Jedro

Dolžnik je sklepu o izvršbi ugovarjal neobrazloženo, saj v ugovoru ni navedel nobenega dejstva, s katerim bi utemeljil svoj ugovor - dolg do upnika celo priznava. Ker je upnik za svojo terjatev že pridobil izvršilni naslov, v ugovoru predlagana sodna poravnava ne more predstavljati pravno upoštevnega ugovornega razloga, saj je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

Izrek

Ugovor dolžnika se zavrne kot neutemeljen in se sklep o izvršbi potrdi.

Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 4.506,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je neutemeljen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Dolžnik je v ugovoru navedel, da je uskladil stanje z upnikom in ugotovil, da znašajo odprte obveznosti do upnika 2.190.098,00 SIT. To obveznost dolžnik priznava in predlaga sodno poravnavo.

Upnik je na ugovor dolžnika odgovoril in pri tem priglasil stroške odgovora na ugovor. Navedel je, da ugovor predstavlja še en zavlačevalni manever dolžnika, ki dolg celo priznava. Sicer pa gre za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, zato ni več možnosti za sodno poravnavo.

Ugovor ni utemeljen.

Upniku izvršilni naslov v tej zadevi predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 278/98. Po njej je upnik upravičen do izterjave terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (dne 25.10.1993), ki predstavlja stroške stečajnega postopka (prim. tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 18. in 19. 6. 1992).

Zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova lahko dolžnik (v roku 8 dni od njegove vročitve) vloži ugovor (prim. 2. in 3. odst. 9. člena ZIZ). Vendar pa mora biti ugovor obrazložen (po 2. odst. 53. člena ZIZ). Tako mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Na navedeno je bil dolžnik v pravnem pouku izpodbijanega sklepa posebej opozorjen, pa je kljub temu ugovarjal neobrazloženo, saj v ugovoru ni navedel nobenega dejstva, s katerim bi utemeljil svoj ugovor - dolg do upnika celo priznava. Ker pa je upnik za svojo terjatev že pridobil izvršilni naslov, v ugovoru predlagana sodna poravnava ne more predstavljati pravno upoštevnega ugovornega razloga, saj je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno. Kakšnih drugih razlogov, ki bi v smilsu 1. odst. 55. člena ZIZ preprečevali izvršbo, dolžnik v ugovoru niti ni navedel. Zato je bil nadaljnji postopek sodišča prve stopnje, ki je zadevo poslalo višjemu sodišču, da o ugovoru odloči kot o pritožbi, v skladu s 3. odst. 58. člena ZIZ.

Ker tudi ni najti razlogov, na katere je sodišče pri odločanju o ugovoru dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 55. člena ZIZ), je bilo potrebno ugovor dolžnika zavrniti in izpodbijani (sklep o izvršbi) potrditi (po 2. točki 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je dolžan upniku povrniti naslednje potrebne stroške odgovora na ugovor (5. odst. 38. člena ZIZ): - stroške poštnine v višini 136,00 SIT ter - stroške za sestavo odgovora na ugovor v višini priglašenih 50 točk (4. odst. tar. št. 21 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 4.370,00 SIT.

Ni pa sodišče druge stopnje upniku priznalo dvojno priglašenih stroškov poštnine v znesku 136,00 SIT, saj ni izkazano, da bi upniku ti stroški nastali dvakrat. Prav tako niso potrebni stroški za prejem "pritožbe" (oz. ugovora), saj je to opravilo že zajeto v sestavi odgovora na ugovor, in ne stroški za dopis stranki, saj ni mogoče ugotoviti, za kakšen dopis stranki naj bi šlo in ga zato tudi ni mogoče oceniti kot strošek, potreben za to, da se izvršba lahko opravi (v smislu 5. odst. 38. člena ZIZ).

Skupni znesek priznanih stroškov je razviden iz izreka te odločbe.