Jedro

Tudi v primeru jurisdikcije slovenskega sodišča ni nujno, da bi se v sporu uporabilo slovensko materialno pravo. Ni dvoma, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožena stranka sedež v Avstriji. Možno je, da bi moralo slovensko sodišče uporabiti tuje materialno pravo, se pravi avstrijsko. Na podlagi katerega prava bo dejansko odločalo sodišče je stvar uporabe kolizijskih pravil v meritorni odločbi in tega sodišče v predhodnem postopku presoje jurisdikcije ne more prejudicirati.

Pojem pogodbenih obveznosti SES razlaga evro avtonomno - bistvena okoliščina je prostovoljen sprejem obveznosti.

Po razlagi sodišča druge stopnje ne gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Ta je podana, ko gre za posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske obveznosti.

Pošiljatelj kot tretja oseba praviloma ni seznanjena z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, saj tožena stranka ni tista, ki bi organizirala prevoz.11 Vložitev tožbe zoper njo pred slovenskim sodiščem zato zanjo ne bi bilo predvidljivo.

Ni nujno, da bi za vsako obligacijskopravno obveznost morali utemeljiti bodisi pristojnost po prvem odstavku bodisi po drugem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia. Mogoče je, da v poštev ne pride nobena od teh dveh pristojnosti in tedaj ostane le splošna pristojnost po kraju prebivališča toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka po naročilu družbe A.., ki je pravna oseba s sedežem na Poljskem, izvedla dva prevoza blaga na relaciji Pöls (Avstrija) - Andoa (Španija) in en prevoz na relaciji Pöls (Avstrija) - Madrid (Španija). Pošiljatelj blaga je bila tožena stranka. Naročnik prevozov je bila družba A. ZOO sedežem na Poljskem, katera tožeči stranki kljub opominjanju ni poravnala zaračunanih transportnih storitev, zato je tožeča stranka pozvala na plačilo toženo stranko, družbo s sedežem v Avstriji, ki se na poziv prav tako ni odzvala. Glede na dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Avstriji, za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije. Skladno z določili Uredbe (EU) številka 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia) o splošni pristojnosti je podana pristojnost sodišča po kraju sedeža tožene stranke. Skladno z določili Uredbe Bruselj Ia o posebni pristojnosti ne gre za nobenega izmed predvidenih primerov, zato pristojnost sodišča na tej podlagi ni podana (niti v primerih po 1. točki 7. člena Uredbe Bruselj Ia, kjer je predvidena posebna pristojnost po kraju izpolnitve obveznosti), o drugih posebnih pristojnostih (10. do 23. člen Uredbe Bruselj Ia) ne gre za nobenega izmed predvidenih primerov ne o izključni pristojnosti in ne po dogovoru o pristojnosti.

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je zasnovala tožbeni zahtevek na Zakonu o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPCP-2), ki zaradi izjemnega družbenega pomena transportne dejavnosti uvaja solidarno odgovornost pošiljateljev in prejemnikov transportiranega blaga za plačila transportnih storitev. Odločitev sodišča glede pristojnosti predstavlja poseg v ustavno varovano pravico do sodnega varstva, saj sklep tožeči stranki onemogoča, da bi uveljavljala svoje z ZPCP-2 pripadajoče pravice, ker zakon ne velja na območju Republike Avstrije, kamor sodišče napotuje tožečo stranko. Pristojno sodišče za odločitev v sporu je lahko samo v Republiki Sloveniji, saj tožeča stranka ne more uveljavljati pravic iz slovenskega zakona o Republiki Avstriji. Republika Avstrija nima zakonsko urejene solidarne odgovornosti pošiljateljev oziroma prejemnikov transportiranega blaga. Poleg tega ne gre za izterjavo neplačanih obveznosti, temelječih na verodostojnih listinah (računu ali pogodbi), ki bi temeljila na poslovnem odnosu med tožečo in toženo stranko, ampak za uveljavljanje z zakonom določene solidarne odgovornosti pošiljatelja blaga tako, da s te plati tožeča stranka ne more tožiti v Republiki Avstriji, saj stranki nista v neposrednem poslovnem odnosu. Ravno določba petega odstavka 110.a člena ZPCP-2, ki določa solidarno odgovornost pošiljateljev in prejemnikov transportiranega blaga, opredeljuje predmet spora, pri čemer je upravičena druga navezna okoliščina za pristojnost sodišča, kot pa je določena v določbah, ki jih navaja sodišče.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje poseg v ustavno zavarovano pravico do sodnega varstva, ker naj bi sklep onemogočal, da uveljavlja svoje z ZPCP-2 pripadajoče pravice, ker ta zakon ne velja na območju Republike Avstrije, katera nima zakonsko urejene solidarne odgovornosti pošiljateljev oziroma prejemnikov blaga. Tudi v primeru jurisdikcije slovenskega sodišča ni nujno, da bi se v sporu uporabilo slovensko materialno pravo, konkretno ZPCP-2. Ni dvoma, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožena stranka sedež v Avstriji (1. točka obrazložitve sklepa). Možno je, da bi moralo slovensko sodišče uporabiti tuje materialno pravo, se pravi avstrijsko. Na podlagi katerega prava bo dejansko odločalo sodišče je stvar uporabe kolizijskih pravil v meritorni odločbi in tega sodišče v predhodnem postopku presoje jurisdikcije ne more prejudicirati. Tuje pravo je potrebno uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Možno je tudi obratno, da bo avstrijsko sodišče zaradi mednarodnega elementa – tožeče stranke iz Slovenije odločalo na podlagi slovenskega materialnega prava. Peti odstavek 110.a člena ZPCP-2 je tako vsaj teoretično možna podlaga za odločanje v sporu pred avstrijskim sodiščem. Ta določa, da za primer, če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza. Pošiljatelj ali prejemnik je dolžan plačati voznino v tridesetih dneh od prejema poziva prevoznika, ki je dejansko opravil prevoz za plačilo voznine, kar ta dokaže z ustrezno listino.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo nesporna dejstva, da je tožeča stranka po naročilu družbe A.., ki je pravna oseba s sedežem na Poljskem, izvedla dva prevoza blaga na relaciji Pöls (Avstrija) - Andora (Španija) in en prevoz na relaciji Pöls (Avstrija) - Madrid (Španija), pošiljatelj blaga je bila tožena stranka, ne naročnik ne pošiljatelj nista plačali tožeči stranki prevoznine (1. točka obrazložitve sklepa). Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobene od posebnih pristojnosti po 7. členu Uredbe Bruselj Ia, zlasti ne po prvem odstavku v zvezi s pogodbenimi razmerji, ne izključne pristojnosti, ne dogovora o pristojnosti, je zaključilo, da je podana splošna pristojnost po prvem odstavku 4. člena Uredbe Bruselj Ia. Tožeča stranka izpodbija ta zaključek, kar je razumeti tako, da je po njenem podana posebna pristojnost, ki izključuje splošno pristojnost po sedežu tožene stranke.

6.Pravila o posebni pristojnosti je treba razlagati avtonomno in ozko. Za pritožbo sta relevantni posebni pristojnosti po prvem in drugem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia.

7.Glede posebne pristojnosti v zvezi s pogodbenimi razmerji po kraju izpolnitve po prvem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana (4. točka obrazložitve sklepa) Tožeča stranka smiselno pritrjuje odločitvi, ko navaja, da v danem primeru ne gre za izterjavo neplačanih obveznosti, temelječih na verodostojnih listinah (računu ali pogodbi), ki bi temeljila na poslovnem odnosu med tožečo in toženo stranko in da stranki nista v neposrednem poslovnemu odnosu. Tudi po razlagi sodišča druge stopnje ne gre za spor v zvezi s pogodbenimi razmerji po prvem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia. Pojem pogodbenih obveznosti SES razlaga evro avtonomno - bistvena okoliščina je prostovoljen sprejem obveznosti. V primeru sojenja na podlagi materialnopravne določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 ne gre za prostovoljen prevzem obveznosti tožene stranke. Ta je kot pošiljatelj blaga izven razmerja pogodbenih strank prevozne pogodbe, ni njegova stranka in uzakonitev omenjenega določila pomeni poseg zakonodajalca v načelo relativnosti pogodbenih razmerij. Pošiljatelj (tožena stranka) ni v nobeni obligacijskopravni zvezi z razmerjem iz prevozne pogodbe.

8.Tožeča stranka še navaja, da gre za uveljavljanje z zakonom določene solidarne odgovornosti pošiljatelja blaga. V pritožbi sicer ne navaja konkretno, da bi po njenem pravnem stališču šlo za posebno pristojnost v zvezi z delikti ali kvazidelikti po drugem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj. Prav tako ne podaja trditev glede kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, kar je navezna okoliščina za pristojnost po 2. odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia. Vendar tudi po razlagi sodišča druge stopnje ne gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Ta je podana, ko gre za posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske obveznosti. V tem primeru tudi če bi sodišče odločalo na podlagi materialnopravne določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 ne bi šlo za nepogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Šlo bi samo za njeno solidarno obveznost po zakonu. Smisel pasivne solidarne obveznosti je v varstvu upnika, kadar mu dolguje več oseb. S solidarnostjo mu je zagotovljena večja varnost pred insolventnostjo katerega od njih. Solidarna odgovornost (v tem primeru toženega pošiljatelja, kot je določena v ZPCP-2) še ne pomeni iste pravne podlage. Solidarna obveznost se ne tiče neposredne pravne podlage obveznosti dolžnikov.

9.Tožeča stranka se sklicuje tudi na 15. točko preambule Uredbe Bruselj Ia. Ta določa, da bi pravila o pristojnosti morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti, je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept. Vendar tudi ta določba ne potrjuje pritožbenih navedb.

10.Nasprotno nadaljnja 16. točka preambule Uredbe Bruselj Ia potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ta se glasi, da poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

11.Razlaga ne sme povzročiti, da bi bila določitev pristojnega sodišča odvisna od negotovih okoliščin in bi bila v nasprotju s krepitvijo pravne varnosti oseb, ki so nastanjene v skupnosti, ki bi s tem, da tožeči stranki omogoča, da zlahka določi sodišče, pred katerim lahko toži, in toženi stranki, da razumno predvideva sodišče, pred katerim je lahko tožena, ki sestavlja enega od ciljev konvencije. Razlogovano je že bilo, da določilo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2, kot možna materialnopravna podlaga za meritorno odločitev, pomeni širitev učinkov pogodbenega razmerja izven razmerja pogodbenih strank prevozne pogodbe. Pošiljatelj kot tretja oseba praviloma ni seznanjena z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, saj tožena stranka ni tista, ki bi organizirala prevoz. Vložitev tožbe zoper njo pred slovenskim sodiščem zato zanjo ne bi bilo predvidljivo. Po pojasnjenem v tem primeru ni podana nobena od posebnih pristojnosti. Ni nujno, da bi za vsako obligacijskopravno obveznost morali utemeljiti bodisi pristojnost po prvem odstavku bodisi po drugem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia. Mogoče je, da v poštev ne pride nobena od teh dveh pristojnosti in tedaj ostane le splošna pristojnost po kraju prebivališča toženca.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v tem primeru podana samo splošna pristojnost po sedežu tožene stranke v Avstriji. Pravilno je izreklo, da ni pristojnosti sodišča RS, ter zavrglo tožbo.

13.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prevozih v cestnem prometu (2006) - ZPCP-2 - člen 110a, 110a/5

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 7, 7/1, 7/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.