Jedro

Če dolžnik delno ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, potem postane sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, v neugovarjanem delu po samem zakonu pravnomočen, ne glede na to, da je sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, v celoti razveljavilo. O delu zahtevka, glede katerega ni bil vložen ugovor, zato ni mogoče soditi niti tožnik za ta del zahtevka ne more umakniti tožbe. Če je o tem delu zahtevka izdana sodba, pomeni to bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena ZPP, zaradi katere mora pritožbeno sodišče tako sodbo razveljaviti (ne da bi obenem tudi zavrglo tožbo).

Izrek

Na pritožbo tožene stranke se izpodbijana sodba (1. točka izreka odločbe) in sklep o pravdnih stroških (3. točka izreka odločbe) razveljavita ter se zadeva glede odločitve o pravdnih stroških vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 11.650,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 5.904,80 SIT in stroške izvršilnega postopka 2.136,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka odločbe). S sklepom je v preostalem delu (torej za 729,60 SIT in stroške izvršilnega postopka 264,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi) zaradi umika tožbe sklep o izvršbi razveljavilo (2. točka izreka odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške v višini 362,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo, vključno s sklepom o pravdnih stroških (torej zoper 1. in 3. točko izreka odločbe), se je tožena stranka pravočasno pritožila, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navedla je, da je tožeča stranka tožbo v celoti umaknila, zato bi moralo sodišče prve stopnje v celoti razveljaviti sklep o izvršbi, toženi stranki pa prisoditi vse priglašene pravdne stroške.

Predlaga ustrezno spremembo napadene odločbe.

Pri odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče ugotovilo: S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine je sodišče prve stopnje skladno z določbo 2. odst. 38. člena ZIP naložilo toženi stranki, da v 8 dneh poravna terjatev v višini 6.634,60 SIT z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in dovolilo izvršbo za uveljavitev te terjatve (2. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da mora tožeči povrniti 2.400,00 SIT stroškov izvršilnega postopka (3. točka izreka). Tožena stranka je zoper navedeni sklep ugovarjala, vendar ne zaradi celotne terjatve, ampak samo zaradi 729,60 SIT s pripadki, češ da je račun v tem znesku pravočasno plačala. Na tak ugovor je izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, torej samo v 2. točki izreka (primerjaj 2. odst. 55.a člena ZIP), v celoti razveljavilo. Ta sklep je pravnomočen, ker se zoper njega ni pritožila nobena stranka. S tem je izvršilno sodišče res napravilo napako (sklep o izvršbi bi v 2. točki moralo razveljaviti le v ugovarjanem delu), ki pa je zaradi pravnomočnosti sklepa ni več mogoče popraviti. Vendar pa je treba posebej poudariti, da je bil v celoti razveljavljen sklep o izvršbi samo v delu, s katerim je dovoljena izvršba. Glede odločitve o tistem delu sklepa, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči plačati 6.634,60 SIT z zamudnimi obrestmi, vsebovano v 1. točki izreka sklepa o izvršbi, pa mora sodišče postopek nadaljevati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (glej 2. odst. 55.a člena ZIP). Ta postopek je urejen v ZPP. Po 2. odst. 450. člena ZPP postane plačilni nalog v tistem delu, ki se ne izpodbija z ugovorom, po samem zakonu pravnomočen. V obravnavanem primeru to pomeni, da je sklep o izvršbi postal v 1. točki izreka pravnomočen v tistem delu, v katerem mu tožena stranka ni ugovarjala, to je za 5.904,80 SIT z zamudnimi obrestmi in ustrezen del stroškov izvršilnega postopka. V tem delu zato tožeča stranka tožbe ni več mogla umakniti, ker je bil postopek pravnomočno končan. Umaknila jo je lahko samo še glede zahtevka, zaradi katerega je tekel nadaljnji postopek (glej 1. odst. 456. člena ZPP). Obenem pa to pomeni, da je bilo o delu zahtevka, v katerem ni bil vložen ugovor zoper sklep o izvršbi, že pravnomočno odločeno, zaradi česar o tem delu zahtevka ni mogoča nova sodba (primerjaj 2. odst. 333. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa sodišče tudi nikakor ne bi smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave, saj tožena stranka tožbenega zahtevka nikoli ni pripoznala (glej 1. odst. 331. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba sicer nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek zaključiti s sklepom zaradi umika celotne tožbe. Vendar pa je po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) ugotovilo, da sta bili z izdajo sodbe na podlagi pripoznave storjeni dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in sicer po 6. točki 2. odst. 354. člena v zvezi s 1. odst. 331. člena ZPP in po 11. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 2. odst. 333. člena ZPP. Zato je izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. odst. 369. člena ZPP razveljavilo, pri čemer pa tožbe ni zavrglo, ker je bilo z razveljavljeno sodbo odločeno o istem tožbenem zahtevku kot s pravnomočnim sklepom o izvršbi.

Od odločitve o glavni stvari je odvisna tudi odločba o pravdnih stroških. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu razveljavilo napadeno sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje, da o pravdnih stroških odloči glede na uspeh v pravdi.

Tožena stranka je s pritožbo v bistvu uspela, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo takso za tožbo 8.000,00 SIT po Tar. št. 3 Taksne tarife po ZST, plačilo odvetnikove storitve - sestave pritožbe, 3.600,00 SIT po 1. točki Tar. št. 17 Tarife o odvetniških storitvah in za poštnino 50,00 SIT.