Jedro

Obsojenec kot odvetnik ni storil kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. in 1. odstavku 220. člena KZ, s tem ko je na podlagi pooblastila oškodovancev za zastopanje v pravdi vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave v pravdnem postopku prisojene odškodnine, ampak s tem ko ni izpolnil svoje dolžnosti in ko po nakazilu denarja na njegov žiro račun ni zagotovil svojih sredstev in ni oškodovancema plačal tistega, kar je bilo za njiju nakazano njemu.

Izrek

Zahteva obsojenega F.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega F.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. in 1. odstavku 220. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovancev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 13.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. in 3. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Vrhovnemu sodišče je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe navedeni izpodbijani sodbi razveljavi ter postopek ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 20.12.2004, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Po mnenju obsojenca naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona v tem, da ni mogel v izvršilnem postopku zlorabljati pooblastila, ker pooblastilo sploh ni obstajalo; izvršbo je sprožil na podlagi ustnega naročila brez vsakega pooblastila J. in N.Ž.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da po vsebini takšne navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je obsojenec deloval kot pooblaščeni odvetnik oškodovancev. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa (kot to meni obsojenec) kršitev kazenskega zakona. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

V 1. odstavku 220. člena KZ je določeno, da stori kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano mu pooblastilo z namenom, da bi pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist; v 2. odstavku istega člena pa je predpisana strožja kazen v primeru, če dejanje iz 1. odstavka stori skrbnik ali odvetnik. Iz opisa dejanja v pravnomočni prvostopni sodbi je med drugim razvidno, da je obsojenec kot odvetnik po pooblastilu N. in J.Ž. dne 21.6.1994 vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika Zavarovalnico M. zaradi izterjave odškodnine in njunih pravdnih stroškov, vendar pa po tistem, ko je bilo dne 11.3.1996 izvršeno nakazilo denarja na njegov žiro račun in je bil za tem dne 12.6.1996 ta denar na podlagi sklepa o prisilni izterjavi dolga Republiške uprave za javne prihodke prenakazan iz njegovega žiro računa na žiro račun upravnega organa, ni zagotovil svojih sredstev in ni plačal N. in J.Ž. zneska, ki je bil za njiju nakazan njemu ter si je na njuno škodo pridobil premoženjsko korist v višini 707.875,33 SIT. Tak opis kaznivega dejanja pa vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. in 1. odstavku 220. člena KZ. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega, se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so bile odločilne za presojo obsojenčevega dejanja ter utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je bilo pooblastilno razmerje med obsojencem (odvetnikom) in oškodovancema sklenjeno na podlagi pooblastila z dne 22.12.1989. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in tudi utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenca, da med njim in oškodovancema pooblastila ni bilo.

III. Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da je tekom pritožbenega postopka nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Seja senata pritožbenega sodišča je bila dne 2.6.2004, sodba sodišča druge stopnje pa je bila pisno izdelana in odpravljena sodišču prve stopnje šele dne 29.6.2004, to pa je po preteku deset let od dne 21.6.1994. Glede na opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje je zmotno stališče obsojenca, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 21.6.1994, ko je obsojenec vložil predlog za izvršbo. Obsojenec je bil pooblaščeni odvetnik oškodovancev na podlagi pooblastila, ki sta mu ga dala dne 22.12.1989 za zastopanje v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine. Na podlagi danega pooblastila oškodovancev za zastopanje v pravdi je bil obsojenec kot odvetnik pooblaščen opravljati vsa pravdna dejanja (vložiti tožbo, skleniti sodno poravnavo, vložiti redno pravno sredstvo, zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, ki so potrebna v tem postopku, sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške, prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblastiti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja). Zato z vložitvijo predloga za izvršbo zoper Zavarovalnico M. zaradi plačila odškodnine prisojene v pravdnem postopku oškodovancema, kateremu je sodišče ugodilo in dne 11.7.1994 izdalo sklep o izvršbi, s strani oškodovancev danega mu pooblastila ni zlorabil, kljub navedbi v predlogu za izvršbo, da naj Zavarovalnica M. nakazilo izvrši na njegov žiro račun. Zlorabil pa je pooblastilo oškodovancev, ko ni izpolnil svoje dolžnosti in ko po nakazilu denarja na njegov žiro račun dne 11.3.1996, ni zagotovil svojih sredstev in ni oškodovancema plačal tistega, kar je bilo za njiju nakazano njemu. Zato desetletni rok, ki ga kazenski zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 220. člena KZ (6. odstavek 112. člena KZ v zvezi s 4. točko 1. odstavka 111. člena KZ) ni potekel ne ob odločanju pritožbenega sodišča dne 2.6.2004, ne ob prejemu zadeve iz pritožbenega postopka na sodišče prve stopnje (29.6.2004), niti ob vročitvi sodbe sodišča druge stopnje obsojencu (dne 1.10.2004).

IV. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se je obsojenec skliceval v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato tudi ni bilo razloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Izrek o stroških postopka temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo lahko s plačilom le-teh ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.