Jedro

Pravnega standarda škode, ki presega običajne oziroma normalne meje, ni mogoče zamenjati s pravnim standardom krajevno običajne meje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi glede odločitve o plačilu denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo od druge tožene stranke, in sicer glede: - po tožeči stranki J. B. zahtevanih 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki R. B. zahtevanih 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki mld. K. B. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki mld. N. B. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki H. G. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki M. G. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki S. M. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki A. M. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, - po tožeči stranki I. M. zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter glede odločitve o stroških pod V., VII. in IX. točko izreka in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o stroških, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožniki s tožbo od obeh toženk zahtevajo nerazdelno plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Vsi, razen tretje, četrte in šeste tožnice, od obeh toženk zahtevajo tudi nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti nepremičnin. Kot vzrok za nastalo škodo tožniki navajajo bližino avtoceste D. – C. in iz te izvirajoče imisije (hrup, svetloba, plini) ter ravnanje toženk, da je v posledici poseka borovcev med avtocesto in hišami, v katerih živijo tožniki, prišlo do povečanja imisij.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke ter tožnikom naložilo, da toženkama povrnejo nastale pravdne stroške. Zaključilo je, da tožniki niso dokazali dejstva, da je v posledici poseka borovcev prišlo do povečanja imisij. Ob ugotovitvi, da je vtoževana škoda iz naslova manjvrednosti nepremičnine nastala že s trenutkom izgradnje avtoceste in s tem začetkom nastajanja imisij zaradi prometa po tej, je tožbene zahtevke na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo zavrnilo zaradi zastaranja. Ob ugotovitvi, da pa je vtoževana škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja zgolj posledica opravljanja splošno koristne dejavnosti, in ne ravnanja toženk, je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, zoper drugo toženko pa, ker tožniki niso dokazali nastanka škode (zaradi svetlobe in plinov) oziroma, da bi škoda (zaradi hrupa) presegala običajne meje.

Tožniki s pravočasno pritožbo delno izpodbijajo gornjo sodbo, in sicer „glede polovice vtoževanih zneskov“, torej glede polovice s sodbo zavrnjenih zneskov. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sodbe prve stopnje in priglašajo stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Prva toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Druga toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma uveljavljan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni obrazložen. Zato velja ob tako posplošenem očitku pojasniti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, ni podana (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Prvo sodišče je ugotovilo, da je zaradi poseka gozdnega pasu med avtocesto in hišami tožnikov prišlo do povečanja hrupa v vrednosti 1 dB. Ker človeško uho povišanje vrednosti hrupa do 3 dB komaj zazna, je zaključilo, da tožniki niso dokazali, da je zaradi poseka borovcev prišlo do povišanja hrupa.

Pritožba izpostavlja, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da zelena gozdna bariera tudi s tem, ko preprečuje pogled na vir hrupa, psihološko pozitivno vpliva na človeka, ki je hrupu izpostavljen. Zato trdi, da se je s posekom hrup nedvomno povečal, pa četudi morda manj kot za 1 dB, ker so drevesa pred posekom tožnikom onemogočala vidljivost avtoceste in s tem preprečevala neugoden občutek zaradi vidljivosti avtoceste po goloseku.

Tožbena trditev o povišanju hrupa (1) se je nanašala zgolj na povišanje stopnje jakosti zvoka (2), saj so bile v dokaz te trditve predlagane izdelave in ocene meritev hrupa. Zato se izkaže, da pritožba s trditvijo o psihološkem odzivu tožnikov na dojemanje približno enake jakosti zvoka zaradi zaznave vira hrupa z vidom, spreminja vsebino svoje trditve o povišanju hrupa. Zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). S temi pa pravilnosti ugotovljenega dejstva, da zaradi malenkostnega zvišanja jakosti zvoka ni prišlo do povišanja stopnje hrupa, ni moč omajati.

Ob gornjem, ko torej ni izkazano, da bi tožnikom nastala (premoženjska in nepremoženjska) škoda zaradi poseka borovcev, se pritožbene navedbe glede protipravnosti ravnanja prve toženke izkažejo za nebistvene. Ker ne obstoji že vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo, ugotavljaje preostalih elementov civilnega delikta (3), ki morajo biti podani kumulativno, niti ni potrebno.

Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da tožniki kot vzrok za nastalo škodo navajajo bližino avtoceste in iz te izvirajoče imisije (hrup, svetloba, plini). Pravno podlago vtoževanega zahtevka predstavlja tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem je mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Dejstvo je, da prva toženka sporno avtocesto upravlja in vzdržuje, vendar to počne v imenu in za račun države (3č. člen Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji v nadaljevanju ZDARS (4), 9. člen Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (5). Zato prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz prometa po avtocesti, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke (6). Pritožba pa napačno trdi, da je prva toženka lastnica avtoceste, saj je prvo sodišče pravilno obrazložilo, da je bila po Zakonu o javnih cestah (7) oziroma je po Zakonu o cestah (8) lastnica sporne avtoceste, iz katere izvirajo zatrjevane imisije, država.

Ker tožnica ni izkazala, da je zaradi poseka borovcev prišlo do povečanja hrupa in posledično do manjvrednosti nepremičnin, je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da so bila dejstva o lokaciji in naravi avtoceste ter o naravi, vrsti in obsegu imisij iz uporabe avtoceste, ki se v tožbi navajajo kot razlog za manjvrednost nepremičnine, tožnikom znana vsaj že v letu 1996, ko je bila avtocesta zgrajena. Ker sta tako subjektivni triletni in objektivni petletni rok iz 376. člena Zakon o obligacijskih razmerjih začela teči že v letu 1996, pritožba neutemeljeno trdi, da odškodninske terjatve na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo niso bile zastarane že pred vložitvijo tožb v letu 2010. Ustava vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom (prvi odstavek 72. člena). Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite dejavnosti; gre za civilnopravno različico sodobnega načela varstva okolja »povzročitelj obremenitve plača«. Denarni odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali je nastala oziroma ali nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje. Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere iz 75. člena Stvarnopravnega zakonika.

Iz razlogov sodbe ne izhaja jasno, glede katere meje je prvo sodišče štelo, da je tožniki niso dokazali („običajne meje“ kot je to razbrati iz 39. točke obrazložitve, ali morda „krajevno običajne meje“ kot je to razbrati iz 40. točke obrazložitve) in glede katerih „konkretnih kazalcev“ je štelo, da bi jih tožniki morali dokazati. Nadalje ob dejstvu, da je prvo sodišče ugotovilo, da je zaradi posekanja borovcev prišlo kvečjemu do povečanja hrupa v jakosti 1 dB, ni jasno, zakaj je prvo sodišče v 39. točki zavzelo stališče, da bi morali tožniki zato, da bi dokazali preseganje običajne ravni hrupa, predlagati izvedbo modelnih izračunov po veljavni metodi ocenjevanja z vsemi vhodnimi podatki, ki so veljali pred posekom in po njem. Nenazadnje pa prvo sodišče ni razumljivo obrazložilo, zakaj so bili podatki iz leta 2006 premalo konkretni za ugotovitev stopnje hrupa ter zakaj bi morali tožniki stopnjo hrupa dokazovati konkretnimi podatki, ugotovljenimi na podlagi monitoringa zunaj in znotraj hiše in posebej v spalnih prostorih. Opravljene meritve bi namreč same po sebi prav tako potrjevale le vrednosti hrupa v času oprave meritev, konkretnih vrednosti hrupa za preteklo obdobje, v katerem je po tožbenih navedbah tožnikom nastajala škoda, pa še vedno ne bi potrjevale. Ker zaradi nerazumljivih in dvoumnih razlogov tako iz vsebine sodbe ni mogoče dognati, zakaj je bil tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja zavrnjen, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb strank, do katerih se prvo sodišče ni jasno in nedvoumno izreklo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, ker bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja.

Pritožbi tožnikov je bilo tako zaradi procesne kršitve potrebno ugoditi, sodbo prvega sodišča v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na od druge toženke zahtevano plačilo denarnih odškodnin za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, razveljaviti. Prav tako je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitve o povrniti stroškov drugi toženki, saj je odločitev o stroških odvisna od odločbe o glavni stvari. Zadevo je bilo potrebno v tem razveljavljenem obsegu vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem izpodbijanem delu, glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zoper prvo toženko, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo zoper drugo toženko ter glede dolžnosti povrnitve stroškov prvi toženki, pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti, ker se je izkazala za neutemeljeno. Niso bili namreč podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato je bilo sodbo potrebno v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških, ki so tožnikom nastali z vložitvijo predmetne pritožbe, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Prva toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožb, saj ta ni prispeval k rešitvi te zadeve in zato z njim povezan strošek za pravdo ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče sprva ugotoviti, na katera dejstva se opira zahtevek in s katerimi dejstvi se te navedbe izpodbijajo. Nato bo moralo skrbneje presoditi, katera odločilna dejstva je potrebno dokazovati (214. člen ZPP). Pri tem velja izpostaviti, da dokazni standard, ki ga uporabi sodišče, strankam ne sme nalagati nepremagljivih dokaznih bremen, saj je lahko v primeru, ko je dokazno breme pretežko (npr. objektivne težave pri zbiranju dokazov), ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. V zvezi z vprašanjem visokih stroškov, ki bi nastali z izvedbo dokazov, s katerim se je prvo sodišče ukvarjalo ob tokratnem sojenju, pa gre pojasniti, da sodno varstvo res doseže svoj namen šele, ko je odločba pravilna in zakonita, vendar morata ti dve zahtevi biti uravnoteženi tudi z zahtevo po hitrosti in ekonomičnosti (11. člen ZPP), saj bi bil smisel sodnega varstva v primeru, ko bi stroški pravdnega postopka (nekajkrat) presegli vrednost spornega predmeta, silno vprašljiv. Glede materialnopravnega izhodišča za presojo, ali je tožnikom nastala oziroma ali jim nastaja škoda, ki presega običajne oziroma normalne meje, gre zato pojasniti, da so predpisi o dovoljenih obremenitvah okolja pri presoji škode iz tretjega odstavka 133. člena OZ lahko orientacija, vendar sodišče nanje ni vezano (9). Pri razlagi vsebine v Strateški karti hrupa (pod prilogo C11) uporabljenih pojmov mejne in kritične obremenitve, pa sodišče ne bo smelo prezreti pomena, ki jih imajo ti pojmi po Zakonu o varstvu okolja in na podlagi katerih so v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa določene tudi posamezne vrednosti.

Op. št. (1): „Hrup“ - močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora; Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Op. št. (2): „Zvok“ - kar se zaznava s sluhom; Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Op. št. (3): Normativno hipotezo 131. člena Obligacijskega zakonika tvorijo štirje splošni pogoji civilnega delikta: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 57/1993, 126/2003, 45/2008-ZJC-C, 69/2008-ZCestV, 38/2010-ZUKN, 97/2010- ZDARS-1. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 97/2010, 40/2012-ZUJF.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 783/2005. Op. št. (7): Uradni list RS, št. 29/1997, 18/2002, 50/2002-Odl.US, 110/2002-ZGO-1, 126/2003-ZDARS-A, 131/2004-Odl.US, 92/2005, 45/2008, 57/2008-ZLDUVCP, 69/2008-ZCestV, 42/2009, 109/2009, 109/2010-ZCes-1 Op. št. (8): Uradni list RS, št. 109/2010, 48/2012. Op. št. (9): Primerjaj sodbi VSRS II Ips 781/2008, II Ips 170/2009.