Jedro

Upoštevaje podatke in listine predloženega upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je na delu podržavljene parcele sedaj zgrajena avtocesta, delno pa po njej teče vodotok, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, ker gre za oviro za vračanje v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, zanjo pa tudi ni mogoče zahtevati odškodnine v obliki nadomestne parcele.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Pesnica, št. 321-212/93-421 z dne 1. 7. 2002, s katero je navedeni prvostopni organ ugodil zahtevi za denacionalizacijo parcele št. 258, k.o. ..., podržavljene A.A., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 2.870,69 DEM. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Kadar pa nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi iz razlogov, navedenih v 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS tudi ni zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč po 27. členu ZDen v povezavi z določbo tretjega odstavka 42. člena ZDen. Zato je bila v obravnavani zadevi vrednost podržavljenega premoženja ugotovljena po določbi 44. člena ZDen po stanju premoženja v času podržavljenja. Po tej določbi se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok). Ker je bilo v konkretnem primeru podržavljeno kmetijsko zemljišče, je bila vrednost določena po navedenem Odloku. Zavezanec za plačilo odškodnine v postopku denacionalizacije je Slovenska odškodninska družba. Zato je neutemeljen ugovor, da je zavezanec za plačilo odškodnine B., ki je to parcelo pred uveljavitvijo ZDen prodal DARS-u za gradnjo avtoceste, kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 17. 7. 1991. Tožnica ne soglaša z odločitvijo, da se ji za podržavljeno nepremičnino izplača odškodnina. Vztraja, da ji pripada nadomestno zemljišče in se sklicuje na dopis Slovenskega odškodninskega sklada z dne 5. 5. 1998 s katerim izjavlja, da se strinja, da je zavezanec za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, torej, da izroči upravičenki nadomestno nepremičnino. Iz tega izhaja, da je bil dosežen sporazum med upravičenko in skladom, ki ga sedaj upravni organ noče priznati. Sodišču predlaga, da naloži prvostopnemu upravnemu organu izdajo odločbo, s katero se ji kot nadomestilo za razlaščeno zemljišče dodeli nadomestno zemljišče, odločitev o denarni odškodnini pa razveljavi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu v pristojno ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo opozarja, da je že 5. 5. 1998 (takrat še kot Slovenski odškodninski sklad) podala odgovor, v katerem je med drugim tudi navedla, da se strinja, da zavezanec za vračilo v obliki nadomestnih zemljišč upravičenki izroči nadomestno nepremično. Iz odgovora jasno izhaja, da Slovenska odškodninska družba ni zavezanka za dodelitev nadomestnih zemljišč, saj z njimi niti ne razpolaga. Smiselno vsebinsko enak odgovor je podala še v odgovoru z dne 15. 7. 1998 in sicer, da ne pristaja na sporazum o dodelitvi nadomestnega zemljišča v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen, saj ne razpolaga z nadomestnimi nepremičninami, ki bi jih kot obliko odškodnine lahko ponudila upravičenki. V zvezi s tem še dodaja, da prvi odstavke 27. člena ZDen izrecno določa, da je zavezance za dodelitev nadomestnih zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Ne glede na navedeno pa še pripominja, da se med listinami denacionalizacijskega spisa nahaja tudi vloga tožnice z dne 31. 1. 2002 iz katere je razvidno, da je zaradi tega, ker s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov ni uspela skleniti sporazuma o dodelitvi nadomestnih zemljišč, prisiljena vzeti ponujeno odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Da sklenitev sporazuma o dodelitvi nadomestnih zemljišč ni mogoča zaradi neizpolnjenih pogojev, izhaja tudi iz dopisa Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS Maribor, Lokalna izpostava Maribor z dne 10. 1. 2000. V skladu s preoblikovanim zahtevkom vlagateljice je zato upravni organ prve stopnje tudi izdal izpodbijano odločbo o denacionalizaciji.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se denacionalizacijski upravičenki za podržavljeno parcele št. 258, k.o. ... določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) in da ni upravičena do odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča. Po določbi tretjega odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami) se lahko v primeru, če nepremične ni mogoče vrniti v last in posest, upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. 27. člena ZDen ureja način vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov prejšnjim lastnikom in posebne oblike vračanja, vendar po njegovem desetem odstavku določbe tega člena ne veljajo za primere iz 3. točke prvega odstavka 19. člena tega zakona (torej če je nepremičnina vzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice). Glede na opisano zakonsko ureditev imajo torej upravičenci za vrnitev kmetijskih in gozdnih zemljišč sicer pravico zahtevati odškodnino tudi v obliki nadomestnih zemljišč, vendar pa jim ta pravica ne gre in Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ki ga je po določbi 27. člena ZDen šteti kot zavezanca za vračilo) ni zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v primeru, ko ZDen določa izjemo, oziroma ko določa izključitev možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi.

Upoštevaje podatke in listine predloženega upravnega spisa, da je na delu podržavljene parcele št. 258, k.o. ... sedaj zgrajena avtocesta, delno pa gre za vodotok, o čemer med strankami tudi ni spora, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi ( ker gre za oviro za vračanje v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen), zanjo pa tudi ni mogoče zahtevati odškodnine v obliki nadomestne parcele. Glede na to, da je tudi tožnica z vlogo z dne 31. 1. 2002 soglašala z vračilom sporne nepremičnine v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da se upravičenki za podržavljeno nepremičnino izplača odškodnina v obveznicah SOD v višini, določeni na podlagi Odloka o načinu določanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) glede na stanje nepremičnine v času podržavljenja, pravilna in zakonita.

Sodišče je zato kot neutemeljene zavrnilo tožbene navedbe, ki se nanašajo na vztrajanje tožnice, da je bilo s SOD kot zavezancem doseženo soglasje o vračilu nadomestnega zemljišča in tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo.