Jedro

Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožnikovi tožbi delno ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2003, v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti in odločbo Davčnega urada C., Izpostave C. z dne 5. 4. 2001, v delih, v katerih je bilo odločeno o zamudnih obrestih (delno točke izreka pod 1, 2, 3, 4 in 5) in odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila; v ostalem pa je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožbo proti odločbi Davčnega urada C., Izpostave C. z dne 5.4.2001, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik kot zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost za mesec januar 2001, ker so mu bili za ta mesec od zavarovalne osnove 84.418,00 SIT ugotovljeni prispevki za socialno varnost (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevek za porodniško varstvo ter prispevek za zaposlovanje), ki jih je dolžan skupaj s pripadajočimi obrestmi poravnati v roku 30-tih dni od prejema odločbe, sicer bo zoper njega uveden postopek prisilne izterjave.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu, da je imel tožnik zaradi opravljanja dejavnosti kot edinega poklica status zavarovanca v smislu 2. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), zaradi česar je bil zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost. Ker je za mesec januar 2001 navedeno zakonsko obveznost opustil, je pristojni davčni organ na podlagi 119. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) sam ugotovil obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za ta mesec od zavarovalne osnove 84.418,00 SIT ter mu jih naložil v plačilo.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz zapisnika DURS z dne 9. 3. 2001 naj bi izhajalo, da dejavnosti ne opravlja že tri leta, zato naj ne bi bil zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost. 4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče ob vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona, v drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem dostavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče tudi opravilo revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča, je tudi sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (torej glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), pravilno sklepalo, da je bil tožnik zaradi opravljanja samostojne dejavnosti kot edinega in glavnega poklica do 31. 3. 2001 zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost po določbi 2. člena ZPSV. Zato je bil v skladu s 4. členom ZPSV zavezan prispevke za socialno varnost skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakonom o družinskih prejemkih in Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti obračunavati in plačevati ter v skladu s 16. členom istega zakona do 15. v mesecu za pretekli mesec davčnemu organu tudi predložiti obračun le-teh. Ker glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku na prvi stopnji, prispevkov za socialno varnost za mesec januar 2001 ni obračunal in ne plačal, je davčni organ prve stopnje utemeljeno in pravilno na podlagi 119. člena ZDavP obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za mesec januar 2001 ugotovil sam in jih tožniku naložil v plačilo v roku, določenem v 4. členu ZPSV oziroma 223. členu ZDavP (to je do 15. v mesecu za pretekli mesec) ter v skladu s 16. členom ZPSV zavezancu naložil, da je dolžan do istega dne davčnemu organu tudi predložiti obračun prispevkov za socialno varnost. 9. Obveznost plačila prispevkov za socialno varnost za samostojnega podjetnika traja do izbrisa samostojnega podjetnika iz ustreznega registra. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi I Up 248/2005 z dne 10. 10. 2006. Zato za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava ni relevantno, ali je tožnik dejavnost opravljal ali ne, temveč, ali je bil izbrisan iz ustreznega registra.

10. Tožnik v reviziji revizijskih ugovor izrecno ni uveljavljal. Zato je Vrhovno sodišče glede na 86. člen ZUS-1 po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem v upravnem sporu tožnik ni uspel glede pravilne uporabe materialnega prava, drugih razlogov (bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona) pa ni preizkušalo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.