Jedro

Grožnjo, silo in zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti po 5. členu ZDen je res treba pojmovati širše, v kontekstu takratnih družbenih razmer, zaradi česar odločanje po navedenem predpisu presega meje pravnih pravil o napakah volje.

Posredna državna prisila, ki je ustvarila takratno družbeno ozračje, pa sama po sebi še ne daje podlage za uporabo določbe 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, ki so sedaj vpisane v vl. št. 34 k.o. ... in v vl. št. 192 k.o. ... s posledično vknjižbo lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist upravičencev ter nalogom Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, naj nepremičnine prepusti v posest upravičencem, ter Slovenski odškodninski družbi, naj plača upravičencem vsakemu v višini njegovega deleža odškodnino v znesku 7.637.050 SIT (31.868,84 eurov) v obveznicah ali delnicah za tisti del odvzetega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo, da kupoprodajna pogodba z dne 28.4.1959, sklenjena med pravnimi predniki predlagateljev in vinogradniškim gospodarstvom J. kot kupcem, ni bila sklenjena v okoliščinah iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Predlagatelji vlagajo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu na denacionalizacijo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sodišču druge stopnje očitajo zmotno uporabo določbe 286. člena ZPP in menijo, da bi bilo treba smiselno uporabo določb ZPP (37. člen Zakona o nepravdnem postopku) presojati v zvezi z določbami ZDen, ki primarno omogočajo, da lahko stranke predlagajo pripombe ali dopolnitve, torej tudi dokazne predloge, ves čas postopka do njegovega dokončanja. Zato je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog na vpogled v vinogradniški almanah. Prišlo je tudi do kršitve ustavne pravice predlagateljev do poštenega sojenja, saj se razlogi izpodbijanega sklepa neutemeljeno sklicujejo na obrazložitev v pravnomočno razsojeni stvari v zadevi opr. št. Cp 1891/2002 sodišča druge stopnje. Predlagatelji so tudi konkretno navedli, katera oseba je izvajala pritisk na njihove pravne prednike, da so nepremičnine prodali. V tej smeri sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločitve ni navedlo potrebnih razlogov. Odločitev pa je tudi materialno pravno zmotna.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in nasprotnima udeležencema, ki pa nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi svoje odločitve mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da bi njegova obrazložitev bila v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje podprlo odločitev o zavrnitvi pritožbe predlagateljev, so osredotočeni na bistvo problema, torej na pravno in dejansko presojo morebitne izpolnitve pogojev iz določbe 5. člena ZDen, posebej v zvezi z zadevo z opr. št. Cp 1891/2002, ki se nanaša na sicer druge nepremičnine, vendar odvzete z isto kupoprodajno pogodbo, kakor so bile odvzete v tej zadevi. Ob takšni utemeljitvi je sprejemljivo obrazloženo, da izvedba dodatno predlaganega dokaznega predloga ne bi vplivala na odločitev, in sicer ne glede na to, da je glede na določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku tudi v nepravdnem postopku potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, nanašajočega se na eventualno maksimo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej izpodbijani sodni odločitvi ni mogoče očitati.

Grožnjo, silo in zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti po 5. členu ZDen je res treba pojmovati širše, v kontekstu takratnih družbenih razmer, zaradi česar odločanje po navedenem predpisu presega meje pravnih pravil o napakah volje. V tem okviru je tudi pravilno revizijsko izhodišče, da je za predstavnika oblasti mogoče šteti tudi osebo, ki sicer ni imela položaja predstavnika državnega organa, torej tudi direktorja vinogradniške zadruge, kateri so pravni predniki predlagateljev prodali sporna zemljišča. Vendar pa je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je ravnanje predstavnika takratne oblasti res povzročilo napako volje ob sklenitvi pravnega posla. Posredna državna prisila, ki je ustvarila takratno družbeno ozračje, sama po sebi še ne daje podlage za uporabo določbe 5. člena ZDen.

Odločitev, ki jo je s sklepom z dne 9.2.2000, opr. št. N 12/97, sprejelo Okrajno sodišče v Ljutomeru, potrjena pa je bila s sklepom sodišča druge stopnje opr. št. Cp 1891/2002, je bila v tej zadevi po dejanski in pravni strani upoštevana v pravilnem obsegu. Revizija ima prav, da ni mogoče trditi, da bi citirana odločitev lahko pomenila podlago za sklepanje, da je tudi v tej zadevi že pravnomočno razsojeno, vendar pa sodišči nižjih stopenj nista ravnali napak, ko sta v okviru dokazne presoje citirano primerljivo zadevo upoštevali pri svoji odločitvi. Ni mogoče mimo dejstva, da je v primerljivi zadevi bilo odločeno o denacionalizacijskih zahtevkih istih predlagateljev, nanašajočih se na nepremičnine, ki so bile predmet iste kupoprodajne pogodbe z dne 28.4.1959, pa se je postopek v zvezi z njihovo denacionalizacijo zaradi njihove lege na območju sosednjega Okrajnega sodišča v Ljutomeru vodil pri tem sodišču. V bistvenih okoliščinah sta si zadevi, postopkovno vodeni pri različnih sodiščih, podobni skoraj do identičnosti.

Dejanska in pravna podlaga je v obravnavani zadevi torej enaka, kot je bila obravnavana v zadevi z opr. št. Cp 1891/2002 (in sprejeta na revizijski stopnji - opr. št. II Ips 203/2004). Pravna prednika prodajalcev sta se že dvakrat uspešno uprla podržavljenju, čeprav se je nanju izvajal pritisk s stališča, da njuna zemljišča predstavljajo otok sredi zemljišč v državni lasti. Revizijsko sodišče se zato strinja s stališčem, da ni mogoče sklepati, da bi na dediče pravnih prednikov v letu 1958, ko je prisila države že popuščala, pritiskali močneje kot poprej in da bi bilo govorjenje o odvzemu brez odškodnine resno. Tudi v tej zadevi obvelja, kar sta sodišči nižjih stopenj posebej upoštevali, da so upravičenci do denacionalizacije sklenili obravnavano prodajno pogodbo tri dni po izdanem sklepu o dedovanju, oziroma dobra dva meseca po smrti njihove matere - pravne prednice, čeprav sta se ta in njen mož poprej trinajst let uspešno borila za svojo zemljo v daleč težjih družbenih razmerah, kakor pa so bile v letu 1959. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti po določbi 378. člena ZPP.