Jedro

Po splošnih določilih o povrnitvi škode, ki se smiselno uporabljajo tudi za pogodbene obveznosti, morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, odgovornost, vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in škodno posledico ter škoda. Pri tem tudi kršitev pogodbe oziroma nezakonito prenehanje (veljavnosti) pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru sklepa o prenehanju delovnega razmerja) lahko povzroči pravno priznane oblike nepremoženjske škode, vendar je odgovor na to potrebno poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od kršitev in posledic, nastalih zaradi tega.

Izrek

Revizija, ki jo je vložil osebno tožnik, se zavrže. Revizija, ki jo je tožnik vložil po pooblaščencu, se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnjeje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 25.000.000 tolarjev (104.323,15 EUR) z zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Pri odločanju se je sodišče oprlo predvsem na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Ker je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je presodilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, vendar v nadaljevanju ni ugotovilo njene krivde, prav tako pa tudi ni ugotovilo obstoja škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Strinjalo se je s pritožbenimi navedbami o krivdnem ravnanju tožene stranke v zvezi z nezakonito odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožniku - ne glede na to, da tožena stranka napačne dokazne ocene o neupravičeni odsotnosti tožnika ni sprejela namerno. Soglašalo pa je s presojo, da tožnik ni dokazal nastanka nepremoženjske škode in vzročne zveze med domnevno škodo in nezakonitim ravnanjem tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo po pooblaščencu in nato še osebno, pri tem pa je svojo revizijo tudi po poteku zakonskega roka za vložitev revizije večkrat dopolnjeval. V reviziji, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje načelnemu nepriznavanju odškodnine za duševne bolečine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj takšno stališče nima opore v pozitivni zakonodaji. Sodišče tudi zmotno tolmači ustavno načelo svobode dela, saj je bila zakonska določba o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti grobo zlorabljena. Tudi sodišče je za delovni spor porabilo kar 12 let, tožena stranka pa pravnomočne sodbe ni hotela izvršiti in tožnika vrniti na delo. Celotna zgodba kaže na izrazito nezakonito obnašanje državnih uradnikov, za katere odgovarja tožena stranka. Sodišče je njegovo življenjsko stisko nekorektno zreduciralo le na igranje tenisa in opuščene obiske gledališč. Nerazumljiva je lahkotnost, s katero je sodišče druge stopnje ocenilo, da tožnik ni dokazal škode in vzročne zveze, čeprav se je 13 let boril z državnim aparatom, ostal brez prihodkov, živel od socialne pomoči in izposojenega denarja, itd..

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V tem odgovoru predlaga zavrženje revizije, ki jo je tožnik vložil osebno in zavrnitev revizije, ki jo je vložil po pooblaščencu. Iz našega pravnega reda ne izhaja avtomatično priznavanje pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

5. Revizija, ki jo je tožnik vložil osebno, ni dovoljena.

6. Po določbah tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima opravljen tak izpit, njegova revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Iz istega razloga, in ker so bile tudi sicer vložene po zakonskem roku za vložitev revizije, revizijsko sodišče ni obravnavalo in upoštevalo številnih dopolnitev revizije, ki jih je vložil sam tožnik.

7. Revizija, ki jo je tožnik vložil po pooblaščencu, ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ker tožnik ne zatrjuje in ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

10. Pri materialnopravni presoji sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali določbe ZOR in pri tem tudi 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), po katerem se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Pravilno je tudi stališče, da morajo biti po splošnih določilih o povrnitvi škode, ki se smiselno uporablja tudi za pogodbene obveznosti, za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, odgovornost, vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in škodno posledico ter škoda. Pri tem tudi kršitev pogodbe oziroma nezakonito prenehanje (veljavnosti) pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru sklepa o prenehanju delovnega razmerja) lahko povzroči pravno priznane oblike nepremoženjske škode, vendar je odgovor na to potrebno poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od kršitev in posledic, nastalih zaradi tega. ZOR namreč v 200. členu omogoča prisoditev denarne odškodnine, kadar gre za tako hude posege v človekove pravice, da povzročijo hude in trajnejše posledice (podobno tudi OZ v 179. členu).

11. Revizijsko sodišče se ne spušča v pravilnost stališč sodišč druge in prve stopnje o protipravnemu ravnanju tožene stranke in njeni krivdi za prenehanje delovnega razmerja tožniku, saj ta stališča za samo odločitev niso pomembna. Zato v zvezi s tem le ponavlja svoja dosedanja stališča, da zgolj dejstvo v sodnem postopku ugotovljenega nezakonitega disciplinskega ukrepa samo po sebi še ne zadošča za presojo protipravnosti ravnanja delodajalca in potrditev njegove krivde.

12. Odločilno za presojo revizijskega sodišča je namreč predvsem to, da je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožnik ni dokazal nastanka nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja in da tudi ni izkazal (pravilno dokazal) vzročne zveze med nedokazano škodo in nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Te ugotovitve, predvsem o nedokazani nepremoženjski škodi (duševnih bolečinah zaradi posega v pravico osebnosti in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik zahteva odškodnino), predstavljajo dejanski zaključek, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Nasprotnih revizijskih navedb o obstoju škode (in vzročne zveze) oziroma navedb o „lahkotnosti“ zaključkov sodišča druge stopnje v zvezi s tem, ni mogoče upoštevati, saj bi kot navedeno, to predstavljalo poseg v dejansko podlago odločitve. V zvezi s tem revident tudi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

13. Navedeno pa tudi brez potrebe po širši obrazložitvi pomeni, da niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti, zaradi česar tožnik z revizijo ni mogel uspeti.

14. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).