Jedro

Določitev revizijske vrednosti spora s seštevanjem več danih posojil je glede na drugi odstavek 41. člena ZPP napačno. Zahtevano plačilo tolarske vrednosti posojenih nemških mark opredeljeno z uradnim tečajem na točno določene datume, onemogoča izračun revizijsko sporne vrednosti, ki pa za nobeno od posojila ne presega revizijskega praga.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo neobstoj toženčeve v pobot ugovarjane terjatve (izrek pod točko 1), obstoj tožnikove terjatve (izrek pod točko 2) in nato tožencu naložilo, da mora plačati tožniku tolarsko vrednost 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 2.3.1989 z zahtevanimi obrestmi, tolarsko vrednost 3.800 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 2.3.1990 z zahtevanimi obrestmi, tolarsko vrednost 3.200 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 2.3.1991 z zahtevanimi obrestmi ter znesek 500.000 SIT z zahtevanimi obrestmi (izrek pod točko 3). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Meni še, da je revizija dovoljena, ker presega znesek iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da revizijska vrednost spora presega znesek iz drugega odstavka 367. člena ZPP (1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,926 EUR). V reviziji je toženec res označil vrednost 17.000 DEM in 500.000 SIT, vendar je seštevanje danih posojil napačno. Iz razlogov sodb obeh sodišč izhaja, da gre za tri v različnem obdobju dana posojila v nemških markah in še za plačilo opravljenega dela. Kadar imajo tožbeni zahtevki različno podlago, se vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP). Tožnik je na zadnjem naroku zaradi lažjega dokazovanja prilagodil tožbene zahtevke toženčevi izpovedi in jih oblikoval tako, kot je povzeto v začetku obrazložitve te odločbe.

Predvsem pa je toženec pri svojem stališču o dovoljenosti revizije prezrl, da mu je naloženo plačilo tolarske vrednosti izposojenih nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na točno določene datume, kar pomeni, da je višina glavnice že sedaj izračunljiva. Vrednost 10.000 DEM po zahtevanem srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 2.3.1989 (prvi prisojeni znesek) je znašala 3.855.512,80 takratnih din (tečaj ene DEM na ta dan je bil 3.855,5128 din), kasneje 3.855,5128 konvertibilnih din in še kasneje prav toliko SIT, sedaj pa 16,09 EUR. Vrednost 3.800 DEM (drugi prisojeni znesek) je na dan 2.3.1990 (1 DEM je bila 7 konvertibilnih din) znašala 26.600 konvertibilnih din oziroma kasneje prav toliko SIT, sedaj pa 110,99 EUR. Vrednost 3.200 DEM (tretji prisojeni znesek) je na dan 2.3.1991 (1 DEM je bila 9 konvertibilnih din) znašala 28.800 konvertibilnih din oziroma kasneje prav toliko SIT, sedaj pa 120,18 EUR. Revizijsko sodišče poudarja, da ni odločilno, ali tožnik denarne zneske, vrednostno vezane na tujo valuto po točno določenih datumih, uveljavlja opisno, kot je bilo v tej zadevi, ali pa na podlagi istih opisanih vrednostnih meril sam izračuna denarni znesek v domači valuti. V obeh primerih gre za enak oziroma isti tožbeni zahtevek. Prav tako ni pomembno, kako je tožnik v tožbenem zahtevku opisal uveljavljane obresti, saj so ob istočasno uveljavljani glavnici obresti le postranska terjatev in se zato pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo (39. člen ZPP).

Nobeden od prisojenih zneskov (3.855,51 SIT, 26.600 SIT, 28.800 SIT in 500.000 SIT oziroma sedaj 16,09 EUR, 110,99 EUR, 120,18 EUR in 2086,46 EUR) ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (ta ne bi bil presežen niti v primeru, če bi se sicer napačno upošteval seštevek vseh štirih zneskov). Zato je revizijsko sodišče o toženčevi reviziji na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.