Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik podal na zapisnik 18. 9. 2020. 2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 22. 11. 2018, ker pa je samovoljno zapustil azilni dom, je tožena stranka 24. 1. 2019 izdala sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 7. 2. 2019. Dne 9. 5. 2019 je tožnik v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. V obeh prošnjah pa je navedel, da je bil diskriminiran kot Berber in kristjan. Tožena stranka je 2. 7. 2019 izdala odločbo, s katero je drugo tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, vendar pa jo je sodišče s sodbo I U 1209/2019 z dne 29. 7. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožnik je bil 6. 9. 2019 vabljen na osebni razgovor, vendar svojega izostanka ni opravičil. Zato je tožena stranka s sklepom z dne 12. 9. 2019 postopek ustavila.

3. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z navedbami, da je mafija od njega zahtevala 50.000,00 EUR in mu zaradi neplačila zažgala lokal. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik navedel popolnoma drugačne razloge kot v prvi in drugi prošnji. Glede na njegovo pripovedovanje je sklepala, da so razlogi iz zahtevka obstajali že pred vložitvijo obeh prošenj, saj se tožnik v tem času ni vrnil v Alžirijo. Presodila je, da tožnik ni izkazal, da novih dejstev brez lastne krivde ni mogel navesti že prej, saj je celo pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali so razlogi isti, kot jih je navajal že v predhodnem postopku. Ne glede na navedeno je sprejela stališče, da zažig lokala ni razlog iz Ženevske konvencije, zaradi česar ne gre za pomembno povečanje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

4. Zato je tožena stranka ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ugotavila, da tožnik ni navedel utemeljenega razloga, zakaj ni že prej povedal, da mu je mafija zažgala lokal, ampak se je zlagal, da je razlog za odhod isti, kot ga je že navajal. 5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Strinjal se je z ugotovitvijo tožene stranke, da mora sam predložiti dokaze in navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Vendar meni, da ta dolžnost ne pomeni, da mora samostojno, brez vprašanj tožene stranke, navesti, zakaj teh razlogov ni navedel že v prvotnem postopku. Pojasnjuje, da je že v prvotnem postopku omenil, da so mu požgali predelovalnico alkohola. Zato naj ne bi bila pravilna ugotovitev tožene stranke, da je lagal, da je te razloge že omenil v predhodnem postopku. Trdi, da ima sedaj nove dokaze - fotografije, ki bi mu jih lahko poslal brat. Tožena stranka ga naj ne bi vprašala, zakaj teh dokazov ni mogel pridobiti že prej. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži dovolitev uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

6. Na glavni obravnavi je tožnik navedel še, da je z izrazom mafija mislil na arabske in muslimanske skrajneže, ki so mu požgali lokal. Iz listinskih dokazov pa naj bi bilo razvidno, da ves čas uporablja izraz "lokal".

7. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Pojasnila je, da je tožnik v predhodnem postopku povedal, da je imel predelovalnico alkohola, ki so mu jo zažgali muslimanski skrajneži zato, ker je kristjan, v obravnavani zadevi pa je trdil, da je imel lokal, ki mu ga je zažgala mafija, ker ji ni plačal 50.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da je navedenim trditvam skupen le zažig, ne gre pa enačiti predelovalnice alkohola in lokala ter zažiga iz verskih razlogov ali zaradi neplačila. V zvezi z navedbami o novih dokazih - slikah zažganega lokala, ki jih tožniku lahko pošlje brat, tožena stranka opozarja, da je bil tožnik ob vložitvi obeh prošenj in na osebnem razgovoru opozorjen, da mora predložiti vse dokaze. Kljub temu ni podal navedb glede groženj mafije in posledičnega zažiga lokala. Te dokaze bi lahko navedel že ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, pa tega ni storil. 8. Dne 19. 10. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Dokazna predloga s pregledom fotografij, ki bi jih tožnik predložil v sodno določenem roku, in postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik že v prvotnem postopku omenil, da so mu požgali predelovalnico alkohola, kar (sedaj) dokazuje z novimi dokazi - fotografijami, ki bi mu jih lahko poslal brat. Navaja še, da ga tožena stranka (ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) ni vprašala, zakaj teh novih dokazov ni mogel pridobiti že prej. V bistvenem torej trdi, da je dolžnost osebe1 predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, povezana z ustreznimi vprašanji uradne osebe. S sklicevanjem na opustitev navedene dolžnosti uradne osebe pa uveljavlja kršitev pravice do izjave.

12. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.2 Zato je v obravnavani zadevi treba najprej presoditi, ali je bila uradna oseba v upravnem postopku, ob upoštevanju procesnega položaja osebe, ki je v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite drugačen kot v rednem postopku (za priznanje mednarodne zaščite), dolžna tožniku postavljati táka vprašanja, da bi njegovo trditveno gradivo zadostilo pogojem ZMZ-1 glede možnosti vložitve ponovne prošnje.

13. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bila odločilen razlog za odločitev tožene stranke o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da že v času prvega postopka brez svoje krivde ni mogel uveljavljati dejstev v zvezi z navedbami, da je "mafija od njega zahtevala 50.000,00 EUR, ker pa jih ni imel, mu je zažgala lokal".

15. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da je tožnik v predhodnem postopku trdil, da so ga v Alžiriji zaradi berberske narodnosti večkrat fizično napadli verski ekstremisti, s strani Arabcev pa je doživljal tudi verbalne napade. To je prav tako razvidno iz ugotovitev sodišča v sodbi I U 1209/2019 z dne 29. 7. 2019.3 Tudi v tožbi v tej zadevi se je tožnik skliceval na svoje izjave, in sicer "da ga je vernik ekstremist želel z nožem ubiti, zaradi česar je zbežal v mesto; da so ga večkrat pretepli verski ekstremisti in da je napad in pretepe prijavil policiji, vendar niso nič ukrenili."4

16. Glede na navedeno je na prvi pogled jasno, da tožnikove izjave v predhodnem postopku niso enake njegovim izjavam v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Obravnavani zahtevek namreč po presoji sodišča že zaradi neenakosti tožnikovih izhodišč glede subjekta preganjanja5 - pomena s tem povezanih pojmov "mafija6" in "verski skrajneži7 se očitno razlikujeta - temelji na navedbah o nečem drugem (alius).

17. V predhodnem postopku je bil tožnik zastopan po pooblaščencih tako ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru (v zvezi z drugo prošnjo). S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, iz katerega je v bistvenem razvidno, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja, nato pa šele v tožbi na toženo stranko naslavljati očitke, o čem vse prosilca ni vprašala.8 Tožnik ni imel pripomb ne na (oba) zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru, ki so dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).

18. Glede na navedeno je imel tožnik po presoji sodišča možnosti aktivnega sodelovanja v prvem postopku in s tem izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, torej tudi o razlogih za mednarodno zaščito, ki jih uveljavlja z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka (tožnik ne prereka ugotovitve tožene stranke, da so v zahtevku uveljavljana dejstva obstajala že v času prvega postopka).

19. Na navedeno stališče ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka v postopku o odločanju o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka tožniku postaviti podrobnejša vprašanja. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.9 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.10 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II11, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

20. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost smiselno zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru upravnega postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor smiselno izhaja iz nepravilnega izhodišča, da tožnik v zahtevku ne uveljavlja drugih dejstev. Že zato, ker tožnik ni izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje novih dejstev ni kriv (tega ni niti trdil), toženi stranki (ob upoštevanju siceršnjega dokaznega bremena) ni bilo treba postavljati podrobnejših vprašanj v zvezi z zatrjevanim novim dejstvom (izsiljevanje mafije in posledičen požig lokala) in ji izvesti dokaza spregledom fotografij, ki bi jih tožnik predložil naknadno.

21. Glede na navedeno procesno dejansko stanje sodišče tožniku ni določilo roka za predložitev fotografij, iz katerih bi bil razviden požig njegovega lokala, saj se nanaša na dokazovanje posledice pravno pomembnega dejstva, ki v obravnavani zadevi ni bilo pravočasno uveljavljano (mafijsko izsiljevanje). Ker tožnik ob ustnem sprejemu zahtevka na zapisnik ni navedel, zakaj novih dejstev brez svoje krivde ni uveljavljal že v času prvega postopka (kot rečeno je izjavil celo, da so razlogi isti), sodišče ni izvedlo niti dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, s katerim naj bi se dokazovalo vpliv tožnikovega psihičnega stanja na pravočasnost predlaganja dokazov. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Zato omenjene tožnikove (tudi sicer posplošene) navedbe na glavni obravnavi, s katerimi nasprotuje ugotovljenem dejanskem stanju, predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnik niti ne zatrjuje.

22. Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da bi tožnik za vložitev tožbe v upravnem sporu zahteval pomoč tolmača,12 sporazumevanje s pooblaščenko na glavni obravnavi pa mu je bilo zagotovljeno s pomočjo tolmača. Zato sodišče poteka tega procesnega dejanja ni prekinilo zaradi sporazumevanja med prevajalcem in tožnikovo odvetnico.

23. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 "Oseba" je stranka v postopkih po ZMZ-1 (12. točka 2. člena ZMZ-1). 2 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. Ustavno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 3 Glej 9. točko obrazložitve. Iz 10. točke obrazložitve je razvidna presoja sodišča, da iz tožnikovih navedb ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru izhaja, da je zatrjeval diskriminatorno ravnanje Arabcev in muslimanov, saj je bil kot Berber diskriminiran in zaradi krščanske vere večkrat telesno napaden s strani muslimanskih verskih ekstremistov, policija pa ga ni uspela zaščititi. 4 Glej 2. točko navedb v tožbi, vloženi po pooblaščenki, ki je tožnika zastopala tudi na glavni obravnavi v obravnavani zadevi. 5 Določa jih 24. člen ZMZ-1. 6 Iz spletnega portala Fran je razvidno, da gre za tajno kriminalno organizacija, ki svoje (finančne) cilje dosega predvsem z izsiljevanjem, ustrahovanjem, zlasti v italijanskem in ameriškem okolju (enolični krajevnik vira (URL): https://fran.si/iskanje?View=1&Query=mafija). 7 Ta pojem opozarja na potencialno ideologizacijo in politično razumevanje islama. Več o tem tudi v diplomskem delu Petre Zupančič z naslovom "Islamistični ekstremizem in terorizem", objavljenem na svetovnem spletu. 8 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve). 9 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 10 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 V tem smislu glej obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča I Up 226/2017 z dne 22. 11. 2017.