Jedro

Določba 1. odstavka 355. člena ZKP pomeni, da kot podlago za izrečeno sodbo ni mogoče uporabiti dejstev ali dokazov, ki se sicer nahajajo v spisu, niso pa bili izvedeni in pretreseni na glavni obravnavi.

Ker je sodišče zaključilo, da sta izvid in mnenje prvega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa ter izvedenimi dokazi, medtem ko je podatke, ki jih je upošteval drugi izvedenec, štelo kot neverodostojne in iz tega razloga ni sprejelo njegovega izvedenskega mnenja, ob takem stanju zadeve ni bilo potrebe, da bi sodišče dokazovanje ponovilo z istima izvedencema ali drugimi izvedenci oziroma zahtevalo mnenje drugih izvedencev.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. T.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.8.2000 je bil obs. T.Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora, po 68. členu KZ pa varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije za dobo petih let. V izrečeni varnostni ukrep mu je bil vštet čas odvzema vozniškega dovoljenja od 4.7.1995 do 29.3.2000. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona in plačilo 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.12.2002 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.F. iz C., je dne 8.7.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva je po svoji vsebini vložena proti ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vložnik namreč v celotni vsebini zahteve oporeka predvsem sodbenemu zaključku glede dokazne ocene izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke P.V. Trditev, da je bil prekršen 355. člen ZKP, ni utemeljena. Tudi ko vložnik graja način zaslišanja tega izvedenca, polemizira z zaključki sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za trditev vložnika, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi, da je bila prekršena določba 71. člena ZKP, ki se nanaša na zagovornika in ni v nobeni povezavi z očitanimi trditvami. Ob dejstvu, da so bili v obravnavani kazenski zadevi postavljeni zaradi razjasnitve odločilnih dejstev kar trije izvedenci cestnoprometne stroke, ni mogoče trditi, da je sodišče kršilo 257. in 258. člen ZKP. Sodba v svojih razlogih argumentirano pojasnjuje, katero mnenje se ji zdi sprejemljivo, s čemer je sodišče ravnalo v skladu s 17. in 18. členom ZKP. Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče odločalo brez podpore izvedencev glede odločilnega dejstva - prištevnosti obsojenca. Izvedenec, ki je po stroki sodni izvedenec medicinske stroke, specialist sodne medicine in forenzične alkoholimetrije, je dovolj usposobljena oseba, ki je lahko strokovno korektno odgovorila na zastavljena vprašanja sodišča glede stopnje obsojenčeve alkoholiziranosti v času nesreče in vpliva le-te na njegovo sposobnost upravljati z vozilom. Tudi, ko vložnik obrazlaga vlogo, ki naj bi jo imel izvedenec psiholog, napada kot nepopolno sodbeno ugotovljena dejstva, ki so vplivala na ugotovitev obsojenčeve kazenske odgovornosti ter dejstva, ki so vplivala na odločitev o izreku varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve je upoštevanje pisnega izvedenskega mnenja P.V. nedopustna kršitev določb 355. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 355. člena ZKP opre sodišče sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba nalaga sodišču, da na glavni obravnavi ustno pretrese vse dokazno gradivo, kar pomeni, da kot podlago za izrečeno sodbo ni mogoče uporabiti dejstev ali dokazov, ki se sicer nahajajo v spisu, niso pa bili izvedeni in pretreseni na glavni obravnavi. To velja tudi za izjave in obvestila strank izven glavne obravnave, ker vse to ni bilo predmet javnega in kontradiktornega razpravljanja, brez katerega ni mogoče oceniti njihove prave vrednosti.

V obravnavani zadevi je izvedenec cestnoprometne stroke mag. P.V. podal pisno izvedensko mnenje, bil pa je na glavni obravnavi dne 31.5.2000 tudi zaslišan. Kot je razvidno iz zapisnika o tej glavni obravnavi (l. št. 270), je izvedenec prebral mnenje, ki ga je dal v pisni obliki in tudi njegovo dopolnitev, v nadaljevanju pa je odgovarjal na vprašanja, ki jih je zastavljal obsojenčev zagovornik. Na nadaljevani glavni obravnavi dne 28.8.2000 je sodišče zaslišalo tudi izvedenca za avtomobilsko-prometno stroko J.K., ki je vztrajal pri pisno podanem izvedenskem mnenju z dodatnimi pojasnili in odgovori na vprašanja obtožbe in obrambe. Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, jo je sodišče med ostalim oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke mag. P.V. Gre za dokaz, ki je bil izveden in pretresen na glavni obravnavi. Zato so povsem neutemeljena izvajanja vložnika zahteve, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 355. člena ZKP. Sodišče je v sodbi tudi navedlo, katere dokaze je izvedlo v dokaznem postopku ter poudarilo, da drugih dokazov ni izvajalo glede na dokazno vrednost izvedenih. Izvedenec avtomobilsko-prometne stroke V.J. je sicer podal pisno izvedensko mnenje in bil tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 16.8.1999, ne pa tudi pozneje na glavni obravnavi, ki jo je sodišče začelo znova. Mnenja tega izvedenca sodišče ni upoštevalo in ga zato tudi ni ocenjevalo. Sodišče je opravilo presojo vseh izvedenih dokazov, tudi izvedenskega mnenja J.K., ki mu ni sledilo in v zvezi s takšno presojo navedlo razumne razloge. S tem, ko zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na mnenje izvedenca J.K. ter ga primerja z mnenjem mag. P.V. s sklicevanjem na dejstva, ki sta jih upoštevala, napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe in njeno presojo izvedenskih mnenj. S tem pa v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da stališče, ki ga je oblikovalo sodišče druge stopnje v sodbi z dne 4.12.2002, ni dopustno. Zahteva ne soglaša z obrazložitvijo, s katero je sodišče druge stopnje presodilo, da so navedbe zagovornikove pritožbe v zvezi z njenimi očitki o razlogih neupoštevanja izvedenskega mnenja J.K., ki je predstavil stališča izvedenca mag. P.V. kot takšna, ki so v nasprotju z zakoni fizike in temelječa na napačnih podatkih o dimenzijah oziroma merah na kraju samem, tako posplošene in pomanjkljive, da onemogočajo konkreten in določno razumljiv preizkus. Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP zavezujejo sodišče druge stopnje, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. To presojo je sodišče druge stopnje opravilo in je zato postopalo v skladu z navedeno določbo. Zahteva, ki glede na njena nadaljnja izvajanja in prikazovanje vsebine mnenja izvedenca J.K. ne soglaša z razlogi drugostopnega sodišča, pri čemer ne utemeljuje dovolj jasno in določno, v čem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Slednje pa onemogoča preizkus navedenega razloga. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da ne zadostuje le sklicevanje na golo kršitev, temveč mora le-ta biti tudi ustrezno obrazložena. Sicer pa je na podlagi vsebine izvajanj zahteve mogoče sklepati, da z njimi v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To velja tudi za očitek, s katerim zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da sodišče ni dopustilo popolne pojasnitve dejanskih okoliščin nesreče in da je tudi povsem napačno razlagalo fizikalne zakone.

Zahteva trdi, da si mnenji izvedencev J.K. in mag. P.V. nasprotujeta in nakazuje, da je sodišče v takem položaju kršilo določbe 257. in 258. člena ZKP. Pravilno razlago vsebine navedenih določb je dalo že sodišče druge stopnje, ko je odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe. Pri tem je treba poudariti, da določbe 257. člena ZKP urejajo položaj, v katerem se podatki izvedencev bistveno razlikujejo v njihovem izvidu, ali pa je ta nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, določbe 258. člena ZKP pa situacijo, v kateri so nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju izvedencev ali pa nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče presojalo tako izvid in mnenje izvedenca mag. P.V. kot tudi izvid in mnenje izvedenca J.K. V bistvu je zaključilo, da sta izvid in mnenje prvega popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa ter izvedenimi dokazi. Sodišče pa je podatke, ki jih je upošteval izvedenec J.K., štelo kot neverodostojne in iz tega razloga ni sprejelo izvedenskega mnenja, ki se nanje opira. Ob takem stanju zadeve ni bilo potrebe, da bi sodišče dokazovanje ponovilo z istima izvedencema ali drugimi izvedenci oziroma zahtevalo mnenje drugih izvedencev. Zato določbe 257. člena in 258. člena niso bile kršene.

Izločitev izvedenca je mogoče zahtevati iz razlogov, naštetih v določbah 1., 2. in 3. odstavka 251. člena ZKP. V skladu z določbami 1. odstavka 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov uporabljajo smiselno med drugim tudi za izvedence, če zanje ni določeno kaj drugega (251. člen ZKP). Iz tega sledi, da je mogoče zahtevati izvedenčevo izločitev tudi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 39. člena ZKP). Toda iz tega razloga lahko stranke zahtevajo izločitev le do začetka glavne obravnave. Pozneje vloženo zahtevo sodišče s sklepom zavrže in zoper takšen sklep ni pritožbe (5. odstavek 42. člena ZKP). Glede na to, da je zagovornik zahteval izvedenčevo izločitev šele na glavnih obravnavah dne 29.3.2000 in dne 31.5.2000, je sodišče postopalo v skladu z navedenimi določbami in jih zaradi tega ni kršilo. V vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih je sicer mogoče izpodbijati takšno odločitev sodišča. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je treba obrazložiti, v čem se odraža in kako bi lahko ali kako je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. V obravnavanem primeru v zahtevi nakazana kršitev v tem pogledu ni v zadostni meri obrazložena ter je v delu, v katerem presega formalni vidik, ni mogoče preizkusiti.

Po določbi 248. člena ZKP sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Zahteva ocenjuje, da bi sodišče moralo pritegniti izvedenca psihološke stroke zaradi ugotavljanja obsojenčeve reakcije, potem ko naj bi njegov avtomobil neposredno pred obravnavanim trčenjem po desni strani oplazilo neznano vozilo. Prav tako bi v postopku moral sodelovati psiholog zaradi odločitve, povezane z izrekom varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije.

V zvezi s prvo navedeno okoliščino zahteva ne upošteva, da je sodišče ni ugotovilo, kar pomeni, da obsojenčevo ravnanje ni nastalo v posledici načina vožnje neznanega voznika, temveč zaradi njegove prehitre vožnje in vožnje pod vplivom alkohola. Kako je na obsojenčevo vožnjo vplivala alkoholiziranost, je sodišče ugotovilo s strokovno pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. B.Š. Pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja so določeni v 68. členu KZ. Sodišče je ugotovilo te pogoje in v skladu z njimi obsojencu izreklo varnostni ukrep. Zato z odločbo o tem ukrepu ni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sicer pa zahteva sploh ne obrazloži, v čem naj bi bila takšna kršitev podana. Z navedbami, da bi sodišče moralo s pomočjo psihologa razjasniti obsojenčeve "reakcije" in tudi okoliščine, ki so odločilne za izrek varnostnega ukrepa, ker s takimi, kot jih je ugotovilo in ocenilo, ne soglaša, prav tako napada pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno sodbo. Nič drugače ni mogoče razlagati tudi navedbo, ki jo sicer vložnik zahteve navezuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in sicer, da ostaja dvom o utemeljenosti zatrjevane stopnje alkohola v krvi obsojenca v času nesreče ter da izvedenec dr. B.Š. ni uspel predstaviti, ali je bil v tem času "obsojenec v fazi eliminacije ali absorbcije alkohola". Vsebina teh izvajanj namreč ne daje nobene podlage za presojo, da je na tak način sodišče storilo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. T.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).