Jedro

Po spremembi Zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (v nadaljevanju ZDPS) je imel Družbeni pravobranilec samoupravljanja tudi v primerih, ko je do oškodovanja prišlo z aktom ali z dejanjem, s katerim je bilo vzpostavljeno pravno razmerje s tretjo osebo, pravico, da je zaradi uresničevanja varstva družbene lastnine vlagal pravna sredstva, če se je z aktom organizacije združenega dela kršila z ustavo, zakonom ali samoupravnim splošnim aktom določena pravica ali obveznost glede upravljanja ali razpolaganja z družbenim sredstvom (2. člen ZDPS).

Tudi če bi bilo glede na nekoliko nejasne določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDruP) lahko sporno, ali so upravičenja v nedokončanih postopkih, ki jih je ob vložitvi tožbe Družbeni pravobranilec samoupravljanja imel po določbi 2. člena ZDPS, prešla na Družbenega pravobranilca RS, pa ima ta takšno samostojno upravičenje tudi na podlagi 1. člena ZDruP.

Pritožbeno sodišče je utemeljilo, da je bila glede na časovno sosledje kupoprodajne in najemne pogodbe (sklenjenih isti dan) ter dogovora o kavciji in sporazuma o garanciji ter na njihovo medsebojno povezanost sklenitev prodajne pogodbe samo prvi del pravno nedopustnega ravnanja, sklenitev drugih treh pa drugi del. Gre za pravno utemeljen pristop k vprašanju, ali je z navedenimi pravnimi posli prišlo do nesmotrne uporabe družbenih sredstev, s katerimi je razpolagala prva tožena stranka. Bistveno vprašanje torej ni, ali gre za en pravi posel ali za več, pač pa vprašanje, ali je mogoče razloge ničnosti vezati le na posamezne določbe oziroma na posamezne posle tako, da lahko eden ali več poslov ali pa njihovih delov ostane v veljavi brez tistih, ki so jih prizadeli ničnostni razlogi.

Tudi če je bila sklenitev ničnih poslov, s katerimi se je posledično nedopustno znižala kupnina, prikazana na dražbi in v prodajni pogodbi, odločilen nagib za sklenitev prodajne pogodbe, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da se namen ugotovitve ničnosti (odprava oškodovanja družbene lastnine kot posledica negospodarnega ravnanja z družbenimi sredstvi), lahko doseže ravno s tem, da se prodajna pogodba kot del enotnega posla znebi navedenih ničnih poslov in velja brez njih.

Izrek

1 . Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: - "Ugotovi se, da je nična Kupoprodajna pogodba z dne 20. 10. 1993, ki sta jo sklenili prva tožena stranka M. C. p.o. (sedaj d.o.o.), L. in druga tožena stranka M. - S. (sedaj L.) d.o.o., L." in

- "Druga tožena stranka M. - S. (sedaj L.) d.o.o., L. je dolžna prvi toženi stranki podjetju M. C. p.o. (sedaj d.o.o.) L. izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v vl.št. 2737 k.o... in pri zemljiškoknjižnih telesih II, III, IV in V v vl.št. 940 k.o... izbrisala lastninska pravica v korist družbe M. - S. d.o.o., L., v vl.št. 917, 938, 2719 in zemljiškoknjižnem telesu I v vl.št. 940 k.o... pa izbrisala pravica uporabe za družbo M. - S. d.o.o., L. ter pri vseh nepremičninah v vl.št. 917, 938, 940, 2719 in 2737 k.o... znova vknjižila družbena lastnina s pravico uporabe v korist M. C. p.o. (sedaj: d.o.o.) L. v 15 dneh, sicer bo vknjižbe predlagal Družbeni pravobranilec RS na podlagi te sodbe".

2. V ostalem delu (to je glede ničnosti aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 30. 11. 1993, najemne pogodbe z dne 20. 10. 1993, Dogovora o kavciji z dne 20. 1. 1994 in Sporazuma o garanciji z dne 20. 1. 1994) se revizija zavrne.

3. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo druge tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku v celoti ugodilo zahtevkom tožeče stranke in a. pod tč. 1 ugotovilo, da so nične naslednje pogodbe in sporazumi, ki sta jih sklenili prva in druga tožena stranka: - Kupoprodajna pogodba z dne 20. 10. 1993 z aneksom dne 30. 11. 1993,

- Najemna pogodba z dne 2. 10. 1993 (pravilno: 20. 10. 1993), - Dogovor o "kavciji" z dne 20. 1. 1994 in - Sporazum o garanciji z dne 20. 5. 1994 (pravilno: 20. 1. 1994), b. pod tč. 2 naložilo drugi toženi stranki, naj prvi toženi stranki izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko v njeno korist znova vknjižila družbena lastnina na nepremičninah, navedenih v izreku, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, sicer bo vknjižbo lahko predlagala tožeča stranka na podlagi te sodbe ter c. pod tč. 3 naložilo toženima strankama, naj nerazdelno povrneta pravdne stroške tožeči stranki.

Druga tožena stranka je pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne zahtevek, podrejeno pa, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadevo v nov postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo, prerekala revizijske navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Glede kršitev določb pravdnega postopka Bistvena kršitev določb po 11. točki drugega odstavka 399. člena ZPP, ki naj bi jo bili zagrešili sodišči prve in druge stopnje s tem, da se je kot tožeča stranka udeleževal postopka Družbeni pravobranilec Republike Slovenije - ki je nasledil Družbenega pravobranilca samoupravljanja -, ni podana. Najprej je treba pojasniti, da gre v tem primeru res za vprašanje, ali je Družbeni pravobranilec RS oziroma Družbeni pravobranilec samoupravljanja lahko pravdna stranka v tem postopku, torej procesnopravno vprašanje iz 11. točke, ne pa morda že, ali je njegov zahtevek utemeljen, torej vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tako stališče glede Javnega pravobranilca izhaja npr. iz odločb Vrhovnega sodišča opr.št. II Ips 92/94 in III Ips 10/93 - tam navedena utemeljitev za takšno stališče glede Javnega pravobranilca pa v celoti velja tudi glede sposobnosti Družbenega pravobranilca (samoupravljanja). Družbeni pravobranilec kot institucija, ki sicer nima pravne subjektivitete, je torej lahko stranka v pravdnem postopku le, če mu to lastnost za posamezen primer podeljuje zakon. Revident navaja, da Družbeni pravobranilec (samoupravljanja) v spornem primeru ni imel legitimacije, ker je Zakon o družbenem pravobranilcu samoupravljanja, ki je veljal v času vložitve tožbe, (Uradni list SRS, št. 21/75 in 31/84 - v nadaljevanju ZDPS) v prvem odstavku 2. člena možnost takšne njegove intervencije zaradi uresničevanja varstva družbene lastnine izključil za primere oškodovanja družbene lastnine z aktom ali dejanjem, s katerim je bilo vzpostavljeno razmerje s tretjo osebo. Po drugem odstavku 2. člena ZDPS naj bi bil v primerih, ko gre za akt ali dejanje, s katerim je vzpostavljeno razmerje s tretjo osebo, Pravobranilec legitimiran le izjemoma, v primerih in pod pogoji, določenimi s posebnim zakonom. Takšnega posebnega zakona pa naj bi v času vložitve tožbe ne bilo. Revizijsko sodišče soglaša, da je za presojo Pravobranilčevega pravdnega upravičenja odločilen predpis, ki je veljal v času vložitve tožbe (5. 10. 1994). Vendar revident spregleda, da je bil ZDPS spremenjen (Uradni list SRS, št. 31/84), in sicer ravno v delu, na katerega se sklicuje - tako, da je bil črtan zadnji del določbe prvega odstavka in drugi odstavek 2. člena ZDPS v celoti. Po navedeni spremembi je imel torej Družbeni pravobranilec samoupravljanja tudi v primerih, ko je do oškodovanja prišlo z aktom ali z dejanjem, s katerim je bilo vzpostavljeno pravno razmerje s tretjo osebo, pravico, da je zaradi uresničevanja varstva družbene lastnine vlagal pravna sredstva, če se je z aktom organizacije združenega dela kršila z ustavo, zakonom ali samoupravnim splošnim aktom določena pravica ali obveznost glede upravljanja ali razpolaganja z družbenim sredstvom (2. člen ZDPS). Pri tem se revizijsko sodišče ponovno sklicuje tudi na razloge, ki jih je za takšno stališče navedlo že v sodbi in sklepu v zadevi III Ips 99/94, na katero opozarja tudi drugostopenjsko sodišče. Tudi če bi bilo glede na nekoliko nejasne določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/95 - ZDruP) lahko sporno, ali so upravičenja v nedokončanih postopkih, ki jih je ob vložitvi tožbe Družbeni pravobranilec samoupravljanja imel po določbi 2. člena ZDPS, prešla na Družbenega pravobranilca RS, pa ima ta takšno samostojno upravičenje tudi na podlagi 1. člena ZDruP (glej o tem utemeljitev v sklepu VS št. III Ips 35/2002 z dne 14. 6. 2002). Toliko glede pravdnega upravičenja. Glede položaja in vloge Družbenega pravobranilca (samoupravljanja) v takšnem sodnem postopku pa sta dali obsežno pravno utemeljitev sodišči prve in druge stopnje, pri čemer se je zlasti sodišče druge stopnje sklicevalo na dosedanjo judikaturo Vrhovnega sodišča (tako že v sklepu št. I Cpg 1090/99 z dne 4. 1. 2000 in tudi v izpodbijani sodbi, gl. predvsem zadnji odstavek na 2. strani). Revizijsko sodišče glede teh vprašanj v celoti pritrjuje tam navedenim razlogom in jih zato ne ponavlja.

Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo drugostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da najprej (po revidentovem mnenju pravilno) ugotovi, da prodaja ni bila pravno nedopustna, saj je bila opravljena z javno dražbo, po predhodni cenitvi, po tržnih cenah, ob soglasju Javnega pravobranilca Mesta Ljubljane, posel pa je potrdila tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, nato pa v istem odstavku presodi, da je šlo za pravno nedopustno ravnanje, ki mu ni mogoče nuditi sodnega varstva. Notranjega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe, ki ga tako smiselno zatrjuje revident, ni. Iz obrazložitve jasno izhaja, drugostopenjsko sodišče pa to tudi logično (o tem, ali tudi v celoti pravilno, glej v nadaljevanju pri presoji zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava) utemelji, da je izpodbijana prodaja kljub izpolnjenim formalnim predpostavkam za njeno veljavnost obremenjena s takšnimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi, da je predstavljala nedopustno ravnanje.

Izpodbijana sodba naj bi vsebovala tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga revident vidi v tem, da obrazložitev govori o tem, da je šlo v spornem primeru za en pravni posel, izrek prvostopenjske sodbe pa izrecno ugotavlja ničnost štirih pravnih poslov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi tega notranjega nasprotja in s tem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijani sodbi ni. Iz obrazložitve jasno in logično izhaja, da je drugostopenjsko sodišče le s stališča njihove pravne nedopustnosti zaradi povezanosti in prepletenosti ničnostnih razlogov obravnavalo vsa štiri pravna dejanja kot eno (tudi o tem glej še v nadaljevanju pri obravnavi zatrjevane napačne uporabe materialnega prava).

Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena vidi revident tudi v tem, da naj bi obe sodišči v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin v spisu, ugotovili, da je bilo poravnano le 55,3% kupnine. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre v tem primeru za dejansko ugotovitev obeh sodišč, v katero v postopku revizije ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Četudi sta sodišči do te ugotovitve prišli na podlagi listin, samo z zatrjevanjem, da ugotovitev ni pravilna, revident ne more uspešno utemeljiti, da bi bilo v sodbi nasprotje med tem, kar je sodišče navedlo o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Kolikor je mogoče revidentovo nasprotovanje temu, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca (kar je uveljavljal že v pritožbi), šteti kot zatrjevanje kršitve pravdnega postopka, gre lahko za bistveno kršitev relativnega značaja: takšno, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati le, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če bi šlo za takšno kršitev, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ne bi odpravilo, bi pritožbeno sodišče samo zagrešilo to kršitev, kar revident lahko uveljavlja tudi v reviziji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem primeru tudi ta kršitev ni podana oziroma da jo je, kolikor je bila zavrnitev dokaznega predloga v prvostoenjski sodbi premalo obrazložena, drugostopenjsko sodišče odpravilo.

Drugostopenjsko sodišče je namreč prepričljivo utemeljilo, da - upoštevaje to, kako je pravno kvalificiralo podlago za zahtevek - dejansko stanje glede (ne)ekvivalence dajatev po sporni kupoprodajni pogodbi ni odločilnega pomena, zato je sodišče lahko izdalo zakonito in pravilno sodbo tudi brez izvedbe tega dokaza.

Glede zmotne uporabe materialnega prava Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker izpodbijana sodba temelji na pravni presoji, da gre za en pravni posel, po revidentovem stališču pa gre za štiri samostojne in veljavne pogodbe. V zvezi s tem revident omenja določbo 105. člena ZOR, v nadaljevanju pa utemeljuje, zakaj noben od štirih, po njegovem stališču samostojnih poslov, ni neveljaven. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da ne drži revidentova navedba, da je šele drugostopenjsko sodišče obravnavalo vse izpodbijane posle (tudi) kot eno dejanje (tudi če bi bilo to res, s samim tem drugostopenjsko sodišče ne bi prekršilo določb pravdnega postopka, saj na materianopravno oceno sodišča prve stopnje ni vezano). Prvostopenjsko sodišče se je res ukvarjalo in je tudi našlo ničnostne razloge za vsakega od izpodbijanih pravnih poslov posebej, vendar je obravnavalo tudi vse štiri posle v njihovi medsebojni povezanosti. Drugostopenjsko sodišče pa je izrecno navedlo, da pravne (ne)dopustnosti ni presojalo za vsako pravno dejanje posebej, ampak jih je obravnavalo skupaj kot eno dejanje. Revizijsko sodišče zoper takšno obravnavanje spornih pravnih poslov nima pomislekov. Pritožbeno sodišče je utemeljilo, da je bila glede na časovno sosledje kupoprodajne in najemne pogodbe (sklenjenih isti dan) ter dogovora o kavciji in sporazuma o garanciji ter na njihovo medsebojno povezanost sklenitev prodajne pogodbe samo prvi del pravno nedopustnega ravnanja, sklenitev drugih treh pa drugi del. Gre za pravno utemeljen pristop k vprašanju, ali je z navedenimi pravnimi posli prišlo do nesmotrne uporabe družbenih sredstev, s katerimi je razpolagala prva tožena stranka. Nesporno je, da so bili vsi štirje posli sklenjeni med istima strankama. Dva ključna posla - prodaja in najem (za dve leti, za najemnino 5 760 000 DEM, s takojšnjo zapadlostjo in pobotom z delom kupnine!) sta bila sklenjena isti dan in drugostopenjsko sodišče ju utemeljeno šteje kot ravnanje, katerega dopustnost s stališča 5. člena ZOR je treba presojati povezano. Iz njihove vsebine izhaja, da so bili vsi štirje posli namenjeni izvedbi iste gospodarske transakcije; najemna pogodbe brez prodajne sploh ne bi imela nobene podlage, enako velja za dogovor o kavciji in sporazum o garanciji: njuna kavza je ravno urejanje razmerij, ki izhajajo iz prodajne in najemne pogodbe. Vprašanje, ali gre za en posel ali za več poslov, pa v tem primeru niti ni bistveno s stališča njihove pravne kvalifikacije, saj za rešitev spora ni bilo treba uporabljati določb posebnega dela ZOR, ki bi lahko ob enotnem ali ločenem obravnavanju spornih poslov privedle do različnih odločitev: merilo presoje njihove dopustnosti so bile določbe splošnega dela ZOR, ki pa veljajo enako za vsa obligacijska razmerja. Bistveno vprašanje torej ni, ali gre za en pravi posel ali za več, pač pa vprašanje, ali je mogoče razloge ničnosti vezati le na posamezne določbe oziroma na posamezne posle tako, da lahko eden ali več poslov ali pa njihovih delov ostane v veljavi brez tistih, ki so jih prizadeli ničnostni razlogi.

Po prvem odstavku 105. člena ZOR zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Drugi odstavek pa določa, da ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. Tudi če se, iz razlogov, ki jih je navedlo drugostopenjsko sodišče, vsi štirje posli obravnavajo kot en(oten) posel, je ob smiselni razlagi navedene določbe mogoče ugotavljati, ali posamezni njegovi deli lahko prestanejo ničnostni preizkus tako, da obstanejo sami zase. Revident utemeljeno opozarja na to, da bi bilo treba posamezne posle presoditi tudi s tega stališča, revizijsko sodišče pa ugotavlja, da tudi obravnava poslov kot enega posla takšnega preizkusa ne izključuje.

V zvezi s tem revident navaja, da je zanj kot kupca predhodno soglasje Javnega pravobranilstva in Agencije RS predstavljalo jamstvo za veljavnost in zakonitost prodajne pogodbe, zato naj bi vsaj glede te pogodbe ne bilo pravno utemeljeno govoriti o kršitvi temeljnih načel iz 5., 9., 12., 13. in 18. člena ZOR. Ravno izpodbijana odločba naj bi zato kršila temeljno načelo obligacijskega prava po 10. členu ZOR - svoboda urejanja obligacijskih razmerij. Revizijsko sodišče sicer v celoti pritrjuje drugostopenjskemu sodišču, ki je že v sklepu I Cpg 1090/99 dne 4. 1. 2000 opozorilo, da je Javno pravobranilstvo dalo soglasje le k prodajni ceni, in utemeljilo, da soglasje Agencije ne izključuje oškodovanja družbene lastnine - pri čemer se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8. 12. 1999, opr. št. III Ips 128/98. Vendar pa je glede na dejstva, ki sta jih ugotovili obe sodišči, treba upoštevati, da je do oškodovanja dejansko prišlo šele z nadaljnjimi koraki, s katerimi je bila cena, določena na podlagi cenitve, v skladu s potrebnimi soglasji in preverjena na javni dražbi, znižana.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da v prodajni pogodbi ni ničnih določil - do nesmotrne uporabe oziroma razpolaganja z družbenimi sredstvi prve tožene stranke je prišlo šele v kombinaciji z najemno pogodbo in pozneje sklenjenim dogovorom o kavciji ter sporazumom o garanciji, s katerimi je bila dosežena tržna cena znižana. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in zaključki drugostopenjskega sodišča o razlogih za ničnost navedenih poslov in jih tu ne ponavlja. Pomisleke ima le glede ugotovitve, naj bi pri spornih dogovorih šlo tudi za kršitev 47. in 49. člena ZOR. V čem naj bi bil predmet teh dogovorov nemogoč, nedopusten oziroma nedoločen ali nedoločljiv, drugostopenjsko sodišče ne pojasni, revizijsko sodišče pa na podlagi ugotovljenih dejstev tudi ni moglo priti do takšnega pravnega sklepa.

Ne glede na to pa za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe zadošča prepričljiva utemeljitev, da je šlo s sklenitvijo najemne pogodbe potem, ko je prva tožena stranka skladišča prodala, ker jih ni potrebovala, nujno pa je potrebovala likvidna sredstva, za ekonomsko nesmotrno uporabo družbenih sredstev. Podobno velja za dogovor o kavciji, za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da krije vrednost premičnin in opreme, ki glede na cenitev niso bile upoštevane pri oblikovanju prodajne cene, izrecno pa tudi ne vključene v pogodbo kot predmet prodaje, in pa za sporazum o garanciji, za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bile z njim manjkajoče površine zemljišč ovrednotene v korist druge tožene stranke več kot enkrat više od površin zemljišč, ki so bila predmet prodajne pogodbe. Takšna nesmotrna uporaba družbenih sredstev nasprotuje določbi 5. člena ZOR. Ta je v času sklenitve teh dogovorov predstavljala prisilni predpis z elementi ustavnih načel - preprečitev protipravnega zmanjševanja družbene lastnine kot dela javnih sredstev je utemeljena tudi na načelu, da je Slovenija socialna država - zato sta sodišči prve in druge stopnje za njeno kršitev skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZOR utemeljeno uporabili sankcijo ničnosti. Ničnost teh dogovorov nujno pomeni tudi ničnost aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 30. 11. 1993. V njem sta se stranki med drugim dogovorili o znižanju kupnine z upoštevanjem obveznosti prve tožene stranke iz prej omenjenih ničnih dogovorov - brez teh pa aneks ne more "obstati" (prvi odstavek 105. člena ZOR).

Ne velja pa to tudi za samo prodajno pogodbo. Ni treba posebej utemeljevati, da prodajna pogodba, kakršna je bila sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko dne 20. 10. 1993, formalno lahko "obstane" tudi brez ničnih aneksa z dne 30. 11. 1993, najemne pogodbe, dogovora o kavciji in sporazuma o garanciji. Tudi če je bila sklenitev ničnih poslov, s katerimi se je posledično nedopustno znižala kupnina, prikazana na dražbi in v prodajni pogodbi, odločilen nagib za sklenitev prodajne pogodbe, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da se namen ugotovitve ničnosti (odprava oškodovanja družbene lastnine kot posledica negospodarnega ravnanja z družbenimi sredstvi), lahko doseže ravno s tem, da se prodajna pogodba kot del enotnega posla znebi navedenih ničnih poslov in velja brez njih.

Glede tega vprašanja sta sodišči prve in druge stopnje torej napačno uporabili določbo 105. člena ZOR, zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe in s to ugotovitvijo zvezan vrnitveni zahtevek, za kar je imelo potrebno podlago v dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (380. člen ZPP).

Revident pa uveljavlja delno ničnost samo podrejeno, prvenstveno pa nasprotuje ugotovitvi, da bi bil ničen katerikoli od spornih poslov. Zato je moralo revizijsko sodišče odgovoriti še na druge trditve o kršitvi materialnega prava, kolikor se te nanašajo na aneks, najemno pogodbo, dogovor o kavciji in sporazum o garanciji.

Materialno pravo naj bi bilo kršeno tudi zato, ker izpodbijana sodba ne upošteva določbe drugega odstavka 103. člena ZOR. Sklenitev takšne pogodbe naj bi bila prepovedana samo drugi toženi stranki, zato je ne more prizadeti ničnost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi v tem pogledu ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Pri prepovedi razpolaganja z družbenimi sredstvi po 5. členu ZOR ne gre za prepoved, ki bi bila vezana na eno stranko kot subjekt, tkim.

relativno prepoved, ampak za absolutno prepoved, pri kateri ni bistvena lastnost enega od udeležencev v obligacijskem razmerju, ampak narava predmeta tega razmerja, to je lastnost, da gre za družbeno premoženje. Ravno v tem je utemeljeno tudi javno pooblastilo Družbenemu pravobranilcu, da poseže v pravno razmerje, sklenjeno med tretjimi.

S to povezana je revidentova navedba, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo tudi zato, ker nista presodili izpodbijanih poslov s stališča njihove ekonomske smotrnosti za revidenta. Navaja, da bi moralo sodišče ob ustavnopravni zahtevi po enakosti pred zakonom presojati načela, katerih kršitev je ugotovilo na strani prve tožene stranke, tudi v razmerju do revidenta kot druge tožene stranke. Tudi ta revidentov očitek je neutemeljen. Določba 5.člena ZOR varuje ravno položaj sredstev v družbeni lastnini, in to tako, da jim zagotavlja posebno varstvo. Neenakost v korist družbenih sredstev je utemeljena torej v samem zakonu. Revizijsko sodišče zoper ustavnost takšnega varstva nima pomislekov. Takšno varstvo družbene lastnine - dodatno k institutom, ki so varovali enakopraven položaj udeležencev v obligacijskih trazmerjih, kadar je šlo za razpolaganje z zasebnim premoženjem, utemeljuje zahteva po varstvu javne koristi. Še posebej je bil tak privilegiran položaj družbene lastnine utemeljen ravno v času, ko so se sklepali sporni pravni posli. Šlo je za prehodno obdobje, ko so se zaradi prehoda iz gospodarskega sistema s skoraj izključno javnimi sredstvi v sistem pretežno zasebnopravnih gospodarskih subjektov postopno ukinjali instrumenti in pravila, ki so zagotavljali njihovo funkcionalnost in smotrno gospodarjenje z njimi v sistemu prevladujoče družbene lastnine, zaradi česar je bila družbena lastnina v tem času še posebej ogrožena.

Revident nadalje navaja, da je drugostopenjsko sodišče svojo odločitev v dajatvenem delu napačno utemeljilo na določbah 2. in 3. odstavka 104. člena ZOR, ki določa materialnopravne predpostavke zavrnitve zahtevka nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala na podlagi take pogodbe. Glede na to, da je revizijsko sodišče dajatveni zahtevek zavrnilo, na te revizijske trditve ni treba odgovarjati. Revizijsko sodišče le pripominja, da ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče in tudi revizijsko sodišče niso odločali o morebitnih zahtevkih, ki jih imata med seboj prva in druga tožena stranka na podlagi 104. člena ZOR glede na to, da je kupoprodajna pogodba ostala v veljavi, aneks z dne 30. 11. 1993, najemna pogodba, dogovor o kavciji in sporazum o garanciji pa so nični.

Vsaka pravdna stranka je dosegla delen, približno polovičen uspeh v tej pravdi. Zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške vsega postopka (drugi odstavek 165. in drugi odstavek 154. člena ZPP).