Jedro

Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti tožeče stranke banki A. prepovedala izplačilo denarnih sredstev s transakcijskega računa tožeče stranke, tožeči stranki pa prepovedala razpolaganje s sredstvi v višini 176.457,62 EUR (v I. točki izreka) in odločila, da zavarovanje na podlagi tega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti po odločbi, ki bo izdana v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki (v II. točki izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (v III. točki izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je sklep izdan zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožeče stranke, katere obstoj izhaja iz dejstev in okoliščin, ugotovljenih v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodka iz kapitala – dividend za obdobje od 18. 3. 2014 do 31. 12. 2014, ki so izčrpno navedene v nadaljevanju. Na njihovi podlagi je bilo ugotovljeno, da je direktor in ustanovitelj tožeče stranke v kontroliranem obdobju s TRR tožeče stranke dvignil gotovino v skupnem znesku 705.830,50 EUR. Ker tožeča stranka dvigov ni upravičila z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in ni dokazala svoje trditve, da so bila sredstva uporabljena za poslovne namene, je davčni organ gotovinske dvige direktorja v skladu s 74. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) opredelil kot prikrito izplačilo dobička in na podlagi 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ugotovil obveznost za plačilo davčnega odtegljaja za leto 2014 od osnove 705.830,50 EUR po 25 % stopnji v znesku 176.457,63 EUR. Ker pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal izpodbijani sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ter z njim v skladu s 1. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 odločil tako, kot izhaja iz izreka.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-445/2015-4 z dne 27. 7. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo tudi razlogom izpodbijanega sklepa. Ti po presoji pritožbenega organa v zadostni meri utemeljujejo verjeten obstoj obveznosti in njene višine, s tem pa so po presoji organa druge stopnje podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Zato z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo (ugotavljanje obveznosti) tožnik v tem postopku ne more biti uspešen. Tovrstne ugovore bi lahko namreč uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, oziroma podrejeno, njeno odpravo v delu, kjer je določen način zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti in njegovo nadomestitev „z zahtevo davčnemu zavezancu ostalih možnostih zavarovanja davčne obveznosti po 117. členu ZDavP-2 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 114. člena istega zakona, sicer bodo na TRR-ju zasežena sredstva še nadalje zadržana“ ter povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

5. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnika nepravilen, ker ne upošteva določb 112., 113. in 114. člena ZDavP-2, ki omogočajo drugačne načine zavarovanja. Ob upoštevanju načina poslovanja tožeče stranke in z njim povezano potrebo po likvidnosti, bi bila tako za državo kot za tožnika dobra rešitev ponudba za predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, izdaja začasnega ukrepa za zavarovanje pa šele v primeru, če tožeča stranka ustreznega instrumenta ne bi ponudila. Davčni organ izpodbijani sklep utemeljuje na verjetno izkazanem obstoju obveznosti, ki pa je ugotovljen z napačnim tolmačenjem dejanskega stanja in posledično napačno davčno opredelitvijo poslovnih dogodkov. Ugotovljeno nepravilno vodenje poslovnih knjig in evidenc ne zadošča za ugotovitev vsebine poslovnih dogodkov, njihova vsebina se v skladu z ZDavP-2 in ZUP lahko dokazuje tudi z drugimi dokazili. Neupoštevanje dejstev, ugotovljenih z dokazi, ki niso poslovne knjige, bi bilo tudi v očitnem nasprotju z načelom materialne resnice, kot ga opredeljuje 5. člen ZDavP-2. Neizdaja računa za predplačilo, tudi ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES, nima davčnih posledic, če listinski dokazi, kot v primeru tožeče stranke, potrjujejo, da se je predplačilo tudi dejansko izvedlo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudari še, da so bile določene listine tožeče stranke ocenjene kot neverodostojne, ne ker bi manjkal vpis poslovnega dogodka v poslovne knjige in evidence, temveč ker iz njih ni mogoče jasno in brez dvomov spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov.

7. Tožeča stranka dne 22. 6. 2016 tožbo dopolnjuje z dodatno dokumentacijo, ki jo je pridobila v zvezi s pritožbo zoper delno odmerno odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora in s strokovnim mnenjem mag. B.B., s katerimi dokazuje, da se z dvigi s TRR-ja ni izplačeval prikriti dobiček, temveč dobave blaga, in da nesporni (pravilni) znesek gotovinskih dvigov, ki bi se lahko šteli za prikrito izplačilo dobička ob upoštevanju načela materialne resnice znaša 332.530,50 EUR, ta pa se, ob upoštevanju Konvencije, sklenjene med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo, obdavči z 10% davčno stopnjo.

8. Tožena stranka na dopolnitev tožbe odgovori in poudari, da se v zadevi presoja verjeten obstoj davčne obveznosti in da se ugovori, ki se nanašajo na obstoj davčne obveznosti, lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper odmerno odločbo. Obenem pa tožena stranka ob vpogledu v spise odmernega postopka ugotavlja, da je bila tožeči stranki izdana odločba, s katero ji je bilo naloženo za skupno 177.032,71 EUR obveznosti, in torej več, kot je bilo zavarovano z izpodbijanim sklepom, tožeča stranka pa se je na odločbo tudi pritožila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, med drugim s tistim premoženjem, ki je predmet obravnavanega sklepa (114. in 119. člen ZDavP-2).

11. Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. To je v obravnavanem primeru izpolnjeno, saj je pričakovana davčna obveznost v izpodbijanem sklepu obrazložena tako v dejanskem kot tudi v pravnem pravnem pogledu. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

12. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Tožnik bi sicer lahko, če meni, da izbrani ukrep ni ustrezen, kadarkoli med postopkom predlagal, da se začasni ukrep nadomesti z novim zavarovanjem ali predložil instrument zavarovanja, ki bi zagotavljal izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. Tega pa tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, ni storil niti tega ne zatrjuje v tožbi. Sodišče ob upoštevanju navedenega ni našlo zatrjevane nezakonitosti.

13. Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.