Jedro

Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto stranko, čeprav je bil v postopku na prvi stopnji dvakrat napačno označen. Za presojo materialnopravnega razmerja ni bistveno, kako je stranka označena, ampak, da je vsem udeležencem ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). Razsodilo je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103941/2011 z dne 19. 7. 2011 ostane v celoti v veljavi, toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od zneska 26.958,27 EUR od 20. 5. 2009 do 13. 7. 2011 in od zneska 2.456,16 EUR od 22. 11. 2008 do 13. 7. 2011, vse v roku petnajst dni in zahtevek tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 2.454,16 EUR za čas od 20. 8. 2008 do 21. 11. 2008 zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki plača pravdne stroške v višini 2.393,40 EUR v roku petnajst dni (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep, razen zoper zavrnilni del, je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov tožena stranka in predlagala sodišču, da ji ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrže oziroma zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da sklep in sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena stečajnemu upravitelju tožeče stranke, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodne pripombe pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno označilo tožečo stranko, saj se je proti njej sicer po koncu glavne obravnave pričel stečajni postopek, ki še ni končan in se stečajni upravitelj o tem še ni izjasnil, ne držijo v celoti. Res sodišče prve stopnje v uvodu sodbe tožeče stranke ni pravilno označilo, kar pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj ne gre za takšno kršitev (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pa sodišče prve stopnje pritožbo in poziv za odgovor na pritožbo poslalo stečajnemu upravitelju tožeče stranke in le-ta je podal odgovor nanjo. S tem je mogoče šteti, da je stečajni upravitelj v skladu z določbo prvega odstavka 208. člena ZPP prevzel postopek.

6. Glede ugovora nepravilne odločitve o objektivni spremembi tožbe, saj gre v predmetni zadevi za nadaljevanje izvršilnega postopka na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se zaradi tega ne bi smelo dovoliti objektivne spremembe tožbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da takšna izvajanja ne držijo. Sodna praksa je jasna, da se v primeru, ko izvršilno sodišče po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena in odloči, da se bo o zahtevku in stroških postopka odločalo v pravdnem postopku, predlog šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku. Tako je potrebno razlagati določila ZPP v postopkih, ki se začnejo na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine popolnoma enako kot v zadevah, ki se začnejo na podlagi vložene tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede objektivne spremembe tožbe, da je smiselna, in sicer zaradi tega, da se dokončno uredijo razmerja med strankama (prvi odstavek 185. čl. ZPP).

7. Glede izvajanj pritožnice o označbi tožene stranke drži, da gre pri samostojnih podjetnikih za fizične osebe in je potrebno določila o njihovi (pasivni ali aktivni) legitimaciji v sporu presojati v skladu z določili materialnega in procesnega prava. Pravilno pritožnica opozarja, da gre pri navedbi B. I. in T. s.p. za eno in isto osebo. Oznaka T., s. p. opredeljuje fizično osebo B. I. Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto stranko, ki pa je bila v postopku na prvi stopnji napačno dvakrat označena. Nedvomno namreč je, da gre v obeh situacijah za isto (fizično) osebo, pri tem pa za presojo materialnopravnega razmerja ni bistveno, kako je označena. Bistveno je namreč, da je vsem udeležencem (torej tožeči stranki, toženi stranki in sodniku) ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša (1). Tožena stranka je ves čas postopka aktivno v njem sodelovala, postavljala ugovore in predlagala dokaze ter se udeležila naroka za glavno obravnavo. Relevantno je le vprašanje, ali gre za spor samostojnega podjetnika posameznika izvirajočega iz njegove pridobitne dejavnosti zaradi tega, ali se uporabi pravila postopka v gospodarskih sporih (32. poglavje ZPP). Pravila o postopkih v gospodarskih sporih veljajo, ko samostojni podjetniki posamezniki med seboj nastopajo v sporih izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti in v sporih iz pravnih razmerij v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in gospodarskimi družbami oziroma drugimi samostojnimi podjetniki (2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP). Iz trditev pravdnih strank izhaja, da gre pri sklepanju prodajne pogodbe o poslovnem prostoru za delovanje tožene stranke iz svoje dejavnosti, saj je nepremičnino kupovala kot samostojni podjetnik (prva pripravljalna vloga tožeče stranke točka 1 in Prodajna pogodba, točka 1. priloga B3) in je bilo tako pravilno, da se je postopek vodil po pravilih o gospodarskih sporih. Pritožbeno sodišče je napako prvostopenjskega sodišča, ko je isto toženko v uvodu sodbe dvakrat označilo, popravilo tako, da je oznako B. I. izpustilo, saj, kot je bilo zgoraj ugotovljeno, gre za spor iz pridobitne dejavnosti (fizične) osebe T., s.p..

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede odprave napak. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile napake, ki so bile očitane v primopredajnem zapisniku odpravljene (nesporno glede zamenjave okvirjev šip in tudi fug), če pa je bilo po sanaciji fug med keramiko ponovno opaženo, da so napake, pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da jih tožena stranka ni grajala v skladu z določbami pogodbe. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da tožeča stranka še zdaleč ni odpravila napak, kar izhaja iz zaslišanja priče B. B. ter predloženih fotografij in da sodišče prve stopnje napačno razlaga to, da tožena stranka naj tožeče ne bi pisno opozorila na napake, saj je med njima nenehno potekala komunikacija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obveznost pisnega grajanja določena v 18. členu Splošnih pogojih prodaje (priloga B 15), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kakor tudi da tožena stranka ni grajala, kot se je zavezala s pogodbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je pravilno ocenilo dokaze (zaslišanje prič in tožene stranke) ter listinsko dokumentacijo v spisu. Prav tako so pravilni razlogi izpodbijane sodbe glede grajanja skritih napak konstrukcije stavbe, saj so bile napake grajane po poteku rokov, ki so bili med strankama pogodbeno dogovorjeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke kot nepotrebnega, saj napake niso bile pravilno in pravočasno grajane in tako njihovo ugotavljanje ne bi imelo smisla.

9. Glede računa za E., d.o.o., za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se za znesek v višini 1.271,20 EUR ne zmanjša kupnina, pa pritožnik nima prav, ko izpodbija razloge sodišča prve stopnje, katero je v okviru dokazne ocene pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da tožnik plača toženi stranki račun za svetila, vtičnice, žarnice, itd.. Pritožbeno izvajanje, da sodišče pri tem ni upoštevalo zapisnika o prevzemu, na katerem je izrecno napisano, da „naj se račun od E. odbije od kupnine“, katerega sta podpisali obe pravdni stranki, in izpovedb toženca in njegove žene, pa ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je ugovarjala, da primopredajni zapisnik vsebuje le napake glede predmeta kupoprodajne pogodbe, ne pa tudi načina plačila, kar zapis na primopredajnem zapisniku glede plačila računa E., d.o.o. nedvomno je in da s tem ni prevzela obveznosti za plačilo spornega računa, čemur je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka pravilno sledilo, saj tožena stranka ni izkazala, da je bil takšen dogovor sklenjen. Zgolj zapis na primopredajnem zapisniku, da „račun od E. naj se odbije od kupnine“, pa ne more pomeniti zaveze tožeče stranke in je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Prav tako nima pritožba prav, ko sodišču prve stopnje očita, da ji je naložilo v plačilu račun št. 2185 - izvedba keramičarskih del po predračunu K., d.o.o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da jih je toženec dodatno naročil in da v skladu s Splošnimi pogoji prodaje (8. člen), pomenijo posebno naročilo kupca za dražje vgrajeno keramiko, ki jo je dolžna tožena stranka sama plačati. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi zaradi tega, ker je bil račun izdan pred prevzemom prostora, moral biti sporni znesek zajet že v sami kupnini, saj je bilo v prvostopenjskem postopku ugotovljeno, da so dodatna naročila zahtevala tudi dodatno plačilo, ki ni bilo zajeto v kupnini osnovne pogodbe. Pritožnik prav tako ne more uspeti z neizkazanimi očitki, da računa št. 2185, ki se nanaša na dodatno keramiko ni prejel pravočasno in da ni pravilno označen ter v tem delu pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje.

11. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe glede glavnice niso utemeljene in posledično tudi navedbe glede priznanih zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka ne.

12. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena.

13. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo tožnik namreč ni podal nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogel k rešitvi pritožbe.

(1) Glej tudi Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar k 76. členu, stran 329