Jedro

Pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1 je izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa namen in razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni dejansko izkazan in izrecno ugotovljen. Glede na to, da navedeni namen, zaradi katerega je tožnik podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, ni dejansko izkazan in ugotovljen. Sodišče zavrača sklicevanje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje, ki izhaja iz zdravniških potrdil oziroma mnenj, ki jih navaja. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja dvom v verodostojnost navedenih zdravniških mnenj, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, pač pa je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora zaradi obstoja dvoma glede namena, na katerega se je skliceval tožnik, saj tega tožnik v postopku dejansko ni verodostojno izkazal. Tožena stranka je namreč v postopku hotela preveriti verodostojnost tožnikovih navedb, česar pa ji tožnik ni omogočil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ) odločil, da se vloga obsojenca - tožnika za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora zavrne kot neutemeljena (1. točka izreka). Iz izreka te odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve ter, da posebni stroški postopka niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 22. 11. 2018 podal prošnjo za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni. V vlogi je kot razlog navedel, da v A., v Grazu, še ni pričel s hospitalnim zdravljenjem, ker Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) še ni izdal odločbe glede zdravljenja v tujini. Tritedenska hospitalizacija naj bi se tako pričela 27. 11. 2018. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki kot razlog za prekinitev kazni zapora med drugim določa hudo bolezen obsojenca ali potrebno zdravljenje, zaradi česar obsojencu zavod ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe. Tožniku je bila z odločbo z dne 28. 9. 2018 prekinjeno prestajanje zaporne kazni od 3. 10. 2018 do 29. 10. 2018, zaradi zdravljenja in opravljanja diagnostike v A., Graz. Prekinitev prestajanja zaporne kazni mu je bila z odločbo ZPKZ Ljubljana z dne 23. 10. 2018 podaljšana od 29. 10. 2018 do 27. 11. 2018, saj naj bi bil tožnik od 5. 11. 2018 do 26. 11. 2018 hospitaliziran v A., Graz. Izhajajoč iz tožnikovih navedb je tožnik najpozneje 5. 11. 2018 vedel, da ne bo hospitaliziran, kar pa je kot razlog za podaljšanje prekinitve zaporne kazni navedel šele v prošnji 22. 11. 2018. Tožnik se mora s prekinitve zaporne kazni vrniti do 27. 11. 2018, kar je v skladu s petim odstavkom 82. člena ZIKS-1. Tožnik je v tem času opravil dva diagnostična pregleda in sicer 5. 11. 2018 v Avstriji in 19. 11. 2018 v Sloveniji. V vlogi za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni z dne 22. 10. 2018 je tožnik navedel, da je že plačal stroške tritedenskega zdravljenja in priložil račun v nemškem jeziku, ki naj bi to potrjeval, tako, da čakanje odločbe ZZZS glede zdravljenja v tujini, ki ga navaja v vlogi z dne 22. 11. 2018, ne more biti razlog za to, da še ni hospitaliziran. Ob tem ni dodanega nobenega dokazila, da je zdravljenje v tujini, s pričetkom 27. 11. 2018 v povezavi z ZZZS, urejeno.

3. Prvostopenjski organ nadalje navaja, da tožnik v ZPKZ Ljubljana prestaja enotno 16 letno zaporno kazen, ki se mu v celoti izteče 4. 3. 2030. Na prestajanje zaporne kazni v ZPKZ Ljubljana je bil premeščen iz ZPKZ Dob, iz razloga varnosti in interesa ohranitve reda in discipline v tem zavodu. Od leta 2009 je bil na več prekinitvah prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov, iz katerih pa se ni vrnil in je bil do privedbe policije na begu. Tožnik ima dve čakajoči zaporni kazi in 21 odprtih kazenskih postopkov. Kazniva dejanja je storil, ko je bil na prekinitvi zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov ali na begu. Za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni tožnika obstajajo varnostni zadržki, saj se tožnik bolnišnično ne zdravi v tujini, zaradi česar mu je bilo prestajanje zaporne kazni z odločbama z dne 28. 9. 2018 in 23. 10. 2018 prekinjeno. O tem tožnik ZPZK ni nemudoma obvestil, temveč je to navedel šele v vlogi za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni 22. 11. 2018. Kot razlog pa je navedel čakanje odločbe ZZZS glede zdravljenja v tujini, kar je v nasprotju z navedbami v vlogi 22. 10. 2018, da je tritedensko bolnišniško zdravljenje že plačal. Slabo zdravstveno stanje tožniku ni preprečevalo izvajanja kaznivih dejanj na prostosti in kršitev med prestajanjem zaporne kazni. Leta 2017 je policija ugotovila, da je ponaredil zdravstveno dokumentacijo. Tožnik ne spoštuje rokov, določenih z odločbami, saj se do sedaj iz prekinitev na prestajanje zapornih kazni ni vrnil sam. Organ prve stopnje tako ocenjuje, da obstaja velika možnost, da bo tožnik zlorabil podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni, prav tako po mnenju Posebne zdravniške komisije prekinitev prestajanja zaporne kazni za tožnika ni potrebna.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnila tožena stranka kot pritožbeni organ. Slednja poudarja, da je prekinitev prestajanja kazni zapora izjema, zaradi česar mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage s strani tožnika dejansko izkazana. Ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, vendar ni obrazložena s pravilnimi razlogi. Meni, da ni pravilno sklicevanje organa prve stopnje na mnenja Posebne zdravniške komisije, ki so bila pridobljena tekom postopka za prekinitev prestajanja kazni zapora tožnika. Prav tako je napačno sklicevanje organa prve stopnje na določbo petega odstavka 82. člena ZIKS-1, na podlagi katere bi se moral tožnik vrniti na prestajanje kazni zapora, saj gre v navedeni zadevi za odločanje o podaljšanju prekinitve prestajanja kazni zapora tožniku. Glede na to, da je bilo tožniku prekinjeno prestajanje zaporne kazni od 3. 10. 2018 (s podaljšanjem) do 27. 11. 2018, zaradi zdravljenja in opravljanja diagnostike v zasebni A., Graz, bi moral tožnik diagnostiko in zdravljenje opraviti v navedeni kliniki. Vendar pa je, kot izhaja iz tožnikove pritožbe, diagnostiko samovoljno med drugim opravil tudi v Sloveniji, pri dr. B.B., kar je v nasprotju z izdano odločbo in samim namenom, za katerega mu je bilo prestajanje kazni zapora prekinjeno. Tožena stranka je v pritožbenem postopku za ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, tožnika z dopisom z dne 3. 12. 2018 zaprosila za posredovanje soglasja, da lahko s strani A., Graz, pridobi tožnikove osebne podatke za namen preverjanja verodostojnosti njegovih navedb. Iz prejetega odgovora tožnika izhaja, da v sedanji situaciji ne more podati predhodno navedenega soglasja, ampak predlaga, da pritožbeni organ izda delno odločbo o podaljšanju prekinitve prestajanja kazni, zaradi ponovne hospitalizacije v A., Graz, in sicer za krajše časovno obdobje, z dnem ponovne hospitalizacije pa podaja zahtevano soglasje. Glede na to, da tožnik svojega soglasja ni podal, tožena stranka zaključuje, da ne more preveriti resničnosti dokazil glede A., Graz. Tako ne more preveriti, ali je tožnik v navedeni kliniki opravil pregled ter bil od 27. 11. 2018 hospitaliziran, kar tožnik navaja v urgenci 3. 12. 2018 in da so mu zaradi razpisane tiralice zoper njega zdravstveno obravnavo prekinili, saj navedena klinika ne želi nositi odgovornosti za njegovo zdravstveno stanje. Iz dopisa tožnika z dne 6. 12. 2018 pa izhaja še, da so v kliniko vdrli policisti. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da je bila tiralica zoper tožnika izdana za območje Republike Slovenije, ne pa tudi za območje, na katerem naj bi se nahajal tožnik. Tožena stranka zato izraža dvom v tožnikove navedbe in predložena dokazila. Ker tožnik za preverbo podatkov ni podal soglasja, se toženi stranki poraja dvom v njihovo resničnost, zaradi česar predložena dokazila že omenjene klinike ne more sprejeti kot verodostojna. Tožena stranka se sklicuje tudi na načelo proste presoje dokazov iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na četrti odstavek 82. člena ZIKS-1. V zvezi z zdravniškim potrdilom dr. B.B. o razlogih za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora za obdobje od 19. 11. 2018 do 19. 2. 2019 tudi ugotavlja, da priložena dokumentacija v ničemer ne izkazuje, da bi bila prekinitev prestajanja kazni zapora potrebna do 19. 2. 2019. Zavrača tudi navedbe tožnika glede kršitve načela zaslišanja stranka, pri čemer se sklicuje na skrajšani postopek (tretji v zvezi s prvim odstavkom 8. člena in 82. člen ZIKS-1). Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni izkazal razlogov za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora. Prvostopenjski organ pa je pravilno utemeljil tudi obstoj varnostnega zadržka. Tožena stranka še ugotavlja, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pri navedbi, da „pritožba ne zadrži izvršitve“ napačno sklicuje na 48. člen ZIKS-1, saj bi moral upoštevati šesti odstavek 82. člena ZIKS-1. Vendar pa ugotovljene pomanjkljivosti niso bistvene in ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi.

5. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V tožbi najprej opisuje potek navedenega postopka od obdobja, ko je 20. 4. 2018 vložil predlog za prekinitev prestajanja kazni zapora, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1. Sklicuje se na dolgotrajnost navedenega postopka. Prvostopenjski organ je izdal odločbo šele 25. 5. 2018, s katero je tožnikovo vlogo zavrnil. Slednja je bila nato odpravljena z določbo drugostopenjskega organa z dne 22. 6. 2018 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 10. 8. 2018 ponovno zavrnil tožnikovo vlogo. Drugostopenjski organ pa je z odločbo 28. 9. 2018 navedeno odločbo organa prve stopnje odpravil in tožniku prekinil prestajanje kazni zapora za čas opravljanja diagnostike in zdravljenja v A., v Grazu, in sicer od 3. 10. 2018 do 29. 10. 2018. Prvostopenjski organ je nato z odločbo z dne 23. 10. 2018 ugodil tožnikovi prošnji za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, tako da se mu je prestajanje kazni prekinilo za čas od 29. 10. 2018 do 27. 11. 2018. Tožnik je 22. 11. 2018 vložil ponovni predlog za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, v katerem je navedel, da zdravljenje še ni zaključeno iz razlogov, ki niso na njegovi strani, temveč na strani ZZZS, ki še vedno ni izdal potrebne odločbe glede zdravljenja v tujini. Pojasnil je tudi, da je bil v času prekinitve prestajanja kazni zapora zopet na pregledu v internistično kardiološki ordinaciji dr. B.B.. Iz izvida omenjene z dne 19. 11. 2018 izhaja tožnikovo slabo zdravstveno stanje. Konzilij zdravnikov Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (v nadaljevanju UKC) je ugotovil, da so izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, zato je tožnik poslan na zasebno A., v Grazu, kjer bo hospitaliziran, opravljene bodo potrebne dodatne diagnostične preiskave in morebitni potrebni posegi. Zaradi zakasnitve odobritve pregleda, preiskav in zdravljenja s strani ZZZS ter mnenja konzilija zdravnikov UKC se je termin hospitalizacije preložil. Tožnik je vlogi tudi navedel, da iz zdravniškega poročila doc. dr. C.C. z dne 15. 11. 2018 izhaja, da je tožnik 5. 11. 2018 prišel na omenjeno kliniko zaradi dogovorjene hospitalizacije in zaradi ponavljajočih se simptomov srčne bolezni ter ponavljajočega se nihanja krvnega tlaka pri stanju po denerevaciji ledvice in večkratni medikacijski terapiji. Opisal je preiskave, ki se bodo opravile pri tožniku ter poseg na srčni zaklopki. Termin hospitalizacije, ki ga je tožnik imel za 5. 11. 2018, je bil preložen zaradi ZZZS.

6. Z izpodbijano odločbo tožnikovemu predlogu z dne 22. 11. 2018 za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora ni bilo ugodeno. Tožnik povzema razloge iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa ter razloge drugostopenjskega organa, ki je tožnikovo pritožbo zavrnil. Z izpodbijano odločitvijo se ne strinja, saj meni, da ni zakonita ter uveljavlja tožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je zdravstveno stanje tožnika življenjsko ogrožujoče, možnosti zdravljenja pa v Sloveniji izčrpane. Še vedno so podane okoliščine, na katere je opozoril tudi sodni izvedenec dr. D.D., ki je izdelal izvedensko mnenje za potrebe Okrajnega sodišča v Novem mestu v kazenski zadevi opr. št. IV K 61216/2012 z dne 2. 4. 2018, kot tudi njegova dopolnitev z dne 20. 9. 2018. Iz slednjih izhaja, da se zdravstveno stanje tožnika poslabšuje in je ves čas pred grozečim srčno - žilnim dogodkom, ki se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli ter zaključek, da tožnik niti ni zmožen sodelovati na sodišču. Iz več zdravniških potrdil dr. E.E. izhaja, da tožnik v takšnem stanju ni sposoben za bivanje v prostorih ZPKZ Ljubljana. Iz izvidov omenjene (z dne 11. 7. 2018 in 25. 7. 2018) izhaja, da tožnika njegov krvni tlak razvršča v najvišjo stopnjo hipertenzije, ki je neposredno življenjsko ogrožujoča in lahko poleg posledic nenadne odpovedi srca prinaša tudi druge zaplete na očeh, ledvicah, pljučih in drugih organskih sistemih, pojavlja se simptomatika tudi na centralnem živčnem sistemu, ki lahko vodi v možgansko kap. Omenjena zdravnica v izvidu z dne 17. 8. 2018 ponovno poudarja nujnost zdravljenja, ki je v Sloveniji izčrpano. Navedeno izhaja tudi iz njenega mnenja z dne 19. 9. 2018. Vse omenjeno je potrdila tudi dr. B.B. (potrdila z dne 17. 10. 2018 in 19. 11. 2018 z izvidom ter z dne 13. 12. 2018), ki je zaključila, da je pri tožniku potrebno podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora. Ugotovljena je že prizadetost tarčnih organov in možganska kap. Do zamika pričetka hospitalizacije in zdravljenja ni prišlo iz razlogov na strani tožnika, temveč ZZZS. Šele 23. 12. 2018 je tožnik prejel tudi mnenje konzilija UKC, iz katerega izhaja, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane. V A., Graz je bilo tožniku, zaradi izdane tiralice, kljub predvideni operaciji srčne zaklopke, zdravljenje začasno prekinjeno, kot izhaja iz priloženega dopisa dr. C.C. z dne 3. 12. 2018. Ne drži, da tožnik organu druge stopnje ni podal soglasja za preverjanje podatkov o njegovem zdravljenju, saj je tožnik že od začetka podal soglasje za tako preverjanje. Ko je drugostopenjski organ tožnika pozval k podaji soglasja, pa se tožnik ni nahajal v omenjeni kliniki, zaradi česar ni mogel podati neposrednega soglasja v tej kliniki. Daje pa tožnik na tem mestu potrebno soglasje.

7. Ne glede na vse navedeno pa tožnik meni, da v obravnavani zadevi na predpisanem obrazcu izdano zdravniško potrdilo dr. B.B. zadošča za izpolnitev kriterija dokazanosti utemeljenega razloga za prekinitev prestajanja zaporne kazni. V dvomu pa lahko ZPKZ angažira Posebno zdravniško komisijo. Napačno je stališče drugostopenjskega organa, da na takšno zdravniško potrdilo organ ni vezan. Tožnik se sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje in poudarja, da je prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi okvare srčne aortne zaklopke. Poseg na srčni zaklopki je zelo zahteven in so možni kasnejši zapleti, kot so srčno popuščanje in srčni infarkt. Nov termin hospitalizacije v A., Graz je bil določen za 27. 11. 2018. Zdravljenje pa je bilo onemogočeno zaradi razpisane tiralice. Iz tega razloga tožnik prosi za prednostno obravnavo zadeve in (ponovno) prekinitev izvrševanja zaporne kazni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev (tako odločbo organa prve stopnje, kot tudi odločbo organa druge stopnje) odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in se sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe. Ne strinja se s stališčem tožnika, da na predpisanem obrazcu izdano zdravniško potrdilo dr. B.B. zadošča za izpolnitev kriterija dokazanosti utemeljenega razloga za prekinitev prestajanja zaporne kazni. Tožena stranka kot nenavadno izpostavlja, da tožnik šele v upravnem sporu podaja svoje soglasje za preverbo tožnikovih podatkov v A., Graz ki ga v pritožbenem postopku ni podal. 9. Sodišče je v obravnavani zadevi 22. 2. 2019 prejelo tožnikovo vlogo s predlogom za izdajo začasne odredbe. Tožnik najprej navaja, da odgovor na tožbo tožene stranke substancirano ne prereka tožbenih navedb in v smislu obrazloženosti odgovora na tožbo ne zadošča pavšalno sklicevanje na že podane ugotovitve v izpodbijani odločbi. Glede zdravniškega potrdila, ki ga je predložil tožnik (kot prilogo ga določa Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o bolnišničnem zdravljenju za namen vložitve prošnje za odlog nastopa kazni zapora), pa meni, da direktor ZPKZ s svojim laičnim znanjem medicine ne more nadomestiti strokovnega mnenja zdravnika, ponavadi specialista. V primeru dvoma pa mora upravni organ za presojo upravičenosti izdanega potrdila imenovati izvedenca ustrezne stroke ali Posebno zdravniško komisijo. Tožnik ne more razumeti kako zdravniško potrdilo, ki ga je predložil v navedeni zadevi, ni zadoščalo za to, da bi bilo tožnikovemu predlogu ugodeno. Pri tem se sklicuje na druge primere in na primer drugega obsojenca, kjer se obsojencu izvrševanje zaporne kazni prekinja že sedem let. V zvezi z očitkom, da tožnik ni podal soglasja za preverjanje podatkov glede zdravljenja v omenjeni A., Graz, tožnik ponovno poudarja, da se takrat tam ni nahajal, saj še ni bil dokončno izpeljan postopek odobritve pri ZZZS. Zato ni resnična navedba tožene stranke, da naj bi tožnik šele v upravnem sporu dal potrebno soglasje, saj je bilo takšno soglasje več čas podano, upravni organ prve stopnje pa tožnikovega zdravljenja v tujini ni preverjal. Tožnik tudi izpostavlja, da organ prve stopnje pri svojem delu ni upošteval Uredbe o upravnem poslovanju, ki določa, da se dokumenti evidentirajo in shranjujejo po kronološkem vrstnem redu.

10. Tožnik sodišču prilaga tudi novo zdravniško potrdilo o razlogih za prekinitev oz. podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, ki ga je izdala dr. B.B. 14. 2. 2019. Iz navedenega potrdila izhaja, da je potrebna prekinitev/podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora za obdobje od 14. 2. 2019 do 31. 5. 2019. Iz potrdila izhaja poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po pljučnici, poleg katerega nujnost prekinitve/podaljšanja prekinitve prestajanja kazni zapora narekujejo tudi nedokončana diagnostika z operativnim posegom na aortni srčni zaklopki ter nujno zdravljenje v tujini. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem se tožnik v celoti sklicuje na navedbe v tožbi ter priloženo zdravstveno dokumentacijo in meni, da je vsaj verjetno izkazan nastanek hujših posledic na zdravju tožnika, zaradi česar je pred dokončno odločitvijo v zadevi potrebna začasna prekinitev prestajanja kazni zapora. Iz že predloženih izvidov in mnenj dr. E.E., dr. D.D. (sodnega izvedenca), dr. C.C. in dr. B.B. izhaja, da se zdravstveno stanje tožnika poslabšuje in je ves čas pred grozečim srčno-žilnim dogodkom, ki se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli v takšnem stanju, predvsem ob morebitnem dodatnem dvigu krvnega tlaka in pulza. Tožnik nujno potrebuje operacijo aortne srčne zaklopke. V takšnem stanju pa tožnik ni sposoben prestajanja zaporne kazni. Tudi konzilij UKC je 15. 11. 2018 odobril zdravljenje tožnika v tujini.

11. Tožnik predlaga začasno prekinitev prestajanja kazni zapora. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno ter na 1. točko prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ki kot razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora določa hudo bolezen ali potrebno zdravljenje. Tožnik predlaga začasno prekinitev prestajanja kazni zapora, zaradi odvrnitve škodljivih posledic na zdravju. Neposredna ali posredna zdravstvena oskrba tožnika ni mogoča, tožnikovo življenje pa je neposredno ogroženo, zato je začasna ureditev stanja vsaj z verjetnostjo izkazana za potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice. Vsaj začasna prekinitev prestajanja zaporne kazni je potrebna, da tožnik (ob poslabšanju zdravstvenega stanja po pljučnici) dokonča s postopki diagnostike, vključno z operativnim posegom na aortni srčni zaklopki ter da bi se tožnikov bolezenski proces stabiliziral. Začasna prekinitev prestajanja zaporne kazni tudi ne bi bila v nasprotju z javno koristjo, saj bi bilo z začasno prekinitvijo izvrševanja kazni tožnika zagotovljeno tudi ustavno varstvo temeljne človekove pravice do zdravja in življenja ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Pri tožniku gre za škodo, ki je resna in zanj življenjsko ogrožujoča in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z (vsaj začasno) prekinitvijo izvrševanja zaporne kazni. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, vendar največ za šest mesecev od dneva vročitve tega sklepa, tožniku prekine prestajanje kazni zapora. Tak sklep naj se izvrši takoj.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da le-ta ni utemeljena. Sklicuje se na 32. člen ZUS-1 ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena. Med drugim se sklicuje tudi na varnostne zadržke, ki so na podlagi 82. člena ZIKS-1 tudi razlog, zaradi katerega se ne ugodi prošnji obsojenca za prekinitev prestajanja kazni zapora.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljil organ druge stopnje, ki je sicer ugotovil nepravilnosti v prvostopenjski odločbi, ki pa niso vplivale na pravilnost same odločitve. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge drugostopenjskega organa, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

15. Iz prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 izhaja, da na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo, na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika lahko direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (1. točka ). Iz četrtega odstavka 82. člena ZIKS-1 izhaja, da se odločba o prekinitvi izda za čas trajanja razloga iz prvega odstavka tega člena. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni. V primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti zavodu novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju razlogov iz te točke. Iz šestega odstavka 82. člena ZIKS-1 pa izhaja, da je zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo tožniku z odločbo organa druge stopnje z dne 28. 9. 2018 prekinjeno prestajanje kazni zapora za čas od 3. 10. 2018 do 29. 10. 2018 ter, da je bilo tožniku na njegovo prošnjo z odločbo organa prve stopnje nato prekinjeno prestajanje zaporne kazni podaljšano še za čas od 29. 10. 2018 do 27. 11. 2018, za namen opravljanja diagnostike, zdravljenja oziroma hospitalizacije v A., Graz. Glede na točno določen namen, zaradi katerega je bilo tožniku prekinjeno prestajanje zaporne kazni, so utemeljeni razlogi izpodbijane odločitve, da bi tožnik moral v obdobju, ko mu je bilo prestajanje kazni zapora prekinjeno, opraviti diagnostiko, zdravljenje oziroma hospitalizacijo v A., Graz, saj mu je bilo prekinjeno prestajanje zaporne kazni prav s tem namenom. V primeru pa, da so nastali razlogi, zaradi katerih to ni bilo mogoče (in zdravljenje odloženo), pa bi o tem moral tožnik nemudoma obvestiti ZPKZ.

17. Nesporno je, da tožnik tega ni storil in da je 22. 11. 2018 podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, pri čemer se je skliceval na razloge, zaradi katerih diagnostika, zdravljenje oziroma hospitalizacija v omenjeni kliniki ni bila opravljena ter posledično, da je datum hospitalizacije v tej kliniki določen za dne 27. 11. 2018. Prvostopenjski organ razlogom, ki jih je v vlogi navedel tožnik, ni sledil. Med drugim se po presoji sodišča utemeljeno sklicuje, da je tožnik v vlogi z dne 22. 10. 2018 navedel, da je že plačal stroške tritedenskega zdravljenja, tako da čakanje odločbe ZZZS glede zdravljenja v tujini, kar je navedel v vlogi z dne 22. 11. 2018, ne more biti razlog za to, da še ni bil hospitaliziran. Poleg tega je v času, ko mu je bila podaljšana prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravljenja v omenjeni kliniki v Grazu, kjer naj bi se v tem času nahajal, opravil 19. 11. 2018 diagnostični pregled tudi v Sloveniji. To je tudi po presoji sodišča v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo prekinjeno prestajanje kazni zapora, na kar se utemeljeno sklicuje tudi drugostopenjski organ. Slednji je pri ocenjevanju pravilnosti izpodbijane odločitve in pri ocenjevanju utemeljenosti oziroma verodostojnosti tožnikovih navedb glede zdravljenja v A., v Grazu, po presoji sodišča od tožnika upravičeno zahteval soglasje, da bo na A., v Grazu, preveril tožnikove navedbe. Dejstvo je, da tožnik zaprošenega ni podal. S tem pa tudi po presoji sodišča tožnik ni dejansko izkazal namena, zaradi katerega je zaprosil za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora.

18. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da tožnik takega soglasja ni mogel dati, ker se takrat ni nahajal v omenjeni kliniki. Navaja namreč, da bi omenjena klinika od tožnika na podlagi takega poziva zahtevala izdajo neposrednega soglasja, ki pa jo tožnik, zaradi svoje odsotnosti, ne bi mogel dati. Taki tožnikovi ugovori po presoji sodišča niso prepričljivi, saj bi tožnik, tudi če se takrat ni nahajal v navedeni kliniki, slednji, na podlagi pisne korespondence, lahko dal soglasje, da bi omenjena klinika tožeči stranki posredovala zaprošene podatke. Tega pa tožnik ni storil. 19. Po presoji sodišča je pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1, izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa namen in razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni dejansko izkazan in izrecno ugotovljen. Glede na to, da navedeni namen, zaradi katerega je tožnik podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, ni dejansko izkazan in ugotovljen (bil pa je ta namen že razlog za prekinitev in podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni za čas od 3. 10. 2018 do 27. 11. 2018). Sodišče zavrača sklicevanje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje, ki izhaja iz zdravniških potrdil oziroma mnenj, ki jih navaja. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja dvom v verodostojnost navedenih zdravniških mnenj, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, pač pa je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora zaradi obstoja dvoma glede namena, na katerega se je skliceval tožnik (hospitalizacija v A. v Grazu), saj tega tožnik v postopku dejansko ni verodostojno izkazal. Tožena stranka je namreč v postopku hotela preveriti verodostojnost tožnikovih navedb, česar pa ji tožnik ni omogočil. 20. Sodišče zato zavrača tožnikove navedbe, da mora direktor ZPKZ upoštevati mnenje zdravnika. V obravnavani zadevi, kot že povedano, se ni presojalo zdravniškega mnenja, pač pa izkazanost namena (zdravljenja v tujini), zaradi katerega je tožnik podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora in zaradi česar mu je bilo že predhodno tako prestajanje zapora prekinjeno. Tožena stranka je utemeljila razloge za dvom v tožnikove navedbe, ki jih postopku ni mogla verodostojno preveriti. Ob tem tožnikovo sklicevanje na druge primere, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne more biti relevantno.

21. Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti navedbam tožnika glede slabega zdravstvenega stanja, glede katerega navaja, da se je dodatno poslabšalo in o tem prilaga novo zdravniško potrdilo. Sodišče pripominja, da ima na podlagi sedmega odstavka 82. člena ZIKS-1 tožnik možnost podati novo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora in v njej navajati in dokazovati dejstva, ki utemeljujejo prekinitev.

22. Za izpodbijano odločitev pa je v postopku ugotovljen tudi obstoj varnostnega zadržka. Iz prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 namreč med drugim izhaja, da lahko, na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, iz razlogov, ki so našteti. Iz ugotovitev v navedenem postopku je ugotovljen tudi obstoj varnostnega zadržka. Tožnik je bil namreč od leta 2009 na več prekinitvah prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov, pri čemer se iz več prekinitev ni vrnil sam prostovoljno v zavod ter ga je iz bega privedla policija. Vpleten je bil v ponarejanje zdravstvene dokumentacije, na podlagi katere mu je bilo prestajanje kazni zapora prekinjeno, ima še dve čakajoči kazni ter 21 odprtih kazenskih postopkov, ki so bili storjeni, ko je bil tožnik na prekinitvi prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov ali na begu. Tudi po presoji sodišča vse navedeno izkazuje tudi obstoj varnostnega zadržka, čeprav je ta v zadevi drugotnega pomena.

23. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sam potek postopka in sicer od tožnikove vloge z dne 20. 4. 2018, ko je vložil predlog za prekinitev prestajanja kazni zapora, in s tem v zvezi na predhodno že izdane odločbe organa prve stopnje, ki so bile odpravljene z odločbo drugostopenjskega organa. Prav tako na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati, da prvostopenjski organ v zadevi ni upošteval Uredbe o upravnem poslovanju in dokumentov ni evidentiral po kronološkem vrstnem redu. Ne glede na navedeno pomanjkljivost, je namreč izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, ker se v upravnih spisih nahajajo relevantne listine, na katere se sklicujeta tako tožnik, kot tudi tožena stranka. Sam obstoj različne zdravstvene dokumentacije glede tožnikovega zdravstvenega stanja, ki se prav tako nahaja v upravnih spisih ali pa v prilogah, ki jih je priložil tožnik, pa kot že pojasnjeno, ni sporen.

24. Nepravilnosti v obrazložitvi prvostopenjskega organa je pravilno odpravil že drugostopenjski organ in navedel razloge, zaradi katerih je odločitev tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

25. V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča v postopku niso bili dejansko izkazani in izrecno ugotovljeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, kar je razlog za zavrnitev tožnikove vloge za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora.

26. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 27. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pravilno presojeni dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

28. Hkrati s tožbo je tožnik v navedeni zadevi predlagal tudi začasno prekinitev prestajanja kazni zapora do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, vendar največ za šest mesecev.

29. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

30. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. Sodišče je tožnikovo tožbo zavrnilo, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Ker je sodišče v zadevi že pravnomočno odločilo tožnik za izdajo začasne odredbe, katere trajanje je vezano na pravnomočnost sodbe, nima (več) pravnega interesa.

31. Zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.