Jedro

Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in fizičnem nasiljem očeta in bratov, zaradi česar je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, 29. 10. 2024 nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in 11. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je povzela tožnikove izjave iz Prošnje in osebnega razgovora, v bistvenem: da je samski, musliman po veroizpovedi, pripadnik arabske etnične skupine, končana dva letnika pravne fakultete, s ciljno državo Španijo (brez posebnega razloga); da ima v Maroku starše in štiri brate; da zaproša za mednarodno zaščito zato, ker nima pravic v izvorni državi, da se boji bratov in njihovih fizičnih napadov; da je vse življenje živel v kraju Fes, kasneje pa v najetem stanovanju v bloku sam tudi v kraju Bensouda; da je delal v kmetijstvu in v proizvodnjah in zaslužil približno 200€ na mesec, kar ni bilo dovolj za dostojno življenje. Izvorno državo je zapustil julija 2024. Legalno je odšel s potnim listom in z letalom v Turčijo, kjer ni potreboval vize. Tam je bil dva meseca. Potem je odšel ilegalno v Bolgarijo, kjer je bil dva ali tri dni. Nato je odšel v Srbijo, kjer je bil 13 dni. V Bosni je bil tudi približno 13 dni. Potreboval je tri dni, da je preko Hrvaške prišel do Slovenije. Za pot je porabil 6000 €. Denar je prihranil od dela. Tožnik je Maroko zapustil zato, ker tam ni dobil dela, čeprav je kvalificiran brivec, in zaradi težav v družini, zaradi česa je zapustil družinsko stanovanje in odšel na svoje. Tožnik je namreč kadil, oče tega ni želel, zato sta se vsak dan skregala, ker se je jezil nanj zaradi cigaret in alkohola, zato je odšel. Ne spomni se, kdaj je bilo to, ampak približno dve leti pred njegovim odhodom iz države. Imel je težave samo z očetom. Z nobeno drugo osebo v Maroku ni imel težav. Zaradi težav, ki jih je imel z očetom, so se bratje postavili na očetovo stran in tožnika skupaj večkrat pretepli. Včasih je kdo zamahnil proti njemu in mu dal klofuto. Zdaj je v stiku samo še z enim bratom. Študirati je nehal leta 2021 ali 2022. Eno leto in pol, preden je zapustil Maroko, je delal na kmetiji in v podjetjih v proizvodnji, kjer stiskajo kartone. Delal je vsak dan, en dan v tednu je bil prost. Za najemnino stanovanja je plačeval 60€ mesečno, prihranil pa je približno 100€ mesečno. Od 200€ plače mu je torej uspelo prihraniti 100€ na mesec. Službe brivca ni nikoli dobil. Izobrazil se je za brivca med šolanjem v srednji šoli. Njegova srednja šola je bila družboslovne smeri. Dva meseca tečaja je stalo 30€. Iskal je bolj plačano službo v Maroku, a je ni našel. Glavni razlog, da je zapustil izvorno državo je bil ta, da ni imel dovolj denarja. Konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil svojo državo, ni bilo. Pojasnil je, da je na Prošnji navedel, da je zapustil Maroko zato, ker tam ni pravic. Pojasnil je, da je s tem mislil, da se je šolal in se kvalificiral za poklic, vendar službe ni dobil. To so vsi razlogi, zaradi katerih je zapustil Maroko. Če bi ostal v izvorni državi, bi bil reven. Od Slovenije ne pričakuje nič.

3.Toženka je povzela, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske in ekonomske razloge, saj je navedel, da je odšel zaradi prepirov doma in dejstva, da bi bil ob vrnitvi reven. Ugotovila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je Prošnjo zavrnila. Toženka je pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Toženka je ugotovila, da tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal prosilec, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. ZMZ-1 v 8. odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence. Toženka je ugotovila, da tožnik ni poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države zaradi pretepov družine niti ni zaprosil za pomoč policije ali nevladnih organizacij, zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, ker ni izkazal, da mu njegova izvorna država ni nudila zaščite ali mu jo celo odrekla. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval. Zato je ugotovila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in je Prošnjo zato na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4.Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, da ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker tožnik prihaja iz vame izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

5.Toženka je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Ugotovila je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito.

6.Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je določila ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Toženki ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Na podlagi ZTuj-2 je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

Povzetek navedb tožnika

7.Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja.

8.Toženki očita, da je "trpljenje" tožnika povezala zmotno samo s "trpljenjem" zaradi družinskih razmer in na tej podlagi napravila zmoten zaključek, da tožnik zaradi pretepov ni poiskal pomoči policije ali nevladnih organizacij, zato po mnenju toženke ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, če niti ni poskusil poiskati zaščito v izvorni državi. Tožnik navaja, da toženka ni upoštevala kulturnih in družbenih razlik med arabskim svetom in Evropo, zato je zaključke podajala iz perspektive, ki velja v Evropi in Sloveniji. Poudarja, da družinsko nasilje v arabskem svetu namreč ni obsojanja vredno kot pri nas niti ni kriminalizirano tako kot v Evropi. Zato razlogovanje toženke, da bi moral tožnik poskusiti doseči zaščito pri državnih organih v Maroku ali pri nevladnih organizacijah v Maroku, ne vzdrži presoje, saj zaščite ne bi bil deležen, saj družinsko nasilje ni obsojanja vredno, kot v Evropi. V arabskem svetu veljajo stroga patriarhalna, ponekod tudi plemenska pravila, zato je pričakovanje, da bi tožnik naletel na zaščito s strani policije ali nevladnih organizacij, nerealno in mu je država niti ne bi nudila. Položaja tožnika ni mogoče presojati z vidika perspektive in pravil, ki za družinsko nasilje veljajo pri nas ali v Evropi. Iz poročil o človekovih pravicah za Maroco (HRW-Human Rights Watch, World report 2025- ecoi.net) je razvidno, da sicer pravice s področja kazenskega prava omenjajo bolj pravice žensk, ki so v depriviligiranem položaju, tako s področja družinskega življenja kot s področja dedovanja in drugih civilnih pravic, porok otrok in tudi družinskega nasilja. Tožnik je v postopku opisoval, da je bil žrtev družinskega nasilja s strani očeta in bratov, kar toženka ni upoštevala. Čeprav je iz poročila HWO jasno razvidno, da imajo žrtve nasilja v družini, kamor sodi tudi tožnik, čeprav ni ženskega spola, omejene možnosti do zaščite, saj razmejitev dolžnosti in pristojnosti med organi, kot so policija, tožilstvo in preiskovalni sodniki, ni vzpostavljena, zato tudi ni ustreznih organov ali zavetišč predvsem za ženske, ki so žrtve družinskega nasilja. Če ni zavetišč za ženske, jih je po mnenju tožnika še manj za moško populacijo, ki je žrtev družinskega nasilja, saj se glede na njihov spol niti ne spodobi, da bi iskali kakršno koli zaščito. Položaja tožnika, kot člana patriarhalne družinske skupnosti, torej ni mogoče presojati z vidika evropskih razmer, ampak je treba upoštevati, da tožnik prihaja iz okolja, ker država ni sposobna nuditi ustrezne zaščite, kar ugotavlja tudi HWO na področju človekovih pravic, kot izhaja iz priloženega poročila za leto 2025, ki je v angleškem jeziku. Tožeča stranka ne bo predložila prevoda, saj je bistvo poročila, ki se nanaša na položaj tožnika in navedbe v tem postopku v povezavi s kazensko zakonodajo in varstvom človekovih pravic, povzela med navedbami. Tožnik meni, da so glede na navedeno, tožnikove navedbe o razmerah mogoče opredeliti kot dovolj resne narave in ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic in da bi jih bilo mogoče umesiti po njegovem mnenju pod pojem preganjanja. Zato je po mnenju tožeče stranke ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

Povzetek navedb toženke

9.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik v upravnem postopku in ugotovila, da je bi tožnikov glavni razlog zapustitve izvorne države ekonomski, saj je dve leti pred svojim odhodom imel težave z družino, ker je kadil cigarete in pil alkohol, kasneje pa se je (torej dve leti pred odhodom iz izvorne države) preselil iz kraja Fes v kraj Bensouda. Živel je v najetem stanovanju v bloku, sam. Družinskih težav od selitve ni imel več. Zaradi financ šolanja na pravni fakulteti ni nadaljeval (to je bilo leta 2021 ali 2022, ko je zaključil šolanje). Delal je v kmetijstvu in v proizvodnjah (leto in pol preden je zapustil Maroko, zapustil pa ga je julija meseca 2024). Po poklicu je kvalificiran brivec, vendar takšne službe v Maroku, ni. Ponavlja, da je tožnik jasno izpovedal, da je iz izvorne države odšel, ker če bi ostal v Maroku, bi bil reven. Zaslužil je 200 evrov mesečno, kar ni bilo dovolj za dostojno življenje. Za pot je porabil 6000 evrov, kar je prihranil od dela. Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju družinskih in ekonomskih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in se vsled tega ne strinja s tožnikom, da je bilo dejansko stanje kakorkoli nepopolno ugotovljeno. Ponavlja, da na podlagi tožnikovih izjav v podani prošnji za mednarodno zašito ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno ekonomsko onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova ekonomska stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. K temu še gre dodati, da je opravljal različna dela, kar slednje ne izkazuje, da bi mu bilo namerno onemogočen dostop do trga dela. Slednje po oceni toženke izkazuje, da je tožnik zapustil svojo izvorno državo samo zaradi ekonomskih razlogov, ne pa preganjanja ali resne škode. Toženka še enkrat poudarja, da bi moral tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo v Republiki Sloveniji. Toženka še ponavlja in izpostavlja, da je pri tožniku prišlo do družinskega fizičnega nasilja, ker je tožnik doma kadil cigarete in pil alkohol. Potem se je preselil od družine, živel v drugem kraju in tam delal leto in pol, šele nato se je odločil za odhod iz Maroka. Do odhoda ni imel nobenih težav niti s svojo družino niti z drugimi Maročani. Tožnik razen ekonomskega razloga ni izkazal drugih razlogov, da Maroko zanj ne bi bila varna država. Toženka meni, da je odločitev pravilna in zakonita. Toženka ugovarja prekluzijo glede v tožbi priloženih informacij izvorne države. Poleg tega meni, da omenjene splošne informacije iz področja človekovih pravic niso take narave, da bi jih lahko toženka upoštevala pri presojanju razlogov mednarodne zaščite tožnika, saj je tožnik odšel iz države izključno zaradi dela, in ne zaradi kakršnekoli kršitve njegovih pravic.

O sodni presoji

10.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-4988/2024 ter tožnika zaslišalo. Sodišče na podlagi 104. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni upoštevalo priloge A3, ker ni v slovenskem jeziku, tožnik pa je navedel, da prevoda ne bo predložil.

Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.

Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

13.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

14.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.

Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.

Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES

in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

15.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in fizičnem nasiljem očeta in bratov, zaradi česar je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tem upravnem sporu v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca in zatrjevano nasilje očeta in bratov sami po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

16.Neutemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ni sporno, da je tožnik navedel dva razloga za utemeljitev Prošnje: ekonomski razlog in fizično nasilje očeta in bratov nad tožnikom. V čem naj bi bila zmotna ugotovitev toženke glede obeh razlogov, predvsem nasilja očeta in bratov, tožnik ne konkretizira. Neprerekana je namreč trditev toženke, da je pri tožniku prišlo do družinskega fizičnega nasilja: (i) ker je tožnik doma kadil cigarete in pil alkohol; (ii) da se je potem preselil od družine, živel v drugem kraju in tam delal leto in pol in se šele nato odločil za odhod iz Maroka; (iii) da do odhoda ni imel nobenih težav niti s svojo družino niti z drugimi Maročani. Tožnik izpove na glavni obravnavani, da od selitve dalje ni imel težav z nasiljem očeta in bratov. Da bi bilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim nasiljem tožnikovega očeta in bratov drugačno od v izpodbijani odločbi ugotovljenega in povzetega v odgovoru na tožbo, tožnik niti ne zatrjuje, zato tožbeni ugovor v zvezi s tem ni utemeljen. Kot je mogoče povzeti, je glavni očitek tožnika, da je toženka dejstvo, da tožnik zatrjevanega nasilja ni prijavil policiji (kar ni sporno), ovrednotila brez upoštevanja kulturnih razlik in s perspektive, ki velja v Evropi in Sloveniji. Tudi ta tožbeni očitek ni utemeljen. Toženka je po presoji sodišča pravilno po ugotovljenem dejanskem stanju: da je pri tožniku prišlo do družinskega fizičnega nasilja, ker je tožnik doma kadil cigarete in pil alkohol; da se je tožnik preselil od družine, živel v drugem kraju in tam delal leto in pol in se šele nato odločil za odhod iz Maroka; da do odhoda ni imel nobenih težav niti s svojo družino niti z drugimi Maročani; da nasilja ni prijavil policiji oziroma drugemu organu, upoštevajoč, da se ne želi vrniti zaradi ekonomskega stanja, upoštevajoč vse okoliščine tožnika, tudi, da nasilja ni prijavil (kar niti ni sporno) in tudi, da je odšel po 1 letu in pol iz Maroka zato, ker ni zaslužil dovolj (in ne zaradi strahu pred nasiljem očeta in bratov, ki ga, odkar se je odselil, ni bil več deležen), ugotovila, da so te navedbe nepomembne za prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik niti ne trdi (toliko manj dokaže), da bi bil preganjan iz kakšnega v zakonu opredeljenega razloga in sicer: zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zato so navedbe tožnika, da je toženka nepravilno ovrednotila odsotnost prijave nasilja policiji, neutemeljeni. Pravilno je zavrnila toženka tožnikovo navedbo, da nasilje očeta in bratov, ne utemeljuje Prošnje tudi zato, ker slednji niso subjekti preganjanja v smislu določb ZMZ-1. Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je namreč tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).

Pravilna je odločitev toženke, da tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil. Tožnik namreč (šele v tem upravnem sporu) trdi, da policiji nasilja družine ni prijavil, ker policija v Maroku ne naredi ničesar. Sodišče poudarja, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi, ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Tožnik je šele v upravnem sporu navedel, da policija zaradi strogih patriarhalnih pravil arabskega sveta, v konkretnem primeru ne bi naredila nič, zato je upoštevajoč 52. člen ZUS-1, ta trditev prepozna, saj tožnik ne navede, da in zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in je ugovor prekluzije s strani toženke utemeljen. Sodišče zgolj pripominja, da sicer ni sporno, da tožnik nasilnega ravnanja očeta in bratov ni prijavil policiji. Razlog, ki ga (sicer prepozno) navaja tožnik (da je to tako v arabskem svetu), pa upoštevajoč vse obrazloženo, tudi če bi bil opravičljiv, zaradi pomanjkanja drugih kumulativno zahtevanih elementov za dodelitev statusa mednarodne zaščite, ne bi dokazoval utemeljenosti Prošnje. Tožnikova razloga za Prošnjo (družinsko nasilje in revščina- ekonomski razlog), namreč ni moč umestiti v enega izmed v 27. členu ZMZ-1 opredeljenih razlogov preganjanja. Tudi zato je odločitev toženke, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, pravilna. Drugih razlogov za mednarodno zaščito pa tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče se strinja s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Maroka, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je pravilno izpostavila izjavo tožnika, da je odšel zaradi revščine. Pravilno je toženka tudi pojasnila, da ekonomski razlogi sami po sebi niso razlog za podelitev ene od oblik mednarodne zaščite. Glede tega je tudi Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

17.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

18.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

19.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna, česar tožnik niti v tem upravnem sporu niti ne izpodbija.

20.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

3Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

4Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

5Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

6Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

7Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

8Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

9Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

10Prav tam (12. točka obrazložitve).

11Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

13Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

14Prav tam, 13. točka obrazložitve.

15V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

16Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

17Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.