Jedro

Obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla, na podlagi katerega je taka vknjižba mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na stanovanju št. 5, v II nadstropju stanovanjskega bloka v Portorožu, površine 53,74 m2. Navedlo je, da je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice toženca kupoprodajna pogodba med njim in O. P. Odpadla podlaga se nanaša na pravni posel med pravdnima strankama, zato ne more imeti pravnih posledic pri drugem pravnem poslu. Ničnost tožničine privolitve bi lahko uveljavljala le O. P., ne pa tožnica, ker je do sklenitve take pogodbe prišlo tudi zaradi prikazovanja neresničnih dejstev z njene strani.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu, kajti uveljavljena pravica iz zatrjevanih dejstev ne izhaja. Zato je tožba nesklepčna.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja da sodbi štejeta, da sta bila sklenjena dva pravna posla. Prvi pravni posel je kupoprodajna pogodba, v kateri sta pravdni stranki kupca, O. P. pa prodajalec in na podlagi katerega sta pravdni stranki postali solastnika stanovanja vsak do ene polovice. Drugi pravni posel pa je bil sklenjen med pravdnima strankama, s čimer sodba očitno meri na dogovor med strankama, ne le na tožničino ustno izjavo prodajalcu, da je toženec njen ožji družinski član. Sodbi kršita materialno pravo, saj so določila Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS, št. 18/91 in naslednji - SZ) o privatizaciji stanovanj prisilne narave. Ker tožnica ni dala pisne izjave (temveč le ustno), toženec pa tudi ni njen ožji družinski član, je kupna pogodba, ki je bila sklenjena v nasprotju z 117. členom SZ, nična. Toženec je vzpostavitev izvenzakonske skupnosti s tožnico pogojeval z izjavo po 117. členu SZ. Izkoristil je njeno finančno stisko, nato pa ni izpolnil svoje obljube, da bo plačal polovico kupnine. Zasledoval je torej nepoštene, nemoralne, nedovoljene nagibe. Čeprav je dala lažnivo izjavo, tožnici ni mogoče očitati ničesar od navedenega. Pravni posel med strankama je zato vgrajen v temelje kupoprodajne pogodbe, je njena kavza. Tožničina pisna izjava predstavlja temelj kupoprodajne pogodbe, brez nje je pogodba nična. Ker toženec ni izpolnil svojih obljub, je odpadla podlaga za tožničino lažno izjavo, s tem pa tudi za kupoprodajno pogodbo. Po teoriji in praksi je pogodba, ki ostane brez podlage, nična. Na ničnost se lahko sklicuje vsak, ki ima pravni interes za to, torej tudi tožnica, kot kupec po kupoprodajni pogodbi za stanovanje. Zaradi zmotnega pravnega stališča, da se na ničnost lahko sklicuje le O. P. kot prodajalec, sodišče prve stopnje dokazovanja ni dopustilo. To stališče je grajano že v pritožbi, a drugostopenjska sodba o tem nima razlogov. S tem so kršene tožničine pravice do enakopravnosti in enakega varstva, ki jih ima po Ustavi in ZPP.

Določila ZOR, na katera se sklicuje prvostopenjska sodba, sploh ne pridejo v poštev pri odločanju o tej zadevi, druga so v prid tožničinim trditvam. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je revizijo vložila iz vseh revizijskih razlogov. Glede na vsebino revizijskih navedb, naj bi bil revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka podan v tem, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o vseh pritožbenih navedbah. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se na ničnost lahko sklicevala le O. P., je bilo namreč grajano že s pritožbo, pa o njem drugostopenjska sodba nima razlogov. Revidentka torej meri na bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z prvim odstavkom 360. člena ZPP, storjeno pred sodiščem druge stopnje. Takšna kršitev pa ni podana. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ob ugotovljeni nesklepčnosti tožbe (ki bo podrobneje obravnavana v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe), pritožbena navedba glede dopustnosti sklicevanja na ničnost, v tem primeru ni odločilnega pomena.

V okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe pa je revizijsko sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Ob razvezi je bila tožnica določena za imetnico stanovanjske pravice na stanovanju .... Po uveljavitvi SZ sta pravdni stranki, na podlagi 117. člena tega zakona, kupili stanovanje od O. P. Tožnica je tedaj lažno navedla, da je toženec njen ožji družinski član in mu tako omogočila, da skupaj z njo kupi stanovanje.

V tem sporu je tožnica uveljavljala zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo njene lastninske pravice na celotnem stanovanju. Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem, kot tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90 - ZTLR). Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Po presoji revizijskega sodišča, sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za stanovanje iz tožbenih navedb ne izhaja. Iz tožbenih navedb (in prej povzetih dejanskih ugotovitev sodišč) je namreč razvidno, da sta pogodbo, na podlagi katere bosta pridobili (so)lastninsko pravico na stanovanju, z lastnikom - prodajalcem O. P., sklenili obe pravdni stranki. Iz dejanske podlage v sporu torej izhaja, da ima tožnica pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na svojem solastniškem deležu na stanovanju, saj je zanj z lastnikom stanovanja sklenila kupoprodajno pogodbo. Tožba pa ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo, da ima toženec na tem deležu stanovanja kakšna stvarnopravna upravičenja, da ji tako listino lahko izstavi, saj je bila lastnik stanovanja O. P. Zato sta sodišči zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za ta del (torej za delež, za katerega je tožnica z lastnikom stanovanja sklenila kupoprodajno pogodbo), utemeljeno zavrnili, saj ji toženec take listine ne more izstaviti.

Sodišči sta odločili pravilno tudi glede deleža, za katerega je kupoprodajno pogodbo z lastnikom sklenil toženec. Obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla, na podlagi katerega je taka vknjižba mogoča. Za ta delež pa tožnica, v postopku pred nižjima sodiščema, ni niti zatrjevala obstoja obligacijskopravnega posla, niti ni tekom postopka uveljavljala zahtevka za sklenitev posla, ki bi predstavljal podlago za pridobitev njene lastninske pravice na tem deležu. Zatrjevana okoliščina, da je dejansko sama plačala celotno kupnino, ne pomeni, da je sklenila pravni posel (kupoprodajno pogodbo) za nakup celotnega stanovanja s prodajalcem, ki ni tožen v tej pravdi. Takšnega posla pa tudi ni sklenila s tožencem, saj dogovor o vzpostavitvi izvenzakonske skupnosti, ki ga zatrjuje tožnica, ne predstavlja pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na toženčevem deležu stanovanja.

Privolitev tožnice, da stanovanje kupi skupaj s tožencem, je le izraz njene odločitve o tem, komu naj (skupaj z njo) lastnik stanovanje proda. Ker torej pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na celotnem stanovanju (točneje na toženčevem deležu na stanovanju), tožnica ni izkazala, je bila pravilna ugotovitev, da je tožba v celoti nesklepčna.

Že iz teh razlogov je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna in revizijske navedbe na odločitev ne morejo uspešno vplivati. Tožnica se na ustnost svoje izjave pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, zato gre v tem delu za nedovoljeno spremembo tožbe. Pa tudi sicer se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je pogodba, ki je bila sklenjena med zavezancem in tistim, ki ni pravi upravičenec do odkupa stanovanja, le izpodbojna in ne nična. Izpodbijanje kupoprodajne pogodbe po 117. členu SZ je omogočeno upravičencu do odkupa, ki (in dokler) ima sam pravico zahtevati odkup stanovanja. Prisilno naravo privatizacijskih določb SZ je zato treba razumeti v razmerju med lastnikom stanovanja in privatizacijskim upravičencem, tako da lastnik stanovanja nima proste izbire, ali bo, komu in pod kakšnimi pogoji bo prodal olastninjeno stanovanje. Tožnica, ki je pristala, da toženec skupaj z njo odkupi sporno stanovanje, pa se na ničnostne razloge ne more uspešno sklicevati tudi zato, ker je z neresnično izjavo sama povzročila, da je bila taka pogodba sklenjena. Na to dejstvo njeni razlogi za tako izjavo ne morejo vplivati, kot tudi ne toženčevi razlogi za njun dogovor o skupnem odkupu stanovanja. Prav tako je zmotno revidentkino stališče, da je privolitev imetnika stanovanjske pravice temelj sklenjene kupoprodajne pogodbe, saj razlogi za privolitev po 117. členu SZ ne predstavljajo pravne podlage za pogodbo, sklenjeno med drugima osebama, kot sta že pojasnili nižji sodišči. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je tako neutemeljen.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).