Jedro

Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Kot že obrazloženo, institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Tožena stranka mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 izdelati oceno redne delovne uspešnosti in mu na podlagi tako izdelane ocene za navedeno obdobje priznati vse pripadajoče pravice.''

II.Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da mora toženka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 izdelati oceno redne delovne uspešnosti in mu na podlagi tako izdelane ocene za navedeno obdobje priznati vse pripadajoče pravice. Odločilo je tudi, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 568,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da mora toženka tožniku v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

3.Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 258/2024 z dne 11. 3. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženka za tožnika kot sindikalnega zaupnika dolžna izdelati oceno redne delovne uspešnosti.

4.Toženka se v reviziji sklicuje na odločitev revizijskega sodišča v istovrstni zadevi (sodba VIII Ips 2/2025 z dne 11. 3. 2025). Poudarja, da je tožnik pri njej sicer formalno zaposlen kot pripadnik Slovenske vojske (SV), na formacijski dolžnosti podčastnik, vendar za toženko ne opravlja nalog te dolžnosti, ampak v polnem delovnem času opravlja delo sindikalnega zaupnika pri Sindikatu ministrstva za obrambo (SMO) kot pooblaščena oseba v funkciji sekretarja. Za njegovo ocenjevanje redne delovne uspešnosti ni pravne podlage. Toženka ga ne more oceniti po nobenem od kriterijev za ocenjevanje, ki se uporabljajo za tiste pripadnike SV, ki opravljajo delo zanjo. Delovnopravni status funkcionarjev SMO ureja Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje SMO. Gre za specialno ureditev v razmerju do drugih pravnih podlag, ki urejajo položaj javnih uslužbencev. Tožnikove redne delovne uspešnosti ni dopustno ocenjevati po splošnih predpisih, ki veljajo za javne uslužbence. Tožnik do dela plače iz tega naslova ne more biti upravičen, saj iz 22.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) izhaja, da ta del plače pripada javnemu uslužbencu le v primeru, če je pri opravljanju svojih rednih delovnih nalog dosegal nadpovprečne delovne rezultate. Teh rezultatov tožnik ne more doseči, saj ni aktiven pripadnik SV in ne opravlja rednih nalog podčastnika, ampak le sindikalno delo. Ocenjevanje bi lahko poseglo v njegovo sindikalno udejstvovanje in v pravico do delovanja ter svobodo organiziranja sindikata. SMO ni v hierarhičnem odnosu s toženko, temveč je samostojen in neodvisen organ, ki ga vodijo predsednik in trije sekretarji. Ocenjevanje bi nasprotovalo dolžnosti delodajalca, da spoštuje avtonomne odločitve sindikata in sindikalno svobodo. Tožnik dela izključno po navodilih predsedstva SMO. Ker vodja organizacijske enote, v katero je tožnik formalno razporejen, ne more vrednotiti njegovega dela, je nerazumljivo stališče sodišča druge stopnje, da ga mora toženka oceniti. Tožnik pri toženki nima nadrejenega delavca, ki bi ga lahko objektivno ocenjeval. Toženka nima vpliva na izvajanje nalog, ki jih opravljajo pooblaščene osebe sindikata. Tudi določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) posredno kažejo na nedopustnost oziroma neprimernost ocenjevanje sindikalnih zaupnikov. Toženka tožnika celo ne sme ocenjevati. Izpodbijane sodbe ne more izvršiti. Ocena delovne uspešnosti mora biti objektivna, kar pomeni, da bi bila lahko tudi negativna, ravno to pa bi lahko povzročilo spore iz naslova diskriminacije zaradi sindikalnega dela.

5.Revizija je utemeljena.

6.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7.Tožnik je bil v obdobju od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 pri toženki zaposlen na formacijski dolžnosti podčastnik, vendar dejansko ni opravljal nalog podčastnika, ampak je v polnem delovnem času opravljal delo sindikalnega zaupnika pri SMO (kot pooblaščena oseba v funkciji sekretarja). Ker za navedeno obdobje ni bil ocenjen za redno delovno uspešnost, je najprej vložil zahtevo za varstvo pravic, nato pa tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče toženki naloži, da mora zanj izdelati oceno redne delovne uspešnosti in mu na podlagi izdelane ocene priznati pripadajoče pravice.

8.Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Poudarilo je, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje Sindikata ministrstva za obrabo z dne19. 9. 2013 (Pogodba) v 18. členu izključuje le ocenjevanje s službeno oceno, ne pa ocenjevanja redne delovne uspešnosti (22.a člen ZSPJS). Posebej je izpostavilo 20. člen Pogodbe, po katerem sindikalnim zaupnikom za čas opravljanja sindikalnega dela pripada plačilo, kot da bi opravljali svoje redno delo.

9.Sodišče druge stopnje je v tej smeri dodatno pojasnilo, da Pogodba, ki na podlagi petega odstavka 100.b člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.). Ni štelo za pomembno, da toženka tožnika ne more oceniti, ker vodji enote, v katero je tožnik formalno razporejen, ni poznano njegovo delo. Presodilo je, da bi šlo za diskriminacijo, če tožnikovo delo ne bi bilo ocenjeno za potrebe redne delovne uspešnosti, ki se sicer ocenjuje pri javnih uslužbencih in predstavlja del njihove plače. Enako obravnavo mora delodajalec zagotavljati delavcu tudi glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1). Realizacija pravice do redne delovne uspešnosti (tudi glede določitve ustreznega ocenjevalca) je v pristojnosti toženke kot delodajalca, ki se je v 16. členu Pogodbe zavezala, da se sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalne dejavnosti plača ne bo znižala.

10.Vrhovno sodišče je v istovrstni zadevi (sodba VIII Ips 2/2025 z dne 11. 3. 2025) zavzelo drugačna stališča, ki jih upošteva in povzema tudi v tej zadevi.

11.Iz 17.a člena ZSPJS izhaja, da se v SV delovna uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju, pri čemer se za ocenjevalno lestvico in pogoji za napredovanje uporablja uredba iz drugega odstavka 17. člena tega zakona (uredba vlade). Ta delovna uspešnost se nanaša na ocenjevanje v zvezi s pogoji za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred (17. člen ZSPJS). Podobno izhaja iz 1. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl.), po katerem se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje in ocenjevanje delovne uspešnosti za pripadnike SV izvaja v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju. V skladu s Pravili službe v Slovenski vojski (Pravila službe, Ur. l. RS, št. 84/09) je službena ocena ocena usposobljenosti za opravljanje vojaške dolžnosti in uspešnosti pri opravljanju vojaške dolžnosti, ki jo izdela pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela. Službeno ocenjevanje še bolj natančno ureja Pravilnik o službeni oceni (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 98/14), ki to ocenjevanje izključuje za pooblaščene osebe reprezentativnih sindikatov, ki v okviru polnega delovnega časa opravljajo sindikalno delo.

12.Za razliko od službene ocene oziroma ocenjevanja za ta namen poznamo ocenjevanje redne delovne uspešnosti, ki je namenjena za plačilo dela plače iz tega naslova. V skladu z 2. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 86/07 in nasl.) se za urejanje vprašanj v zvezi z vojaško službo ali delom v SV, ki z ZObr in z ZSSloV niso urejena, uporabljajo predpisi o javnih uslužbencih. Enako izhaja iz prvega odstavka 58. člena ZSSloV. ZSPJS v prvem odstavku 5. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih rednih delovnih nalog dosegel nadpovprečne delovne rezultate in se izplačuje najmanj dvakrat letno (22.a člen ZSPJS). Plačilo redne delovne uspešnosti je dodatno urejeno v KPJS (27. do 31. člen), pojasnila v zvezi s s tem pa vsebuje tudi SOP GŠSV št. 11-0020: Ocenjevanje redne delovne uspešnosti v Slovenski vojski z dne 22. 10. 2020.

13.V Pogodbi, ki sta jo toženka in SMO podpisala 19. 9. 2013 ter jo kasneje dopolnjevala z aneksi, je določeno, da se s to pogodbo podrobneje urejajo pogoji za delo SMO v ministrstvu skladno z veljavno zakonodajo ob upoštevanju potreb, interesov in možnosti obeh strank (1. člen). Določbe KPJS, KPND in drugih predpisov se uporabljajo za urejanje pravic in obveznosti SMO, v kolikor jih ta pogodba ne ureja (4. člen). V 16. členu je določeno, da sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalnih dejavnosti ni mogoče znižati plače, proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden položaj ali podrejen položaj, razen če je sindikalno dejavnost opravljal v nasprotju z veljavno zakonodajo, splošnimi akti ministrstva in s to pogodbo.

SMO imenuje pooblaščene osebe, ki v okviru polnega delovnega časa namesto nalog, ki sodijo v opis dela njihovih delovnih mest oziroma formacijskih dolžnosti, opravljajo sindikalno delo. Ministrstvo pa pooblaščenim osebam med drugim zagotavlja plače za plačni razred, v katerega je uvrščena pooblaščena oseba, povečano za dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost, če je do njega upravičena po določbah ZObr, povračilo stroškov prehrane in stroškov prevoza, po razrešitvi s funkcije premestitev na primerno delovno mesto ter druge pravice v skladu s predpisi. Stranki Pogodbe sta izrecno določili tudi, da se sindikalni zaupnik ne ocenjuje s službeno oceno in da se za potrebe napredovanj v plačne razrede upošteva njihova zadnja veljavna redna službena ocena, ki so jo pridobili na formacijski dolžnosti pred opravljanjem sindikalnega dela v okviru polnega delovnega časa (18. člen Pogodbe). Po drugem odstavku 20. člena Pogodbe sindikalnim zaupnikom za čas opravljanja sindikalnega dela pripada plačilo, kot da bi opravljali svoje redno delo, z opravljanjem sindikalnega dela pa se za delo izven rednega časa ne izplačuje dodatek za delo preko polnega delovnega časa oziroma dodatki za manj ugodni delovni čas.

14.Iz Pogodbe torej izhaja, da sta stranki izrecno izključili le ocenjevanje s službeno oceno (enako kot je določeno v drugem odstavku 3. člena Pravilnika), kljub temu pa sta sindikalnim zaupnikom omogočili ustrezno napredovanje z upoštevanjem njihove zadnje veljavne redne službene ocene na formacijskih dolžnostih pred začetkom opravljanja sindikalnega dela. Ta ureditev je za sindikalne zaupnike zelo ugodna in upošteva, da jih je v času opravljanja tega dela nemogoče (objektivno) oceniti s službeno oceno, ki predstavlja oceno usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške službe in jo izdela pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela v skladu s Pravili službe in Pravilnikom. Tudi posamezne postavke ocenjevanja javnega uslužbenca (ocena splošnih kompetenc, vojaške usposobljenosti in v tem okviru gibalnih sposobnosti in strelske usposobljenosti itd. - 10. do 18. člen Pravilnika) niso takšne, da bi omogočale oblikovanja ocene za tiste sindikalne zaupnike, ki ne opravljajo svojega rednega dela niti krajši delovni čas.

15.Kljub temu, da ocenjevanje redne delovne uspešnosti v Pogodbi ni izrecno izključeno (oziroma je dogovor o tem izostal), veljajo podobni razlogi tudi za izključitev ocenjevanja redne delovne uspešnosti sindikalnih zaupnikov, ki pri toženki opravljajo sindikalno delo polni delovni čas, saj tudi tega ocenjevanja objektivno ni možno izvesti. Kot že navedeno je namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti predvsem upravičenje do dela plače iz tega naslova (126. in 127. člen ZDR-1, 21., 22., 22.a člen ZSPJS), ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Iz 22.a člena ZSPJS izhaja, da del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog, kar pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v SV. Tožnik ne dela kot podčastnik, temveč polni delovni čas izvršuje naloge profesionalnega sindikalnega funkcionarja, toženka pa mu to omogoča in zagotavlja sredstva.

16.V 31. členu KPJS so določeni kriteriji za določitev dela plače za redno delovno uspešnost, in sicer znanje in strokovnost, kakovost in natančnost, odnos do dela in delovnih sredstev, obseg in učinkovitost dela ter inovativnost. Vendar pa tožnik v spornem obdobju ni opravljal del in nalog za delodajalca, ampak je bil v funkciji sindikata. V zvezi z delom, ki ga je opravljal za SMO, ni bil v hierarhičnem (podrejenem) odnosu s toženko in ni bil neposredno vključen v organizacijsko strukturo toženke. Nenazadnje podrejenost prepoveduje tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1. Zgolj formalno nadrejeni poveljnik, ki tožnika ni nadzoroval in njegovega dela ni poznal, niti ne bi mogel objektivno oceniti znanja in strokovnosti ter drugih kriterijev redne delovne uspešnosti tožnika. Zato ni utemeljena odločitev, da ga je toženka dolžna oceniti in njegove delovne rezultate nagraditi.

17.Medtem ko je bilo v Pogodbi (natančneje z aneksom z dne 14. 12. 2015) predvideno upoštevanje zadnje redne službene ocene, stranki Pogodbe takšnega ali podobnega načina nista določili glede (upoštevanja zadnje) ocene redne delovne uspešnosti, s tem da se zaradi interventnih ukrepov redna delovna uspešnost od 1. 4. 2009 do 30. 6. 2020 javnim uslužbencem niti ni izplačevala. Ni pravilno stališče sodišč druge in prve stopnje, da mora toženka tožniku na vsak način zagotoviti ocenjevanje redne delovne uspešnosti, kar naj bi izhajalo zlasti iz 16. in 20. člena Pogodbe. Gre za splošni d0oločbi o tem, da sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalnih dejavnosti ni mogoče znižati plače (16. člen) in da mu za čas opravljanja sindikalnega dela pripada plačilo, kot da bi opravljali svoje redno delo (20. člen). Po vsebini se ti pogodbeni določbi prekrivata z že citirano zakonsko določbo drugega odstavka 207. člena ZDR-1 in z določbo 45. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.), po kateri za čas opravljanja profesionalne funkcije sindikalnemu zaupniku pripada plača v višini, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije.

18.Prav tako navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Kot že obrazloženo, institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.

19.Stranki Pogodbe sta se le glede službene ocene sindikalnih zaupnikov dogovorili, kako bosta upoštevali situacijo, da je zanje službeno ocenjevanje izključeno. Tega, da stranki Pogodbe podobnega dogovora nista sklenili tudi v zvezi z ovirami pri ocenjevanju redne delovne uspešnosti sindikalnih zaupnikov, ni možno nadomestiti z odločitvijo sodišča, kot jo zahteva tožnik in drugi sindikalni zaupniki v tovrstnih sporih.

20.Iz navedenega izhaja, da toženka za tožnika kot sindikalnega zaupnika ni dolžna izdelati ocene redne delovne uspešnosti (odgovor na revizijsko vprašanje).

21.V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

22.Revizijsko sodišče je v posledici spremenjene odločitve o glavni stvari poseglo tudi v odločitev o stroških postopka. Tožnik zaradi neuspeha v tem sporu krije sam svoje stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.): 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 375 točk za pritožbo, 375 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo, pri čemer se v strošek za revizijo všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije, torej skupno 1.537,5 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 941,00 EUR.

23.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Gre za skoraj identično določbo, ki jo vsebuje drugi odstavek 207. člena ZDR-1, po kateri sindikalnemu zaupniku iz prejšnjega odstavka zaradi sindikalne dejavnosti ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj.

2Gre za pomembno razlikovalno okoliščino med tožnikom, ki opravlja delo sindikalnega zaupnika v polnem delovnem času, in sindikalnimi zaupniki, ki to delo opravljajo le del delovnega časa, v preostanku pa opravljajo delo, za katerega so sklenili pogodbo o zaposlitvi. V teh primerih je njihovo redno delo (v času, ko ga opravljajo) delodajalcu poznano, ocenjevanje tega dela po kriterijih za oceno redne delovne uspešnosti pa ni izključeno.

3Npr. spor VIII Ips 57/2008.

4Za ugotovitev diskriminacije mora biti podano: 1. manj ugodno obravnavanje določene osebe, 2. razlog za to mora biti povezan z osebno okoliščino, 3. osebe, ki se primerjajo, morajo biti v enaki ali podobni (primerljivi) situaciji. Glej tudi Kresal, B.: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 53.