Jedro

Zakon sicer izrecno ne določa, da morata pri pridobitvi skupnega premoženja z delom sodelovati oba zakonca. Vendar je ta pogoj že pojmovno vključen v institutu skupnega premoženja, posredno pa to predpisuje tudi 2. odstavek 59. člena ZZZDR, ki določa merila, od katerih je odvisna velikost zakončevega deleža na skupnem premoženju.

Zato ni mogoče vnaprej izključiti primera, da določena stvar (ali pravica), ki je bila sicer pridobljena v času trajanja zakonske zveze, a z delom zgolj enega od zakoncev, ne bi spadala v skupno premoženje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki pridobili v času trajanja zakonske zveze dvosobno stanovanje v izmeri 60,37 m2 v VI. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani ter da znaša tožnikov solastninski delež na tem stanovanju 1/2. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 153.365,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in navaja, da je bilo sporno stanovanje sicer res kupljeno že 19.12.1991, vendar je bila kupnina plačana šele 15.2.1992. Ob nakupu stanovanja je torej toženka vedela, kdaj bo morala plačati kupnino. Zato ni razumljivo, da si je denar sposodila že decembra 1991. Toženka v odgovoru na tožbo ni omenila, da ji je teta posodila 5.000 DEM. Navedla je namreč, da je stanovanje kupila izključno s sredstvi, ki ji jih je dala njena teta in z odškodnino, ki jo je prejela za poškodbo. Ko pa je tožnik v pripravljalnem spisu opozoril, da je toženka prejela odškodnino šele aprila 1992, je svojo navedbo spremenila in začela trditi, da ji teta posodila 5.000 DEM, ter da ji je ta znesek nato vrnila z odškodnino. V letu 1991 med strankama ni bilo nesoglasij.

Tožnik je leta 1990 izgubil zaposlitev, vendar je prejemal nadomestilo od Zavoda za zaposlovanje. V tem času je še veliko več kot prej priložnostno delal. To potrjujejo izpovedbe nepristranskih prič. Celo iz izpovedb toženki naklonjenih prič je razvidno, da tožnik nikoli ni miroval ter da je opravljal različna dela; od šivanja oblek do montaže žičnice, pranja avtomobilov itd. Zato je neverjetno, da prav v letu 1991 ne bi delal ničesar in da bi prav v tistem času cele dneve poležaval na kavču. Izpovedba priče M. K., da je tožnik delal pri njem le kakšen teden, je izpodbita z izpovedbami ostalih prič, ki so delale pri njem, pa tudi s toženkino izpovedbo, da tožnik ne pije in ne kadi. Pri oceni izpovedbe priče M. K. je treba zato upoštevati dejstvo, da je veliko zaposloval na črno.

Omenjenim pričam se je seveda težko natančno spomniti, kdaj je tožnik delal. Zato je možno, da je določena dela opravljal tudi po razvezi.

Je pa iz izpovedbe M. D. jasno razvidno, kaj je tožnik delal pri njej, ko ni bil zaposlen. Med drugim mu je samo ona plačala za dela, ki jih je opravil, kar 220.000,00 SIT in nato še 27.000,00 SIT, kar bi zadoščalo za nakup polovice stanovanja. Iz izpovedb prič, ki so delale pri K-iču, je razvidno, da je tožnik delal tam večinoma v letu 1991. Neverjetna pa je izjava tožnikove hčerke, da tožnik v času nezaposlenosti ni delal nikjer, pred tem, ko je bil zaposlen, pa da je delal pri različnih strankah. Ta priča in toženka trdita, da je tožnik leta 1991 samo poležaval in gledal, kaj se dogaja v Bosni.

Neverjetna je tudi izpovedba toženkine tete M. G. Ta priča je namreč izpovedala, da je dajala toženki 300 DEM za kosilo, čeprav je notorno, da bi se za ta denar lahko kakovostno hranila v gostilni.

Tudi če je M. G. ta znesek plačevala, ga je plačevala družini, ne pa toženki. Ob tem je treba opozoriti na to, da je priča izpovedala, da sta stranki vseskozi obdelovali njen vrt in da sta na tem vrtu pridelali dovolj zelenjave za prehrano družine. M. G. je torej kupovala meso, kupovala kavo, dajala krompir in še dovolila, da sta pravdni stranki obdelovali njen vrt, za nameček pa plačevala mesečno še po 300 DEM in to vse zgolj v prid toženke. Tak zaključek se zdi neverjeten. Sodišče bi moralo zato bolj kritično oceniti izpovedbe tistih prič, ki so v sorodu s toženko, ne pa jim v celoti verjeti.

Končno bi bilo nelogično, da bi tožnik pristal na to, da toženka kupi stanovanje namesto njega, zgolj z njenimi sredstvi in tako postane izključna lastnica. Tožnik, ki takrat res še ni imel državljanstva, bi lahko z nakupom počakal. S toženko sta se dogovorila, da bosta stanovanje kupila čimprej, saj je bila cena zelo ugodna, imela pa sta tudi prihranjen denar. Kot je bilo že omenjeno, so bili odnosi med njima takrat normalni.

Toženka je odgovorila na pritožbo, pri čemer opozarja, da tožnik v pritožbi le ponavlja dosedanje navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Skupno premoženje zakoncev je vse, kar sta pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Za ta stvarnopravni institut družinskega prava je torej pomembno dvoje: 1. da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti in 2., da je bilo pridobljeno z delom obeh zakoncev (pri čemer je treba pojem dela razumeti kar se da široko: v smislu vsakršne pridobitne dejavnosti ali aktivnosti - od ozko fizične do intelektualne in celo moralne).

Zakon sicer izrecno ne določa, da morata pri pridobitvi skupnega premoženja z delom (kot je ta pojem pravkar pojasnjen) sodelovati oba zakonca. Vendar je ta pogoj že pojmovno vključen v institut skupnega premoženja, posredno pa to predpisuje tudi 2. odstavek 59. člena ZZZDR, ki določa merila, od katerih je odvisna velikost zakončevega deleža na skupnem premoženju. Zato ni mogoče vnaprej izključiti primera, da določena stvar (ali pravica), ki je bila sicer pridobljena v času trajanja zakonske zveze, a z delom oz. aktivnostjo zgolj enega od zakoncev, ne bi spadala v skupno premoženje.

Prav to je ugotovilo sodišče prve stopnje. V času, ko se je pridobivalo (oz. pridobilo) skupno premoženje - sporno dvosobno stanovanje (za ugotavljanje, ali posamezna stvar ali pravica spada v skupno premoženje ter za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju je pomemben čas, ko se je to premoženje pridobivalo), je bila pridobitno aktivna le toženka, tako da je izključno sama prispevala sredstva za družinski proračun ter za nakup stanovanja (s prihranki in s posojilom, ki ga je nato vrnila s svojim posebnim premoženjem - odškodnino), tožnik pa v tem času v nobenem pogledu ni prispeval ničesar.

Pritožba utemeljeno opozarja na dvomljivost tega zaključka sodišča prve stopnje. A ne (le) zato, ker naj bi bila pogodba o nakupu stanovanja sklenjena 19.12.1991, kupnina pa plačana šele 14.2.1992, zaradi česar naj bi bilo nelogično, da si je toženka denar za stanovanje sposodila že decembra 1991, in tudi ne (le) zato, ker da toženkina trditev, da si je od tete sposodila 5.000 DEM, ne more biti resnična, ker da tega ni zatrjevala že v odgovoru na tožbo.

Ugotovitev, da tožnik ni z ničemer (torej niti posredno) prispeval k pridobitvi skupnega premoženja, je dvomljiva zato, ker sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb številnih prič (na katere opozarja tudi pritožba), ki so (vsaj nekatere od njih) izpovedale, da je tožnik v času nakupa spornega stanovanja vendarle priložnostno delal in ustvarjal zaslužek. Sodišče prve stopnje je sicer izpovedbe teh prič povzelo v sodbi, a jih ni ocenilo, t.j. navedlo, ali in zakaj jim verjame oz. ne verjame. Ker je zato dejansko stanje zmotno in tudi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje oceni tudi izpovedbe prič, ki se nanašajo na tožnikova občasna oziroma priložnostna dela, glede zneska 300 DEM, ki naj bi ga M. G. mesečno plačevala toženki, pa (z zaslišanjem toženke in priče M. G.) ugotovi, kaj naj bi ta znesek predstavljal - ali plačilo za delo ali pa (delno tudi) darilo.

in komu.