena stranka znaša 460,87 m2 in cena za m2 predstavlja 5,33 EUR. Vtoževana mesečna najemnina predstavlja nadomestilo za korist, ki jo je tožena stranka imela z brezplačno uporabo tega prostora za 33 mesecev, to je od 30. 4. 2007 dalje do 31. 12. 2009, od 1. 1. 2010 dalje pa sta pravdni stranki za navedene poslovne prostore sklenili najemno pogodbo.

7. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. V odgovoru na tožbo je navajala, da je med pravdnima strankama, oziroma med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko, obstajalo pogodbeno razmerje, od 7. 12. 2010 dalje pa je bila sklenjena najemna pogodba in da zato o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti ter, da je zahtevana višina nadomestila previsoka upoštevaje tržne razmere od leta 2007 do 2009, poleg tega pa da je tožena stranka v poslovne prostore financirala svoja sredstva, zaradi tega pa je vložila zoper tožečo stranko tožbo, ki se vodi pod opr. št. P 161/2012. Nato pa je svoje trditve razširila in uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, ker da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih poslovnih prostorih šele z vknjižbo v letu 2010, pred tem pa, da ni bila niti imetnica pravice uporabe le-teh, niti lastnica. Ugovarjala je tudi zastaranju tožbenega zahtevka, ker da terjatve iz gospodarskih pogodb po prvem odstavku 349. člena OZ zastarajo v treh letih.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: (-) da je bila obravnavana poslovna stavba, ki je sedaj vpisana v z.k. vložek št. ... k.o. C., I. in II. etaža desnega (zahodnega) dvoriščnega trakta zgradbe (danes na P. u. ... v C.) in je sedaj v lasti tožeče stranke, na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 21. 7. 1966, vpisana kot družbena lastnina, (-) pravica uporabe je bila od leta 1966 zaznamovana K. v. o. C., od 9. 10. 1967 je imel pravico uporabe Državni sekretariat za narodno obrambo (DSNO), od 14. 7. 1993 pa je imela pravico uporabe Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo; (-) da iz dopisa z dne 11. 10. 1982 izhaja, da so predstavniki Skupščine Občine ... in predstavnik JLA leta 1977 izvršili zamenjavo nepremičnin in sicer JLA-Državni sekretariat za narodno obrambo je izročil Občini prostore v I. in II. nadstropju na T. V. k. ..., C., vpisane pri vl. št. ... kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe DSNO, v zameno pa je Občina temu izročila 10 stanovanj, vpisanih v vl. št. ... k.o. O. kot družbena lastnina z imetnikom uporabe Občina; nadalje iz tega dopisa izhaja, da se nepremičnine zamenjujejo za potrebe zagotovitve stanovanj predstavnikom JLA in na drugi strani za potrebe N. T. (-) da sta zamenjane prostore obe stranki dejansko uporabljali že od leta 1977 dalje, čeprav menjalna pogodba še ni bila sklenjena, ker DSNO še ni dal soglasja, (-) da iz Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim iz 3. in 4. točke 1. člena izhaja, da je bila leta 1977 dogovorjena zamenjava nepremičnin in neposredno po dogovoru tudi fizično izvedena tako, da je tožeča stranka oddala poslovne prostore v najem toženi stranki. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je imela tožeča stranka zaradi dejanske uporabe nepremičnin na teh pravico uporabe vse od leta 1977 dalje, kljub temu, da njena pravica uporabe v zemljiški knjigi ni bila zavedena, (-) da je te poslovne prostore uporabljala tožena stranka, ki jih je pridobila od tožeče stranke, vendar ne v last, (-) da je tožeča stranka kot posredni posestnik de facto uporabljala poslovne prostore in je imela na nepremičnini pravico uporabe, (-) da vpis pravice uporabe ni imel konstitutivne narave, (-) da takšna narava vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo tudi ni izhajala iz nobene zakonske določbe, (-) da je 25. 7. 1997 začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki v 5. členu določa, da postane nepremičnina, na kateri ima pravico uporabe občina ali mesto, lastnina preoblikovane občine ali mesta. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da ker je imela tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL, to je od 25. 7. 1997 pravico uporabe nepremičnine, je s tem dnem postala lastnica le-teh. Sodišče ni sledilo trditvam tožene stranke, da je vpis v zemljiško knjigo na podlagi najemne pogodbe sklenjene v letu 2010 konstitutivnega značaja, saj je tožeča stranka postala lastnica že v letu 1997 po zakonu in zato tudi vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne ampak deklaratorne narave, kar izhaja tudi iz pogodbe na podlagi katere je bil vpis v zemljiško knjigo tudi izveden. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke.

Glede višine tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka le-to prerekala zgolj pavšalno. Ugotovilo je, da je vtoževana višina nadomestila, ki ga vtožuje tožeča stranka v tem postopku zaradi obogatitve tožene stranke z brezplačno uporabo prostorov, ki so bili in so v lasti tožeče stranke, v višini 5,33 EUR/m2 dejansko predstavljala povprečno tržno najemnino, saj je ta najemnina določena na podlagi Pravilnika o oddajanju poslovnih prostorov in garaž v najem ter določanju najemnine za poslovne prostore in garaže z dne 9. 12. 2004 (Ur. l. RS, št. 138/2004), ki je veljala v Občini in je v bistvu najemnina določena v skladu in na osnovi Pravilnika, pri čemer torej ustreza kriterijem za določanje tržne najemnine.

Ugovor zastaranja tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno obogatitev po določbi 198. člena OZ za katere zastaranje ne veljajo določbe o zastaranju gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ, temveč zahtevek zastara v splošnem pet- letnem zastaralnem roku, v skladu z določbo 346. člena OZ.

Na podlagi teh ugotovitev in zaključkov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Po toženi stranki pritožbeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo. Posledično ni zasledilo po toženi stranki zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

11. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje da je to “spregledalo” povsem jasne izpovedbe župana in se jim izognilo, da je ignoriralo izjave zakonitega zastopnika tožeče stranke, župana , iz katerih naj bi po mnenju tožene stranke bil mogoč le zaključek, da tožeča stranka ni štela, da je bila v obdobju po letu 1997 imetnica pravice uporabe ali celo lastnica spornih prostorov, da se sodišče prve stopnje do navedenih okoliščin, ki so izhajale iz izpovedbe župana in jih je uveljavljala tožena stranka, ni opredelilo oziroma jih je celo ignoriralo, lahko predstavlja kvečjemu kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je tožena stranka ni določno opredelila, saj ni pojasnila katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo, vsakega zase in vse skupaj, tako tudi izpoved zaslišanega zakonitega zastopnika tožeče stranke in odločitev sprejelo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu to nalaga 8. člen ZPP v povezavi z 213. členom ZPP, sodišču prve stopnje ni moč očitati kršitve teh določb, na kar očitno meri pritožba. Pa tudi sicer ne drži, da je sodišče prve stopnje izpoved zaslišanega župana v kakšnem delu ignoriralo oziroma nepravilno dokazno ocenilo, saj tožena stranka v pritožbi povzema le dele izpovedbe, zanemarja pa izpovedbo kot celoto.

12. Tožena stranka nadalje neutemeljeno pritožbeno zatrjuje, da je obrazloženo ugovarjala višini tožbenega zahtevka, pri čemer niti ne pojasni s katerimi pravočasnimi navedbami naj bi višini tožbenega zahtevka obrazloženo ugovarjala. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zgolj pavšalno, brez konkretnih razlogov, prerekala višino tožbenega zahtevka, pri čemer gre tako za višino vtoževanega nadomestila kot vlaganj, pravilen, saj je tožena stranka v zvezi z zahtevkom po višini podala navedbe le v odgovoru na tožbo, kjer je navedla: “Tožena stranka ugovarja zahtevku tudi po višini. Višina nadomestila, kot ga navaja tožena stranka, to je 5,33 EUR/m2, pri čemer znaša površina najetih prostorov 460,87 m2, je upoštevaje tržne razmere v obdobju od leta 2007 do leta 2009, previsoka in ne predstavlja povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Kot izhaja iz tožbenih navedb je tožeča stranka napravila zgolj preračun na način, da je upoštevala pogodbeno določeno najemnino kot sta jo dogovorili pravdni stranki za obdobje od leta 2010 dalje, ne pa tudi okoliščin, ki so dejansko vplivale na višino tržne najemnine v obdobju od leta 2007 do leta 2009 oz. višino najemnin za primerljive poslovne prostore.” V zvezi z vlaganji pa je navedla, da so bila z njene strani v predmetne poslovne prostore financirana in izvedena velika investicijska vlaganja, kot je to navedla v tožbi z dne 21. 2. 2012, ki jo je naperila zoper občino zaradi pridobitve solastninske pravice na nepremičnini. Po tem, ko je tožeča stranka v vlogi z dne 2. 10. 2015 tožbeni zahtevek glede višine še dodatno obrazložila in pojasnila (točka III. in IV. na l. št. 35 in 36 spisa), pa tožena stranka trditev tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka ni z ničemer prerekala. Ponovila je le, da so bila v obravnavane poslovne prostore izvedena velika vlaganja, vrednost katerih se trenutno ugotavlja v sporu pod opr. št. P 161/2012 ter se pri tem sklicevala na delno sodbo izdano v omenjeni zadevi, kot je to v (delni) kopiji vložila v spis že tožeča stranka, iz katere pa je razvidno le-to, kar je v sklepu z dne 9. 9. 2015 (l. št. 31 spisa), s katerim je sodišče nadaljevalo v tej pravdi prekinjeni postopek, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da je bil zavrnjen zahtevek tožene stranke v tem sporu (P 161/2012), da se ugotovi, da je lastnica spornih nepremičnin. Takšnih navedb tožene stranke res ni moč šteti za obrazložene, kot to zahteva določba 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato po tožeči stranki zatrjevana dejstva glede višine tožbenega zahtevka, skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, utemeljeno štelo za priznana.

13. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to kršilo postopek na škodo tožene stranke s tem, ko se je strinjalo z umikom dokaznega predloga tožeče stranke na naroku 9. 5. 2016. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je glede višine zahtevka dokazno breme na strani tožeče stranke in bi moralo, ker tožeča stranka predujma za predlaganega izvedenca ni plačala, upoštevati, da zahtevek po višini ni dokazan in ga že zaradi tega zavrniti. Takšno stališče tožene stranke je zgrešeno. Ob že povedanem zgoraj, ko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je trditve tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka šteti za priznane, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, izvedba dokaza z izvedencem, ki ga je tožeča stranka predlagala v zvezi z ugotovitvijo utemeljenosti vtoževane višine tožbenega zahtevka, res ni bila potrebna. Sploh pa je bil to dokazni predlog tožeče stranke in ne tožene stranke in ga je tožeča stranka smela sama umakniti in s tem, ko je sodišče prve stopnje pritrdilo tožeči stranki, da izvedenec ni potreben in ugotovilo, da je bil ta dokazni predlog umaknjen, sodišče postopka ni kršilo. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 5. 2016 pa tožena stranka po tem, ko je tožeča stranka razložila zakaj predujma ni plačala in zakaj meni, da izvedba tega dokaza ni potrebna, svojih trditev glede višine tožbenega zahtevka ni z ničemer dopolnila, niti kakšne kršitve v zvezi z umikom tega dokaznega predloga ni uveljavljala.

14. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je to zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je predlagane in izvedene dokaze pravilno in popolno dokazno ocenilo.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila leta 1977 dogovorjena zamenjava nepremičnin, ki je bila tudi fizično izvedena tako, da je tožeča stranka z zamenjavo dobljene poslovne prostore oddala v najem oziroma uporabo toženi stranki. Te ugotovitve izhajajo tako iz listinskih dokazov, kot iz izpovedbe zaslišanega zakonitega zastopnika tožeče stranke - župana, zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sprašuje, s čim naj bi bilo to dokazano.

Te ugotovitve sodišča prve stopnje nedvomno potrjuje sama Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim - tako imenovana posadna listina (v prilogi A 14 spisa) sklenjena med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, Ministrstvom za obrambo v letu 2009, s katero sta pogodbeni stranki v 3. točki 1. člena uvodoma ugotovili, da je bila v začetku leta 1977 med izvršnim svetom občine in V. p. št. ... L. dogovorjena zamenjava nepremičnin, na podlagi katere je občina izročila v last in posest VP ... L. 10 stanovanj, navedenih v 1. točki tega člena, v C., P. ...; VP pa je izročila v last in posest Občini prostore v stavbi T. V. k. ... (še prej T. V. k. ...), to je I., in II. etažo zahodnega dela dvoriščnega trakta te zgradbe (2. točka tega člena). V 4. točki istega člena pa sta ugotovili, da je bila v prejšnji točki dogovorjena medsebojna zamenjava opisanih nepremičnin neposredno po dogovoru tudi fizično izvedena, saj je drugopogodbena stranka (torej Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) v stanovanja, ki jih je prejela od prvopogodbene stranke (torej od tožeče stranke), vselila svoje starešine, prvopogodbena stranka pa je prostore, ki jih je prejela v zameno od drugopogodbene stranke, oddala v najem N. T. V 5. točki istega člena sta ugotovili, da vse od leta 1977 dalje pogodbeni stranki, vključno s svojimi pravnimi predniki, uporabljata oziroma izvajata vsa upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz lastništva predmetnih nepremičnin prejetih od nasprotne stranke v last v letu 1977 s tem, da je drugopogodbena stranka (torej Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) nekatera od stanovanj, ki so predmet te pogodbe tudi že prodala na podlagi Stanovanjskega zakona. V točki 6 sta nadalje ugotovili, da med pogodbenima strankama vse doslej v zvezi z obravnavano zamenjavo nepremičnin ni bila sklenjena ustrezna menjalna pogodba, na podlagi katere bi bilo mogoče izvesti potrebne zemljiškoknjižne vpise, čeprav je bilo to, kot izhaja iz vrste dokumentov, večkrat v celoti dogovorjeno.

17. Te ugotovitve izhajajo tudi iz dopisa z dne 11. 10. 1982, ki ga je v spis vložila tožeča stranka in ki je le eden od dokazov tožeče stranke za utemeljenost njenih tožbenih trditev. Končno pa teh po tožeči stranki v postopku na prvi stopnji zatrjevanih dejstev tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni prerekala. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji prerekala zgolj trditve tožeče stranke, da je tožeča stranka na podlagi menjave nepremičnin postala lastnica teh nepremičnin oziroma imetnica pravice uporabe že pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, ki pa je bila dejansko izvršena na podlagi navedene posadne listine. Pri tem pa ni spregledati, da je celo sama tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da je med toženo stranko in pravno prednico tožeče stranke obstajalo pogodbeno razmerje, torej je sama priznavala, da je imela v uporabi poslovne prostore tožeče stranke. Še več, v tožbi v zadevi P 161/2012 (priloga A 3) je tožena stranka izrecno navedla, da je tožeča stranka lastnica teh poslovnih prostorov in da je tožena stranka od leta 1978 dalje neposredna posestnica predmetne nepremičnine.

18. Tožena stranka tako s pritožbo po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenih dejstev, da je bila v letu 1977 izvršena zgoraj opisana zamenjava nepremičnin, pri katerih je bila tedaj vknjižena družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe, ki je bil na eni strani DSNO, na drugi strani pa občina, ne more izpodbiti. Četudi ni bilo pisno sklenjene menjalne pogodbe pa je upoštevaje teorijo realizacije(1) bila menjalna pogodba veljavno sklenjena, kot je to zaključiti tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je z menjavo dejansko postala imetnica pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lasti in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dejstvo, da ni bila vpisana v zemljiški knjigi v takratnih razmerah družbene lastnine, ko vpis v zemljiško knjigo še ni imel takšne vloge, kot bi jo moral imeti v urejenem sistemu stvarnega prava in je sodna praksa razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve lastninske pravice(2), na imetništvo pravice uporabe in nato lastništvo tožeče stranke na sporni nepremičnini, ki ga je ta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pridobila z odpravo družbene lastnine, kar ji je bilo s posadno listino v letu 2009 tudi izrecno priznano. Stališče tožene stranke, da do prenosa oziroma pridobitve pravice uporabe na tožečo stranko brez vknjižbe menjalne pogodbe v zemljiški knjigi ni moglo priti, so zato zgrešene.

19. Tudi sklicevanje tožene stranke na dele izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke - župana, češ, da je ta sam izpovedal, da je tožeča stranka v letu 1999 ugotavljala, da ni lastnica spornih prostorov, da teh ni imela v svojih premoženjskih bilancah, da pristojni organ Ministrstva za obrambo ni hotel dati soglasja za prenos lastninske pravice na tožečo stranko in da v letu 1999 ni več vodil z njim nobenega razgovora, ker je smatral “da to pač ni naše in da to ne bomo uredili”, pri čemer je tožeča stranka zavestno spregledala, da je župan povedal tudi: da je tožena stranka v letu 1999 prišla k njemu, ker je želela odkupiti obravnavane nepremičnine, da je tedaj naročil D. P., da se uredi zemljiškoknjižno stanje, da je bilo zemljiško stanje pri večih nepremičninah tožeče stranke še neurejeno, da je župan postal šele v letu 1999, da mu je bilo s strani zaposlenih pojasnjeno “da je bilo to naše, ampak da ni zemljiškoknjižno urejeno”, da sta pogodbeni stranki nepremičnine menjali že prej, nista pa tega uredili in da to sklepa na podlagi dejstva, da je Ministrstvo za obrambo stanovanja, ki jih je pridobilo z zamenjavo v letu 1977, prodalo po Stanovanjskem zakonu itd., pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Tudi iz izpovedbe župana tožeče stranke, po presoji pritožbenega sodišča, izhaja zgolj zaključek, da je bila zaradi zamenjave nepremičnin tožeča stranka vseskozi imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin, ni pa imela urejenega zemljiškoknjižnega stanja le-teh, kot to ni bilo urejeno pri večih nepremičninah v lasti tožeče stranke.

20. Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča lastništvo nepremičnin za odločitev v tem sporu niti ni odločilnega pomena. Odločilno je, kar pa med pravdnima strankama ni bilo sporno v postopku na prvi stopnji, da je tožena stranka uporabljala nepremičnine, ki niso bile njene, da je te dobila v uporabo od tožeče stranke in da za uporabo ni plačevala nikakršnega nadomestila. Zahtevek za plačilo uporabnine izhaja iz obligacijskega razmerja med pravdnima strankama in sicer kot tega uveljavlja tožeča stranka, iz razmerja neupravičene obogatitve. Po določbi 198. člena OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev (in je enaka določbi 219. člena ZOR) pa mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, lastniku oziroma tistemu, ki bi imel pravico do njene uporabe nadomestiti korist.(3)

21. Tožena stranka kot uporabnik tuje stvari na kateri je imela pravico uporabe tožeča stranka je zato dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo za uporabo navedenih poslovnih prostorov v vtoževani višini, za katerega je bila tožena stranka nedvomno obogatena, ker ni ničesar plačevala, tožeča stranka, ki te poslovne prostore ni mogla uporabljati pa je bila prikrajšana.

22. Tožena stranka vtoževane in po tožeči stranki dokazane utemeljenosti višine nadomestila v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo izpodbijala in tega obrazloženo ne izpodbija niti s pritožbo. Kolikor zatrjuje, da višina po tožeči stranki ni bila izkazana, pa so njene trditve neutemeljene, saj je tožeča stranka nadomestilo uveljavljala v višini 5,33 EUR/m2 in ta višina predstavlja povprečno tržno najemnino, kot je bila določena na podlagi Pravilnika o oddajanju poslovnih prostorov in garaž v najem ter določanju najemnine za poslovne prostore in garaže z dne 9. 12. 2004, ki je veljala v občini. Nadomestilo je tako določeno na osnovi Pravilnika, pri čemer ustreza kriterijem za določanje tržne najemnine. Takšna najemnina kot je bila dogovorjena s pogodbo o najemu, ki sta jo pravdni stranki sklenili v letu 2010 za poslovne prostore, na katere se nanaša ta spor pa velja tudi za vse ostale poslovne prostore na območju tožeče stranke, saj je veljala vse od začetka leta 2005 dalje in tudi še v letu 2010, ko sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo v tej višini.

23. Kot je obrazloženo že zgoraj je povsem neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da to ni upoštevalo toženkin vlaganj in da se do teh ni opredelilo, saj je pravilno presodilo, da je tožena stranka višini tožbenega zahtevka in s tem tudi vlaganj, oporekala zgolj pavšalno.

24. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

25. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Tožena stranka pa mora povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega odgovora (čl. 155/I ZPP) v zahtevani višini po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke v višini 1.659,20 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT).

Op. št. (1): Glej člen 58 OZ oziroma 73 ZOR.

Op. št. (2): Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Ljubljana, 2004, Komentar k členu 43 na strani 266. Op. št. (3): Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.659,20 EUR stroškov pritožbenega odgovora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.