Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga v skrajšanem postopku ni dovoljena.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora se zavrne kot očitno neutemeljena.

II.Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. A. zaradi utemeljenega suma storitve petih kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 24. 4. 2025 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani je nato s sklepom z dne 26. 4. 2025 podaljšala pripor zoper obdolženca iz istega pripornega razloga, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 30. 4. 2025 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2.Obdolženčev zagovornik Peter Prus Pipuš je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, iz katere izhaja, da jo vlaga tako zoper sklep o odreditvi pripora kot tudi zoper sklep o njegovem podaljšanju. Zahtevo po uvodnih navedbah vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijane sklepe in odpravi pripor, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot očitno neutemeljeno.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik. Slednji se je o odgovoru sicer izjavil, vendar v izjavi ni prepoznati nobene smiselne navezave na vsebino odgovora vrhovnega državnega tožilca.

B.

Glede zavrnitve zahteve

5.Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP). Pritrditi je oceni vrhovnega državnega tožilca, da je zahteva popolnoma konfuzna in nesistematična, iz nje pa niti ni mogoče jasno razbrati, katere kršitve vložnik naslavlja na sklep o odreditvi pripora in katere na sklep o njegovem podaljšanju. Vložnik ponavlja obdolženčev zagovor in navaja dejstva, s katerimi očitno želi omajati zaključke nižjih sodišč o obstoju utemeljenega suma, pripornega razloga ter neogibnosti in sorazmernosti odreditve pripora, s čimer ne preseže uveljavljanja nedovoljenega izpodbojnega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

6.Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je konkretizirana le z zatrjevanjem neobstoja pripornega razloga begosumnosti (zaradi katerega pripor v tej zadevi sploh ni odrejen) ter ponovitvene nevarnosti, kar ponovno pomeni zgolj nedovoljeno izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev pravice do izjave, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do odgovora obrambe, je očitno neutemeljena, ker je sodišče odgovor povzelo v obrazložitvi in se do njega vsebinsko opredelilo. Ne drži niti trditev, da sodišče ni opravilo testa sorazmernosti, saj je ta razviden iz 10. točke sklepa o odreditvi pripora. Navedbe o kršitvah zakonodaje EU o enaki obravnavi evropskih državljanov v primerljivih okoliščinah ter zavzemanje za odreditev ukrepov v okviru evropskega nadzornega naloga so pavšalne, predvsem pa popolnoma nerazumljive, saj gre v obravnavani zadevi za kazenski postopek zoper slovenskega državljana v Republiki Sloveniji, v katerem se ne odpira vprašanje vzajemnega priznavanja odločb med državami EU. Končno vložnik očitno ne more uspeti niti z zatrjevanjem kršitve načela enakosti in pavšalnim navajanjem drugih postopkov, v katerih pripor ni odrejen, česar vložnik tudi sicer ni podrobneje pojasnil.

Glede zavrženja zahteve

7.Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena v delu, v katerem se nanaša na izpodbijana sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga v skrajšanem postopku. Po četrtem odstavku 420. člena ZKP je med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, z zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno izpodbijati le pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), ne pa tudi odločbe o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga.

C.

8.Vrhovno sodišče je po pregledu vložnikovih navedb na podlagi obrazloženega mnenja vrhovnega državnega tožilca soglasno ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora očitno neutemeljena, zato jo je na podlagi drugega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo s skrajšano obrazložitvijo.

9.Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga v skrajšanem postopku ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

10.O morebitni taksni obveznosti odloča sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS 45074/2014-214 z dne 16. 6. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420, 420/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.