Jedro

Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo (tožena stranka ni dokazala, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi), zato je tožničin reparacijski in reintegracijski zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 17. 12. 2010 ni prenehalo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2010 ter tožečo stranko za obdobje od 18. 12. 2010 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialno zavarovanje (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje do 18. 12. 2012 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plač, plačati prispevke in davke, ter tožeči stranki izplačati mesečno neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega neto zneska plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške v višini 940,71 EUR, ki jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče v razlogih sodbe v celoti sledilo izpovedbi tožnice, ki je zatrjevala, da pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti napisala niti je ni vročila delodajalcu, čeprav izpoved in trditvena podlaga, ki jo je v tožbi in v pripravljalnih vlogah navajala tožeča stranka, nista v soglasju. Tožeča stranka je svoje navedbe spreminjala, saj sprva ni zatrjevala, da odpovedi pogodbe ni podala, ampak v tožbi sami o navedenem sploh ni govorila in šele po podanem odgovoru na tožbo pojasnila, da odpovedi ni podpisala ter pozvala toženo stranko k predložitvi originalne listine v smeri ugotovitve pristnosti podpisa tožeče stranke. Sodišče popolnoma nekritično spregleda, da tožnica ne v svojih vlogah in ne v tožbi ne pojasni, kako in kdaj je podpisala dokumente, med katerimi bi naj bil tudi prazen list papirja, na katerem je bil njen lastnoročni podpis. Tožnica je celo povedala, da ko je podpisovala pogodbo o zaposlitvi, ki je niti ni prebrala, kar kaže na opustitev celo povprečne skrbnosti, ki jo je pričakovati od vsakega, ki sklepa pravna razmerja. Sodišče tudi nekritično povzema izpoved tožnice, kdaj je podpisala dokument, na katerem je bila vsebina odpovedi pogodbe, in ne razjasni okoliščine, ali je tožnica dejansko podpisala dogovor o višini plačila po procentih ali ne. Tako ne drži zaključek sodišča, da tožnica ni imela motiva, da bi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bila v navedenem obdobju noseča in bi s tem škodila sebi. Očitno je delavka vedela za podano odpoved, ki jo je po ugotovitvah izvedenca tudi lastnoročno podpisala, saj bi bilo v nasprotnem primeru od povprečno skrbne osebe pričakovati, da bi se pozanimalo o razlogih pri delodajalcu, še zlasti zato, ker je bila noseča. Tožeča stranka pa v svojih tožbenih navedbah, niti v izjavi na glavni obravnavi ne zatrjuje, da ji tožena stranka, ko sta sklepali pogodbo, ni omogočila, da bi pogodbo prebrala in od nje zahtevala, da podpiše še prazen list papirja. Takšne okoliščine tožeča stranka navaja popolnoma pavšalno šele na zaslišanju na glavni obravnavi, kjer pa ne pojasni svojega ravnanja pri sklepanju pravnega posla za delodajalce. Po mnenju pritožbe je tožnica ves čas postopka spreminjala svoje navedbe v trditveni podlagi, določenih zatrjevanj sploh ni najti, zlasti ne v smeri, da naj bi dokument z odpovedjo tožnica podpisala skupaj s pogodbo, ali se tega sploh ni zavedala. Zato je sodišče po mnenju pritožbe bistvo dokazne ocene oprlo na navedbe tožnice, ki jih je ves čas spreminjala, saj je ves čas zatrjevala, da dokumenta ni podpisala, šele v svoji izpovedbi pa je navajala, da je dokument podpisala očitno nezavedajoč se tega ob podpisu pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov pritožbe tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je tudi ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP) še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2010 zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu sodelavka v strežbi; - da jo je tožena stranka dne 17. 12. 2010 odjavila iz socialnega zavarovanja (A9); - da iz uradnega zaznamka Inšpektorata RS za delo z dne 24. 1. 2011 izhaja, da je tožeča stranka podala prijavo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker je bila z nezakonito odjavo seznanjena šele 19. 1. 2011, ko je prejela plačilno listo za mesec december 2010 in ugotovila, da je bila z dnem 17. 12. 2010 odjavljena iz zavarovanja (A3); - da je iz prejetih in poslanih SMS sporočil tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka dne 18. 12. 2010 zakonitega zastopnika tožene stranke vprašala, kdaj naj pride na delo (A8); - da iz potrdila o prijavi dopusta izhaja, da je tožnica koristila letni dopust od 20. 12. 2010 do 29. 12. 2010 (A5); - da je priča A.A. izpovedala, da je tožnica imela prijavljen dopust v obdobju od 20. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in je prijavo dopusta izpolnila po navodilu prokurista A.B. že pred nastopom dopusta, saj je pri toženi stranki praksa, da se na prijavo dopusta vedno napiše datum, ko delavec dejansko nastopi dopust; - da iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni z dne 28. 1. 2011 izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 30. 12. 2010 do 27. 1. 2011 v staležu bolnih (A6); - da je tožeča stranka, ko je prejela plačilno listo, dne 19. 1. 2011 zvedela za odjavo iz zavarovanj in je tožbo dne 14. 2. 2011 vložila pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji); - da je tožnica izpovedala, da ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti je ni podpisala niti vročila delodajalcu; - da je podpis na odpovedi pogodbe o zaposlitvi podoben njenemu ter da obstaja verjetnost, da je listino podpisala, ko je podpisovala pogodbo o zaposlitvi. Takrat ni bila dovolj pozorna, ker je poleg pogodbe o zaposlitvi podpisala tudi dogovor o višini procentov od prometa med delovnim časom, in sicer na ta način, da ni niti prebrala, temveč je podpisala štiri izvode in sicer dve pogodbi o zaposlitvi ter dva dogovora o višini procentov od prometa; - da iz izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca ... izhaja, da je sporni podpis na odpovedi pogodbe o zaposlitvi v rokopisni stopnji verjetnosti, da je lastnoročno podpisala tožnica ter da so vse primerjane listine nastale z uporabo multifunkcijske naprave oziroma laserskega tiskalnika.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da ni mogoče slediti zatrjevanju tožene stranke, da je tožena stranka sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo tožena stranka našla na pisalni mizi dne 18. 12. 2010 (kakor je izpovedal prokurist toženke in o tem napravil uradni zaznamek), saj je bila tožeča stranka s strani tožene stranke odjavljena iz obveznih zavarovanj že z dnem 17. 12. 2010. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tožeči stranki, da ni napisala odpovedi, ki jo je tožena stranka predložila (B1) in je do podpisa na sporni odpovedi verjetno prišlo, ko je podpisovala pogodbo o zaposlitvi. Verjela je, da podpisuje dogovor o višini procentov, saj je njena izpoved skladna z ostalimi listinskimi dokazi (uradni zaznamek Inšpektorata RS za delo z dne 24. 1. 2011, prejeti in poslani SMS sporočili, potrdilo o prijavi dopusta, izpovedba priče A.A., bolniški listi tožnice). Zakoniti zastopnik tožene stranke ni vedel o odpovedi povedati ničesar, prokurist oziroma pooblaščenec tožene stranke A.B. (brat zakonitega zastopnika toženke) pa je pojasnil, da mu odpoved ni bila vročena osebno, ampak se je znašla na njegovi pisalni mizi (list. št. 114 – 118 in 133).

Tožeča in tožena stranka sta torej izpovedovali različno. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega kot na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije in podprto z listinskimi dokazi, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verodostojno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved tožnice, ker njen opis logično sledi zaporedju dogajanj, ki se je odvijalo v decembru 2010 in v januarju 2011, podprta pa je z listinskimi dokazi, medtem ko so v izpovedi zakonitega zastopnika toženke in prokurista toženke nedoslednosti. Ni namreč logične povezave v tem, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnica podala pisno odpoved, čeprav je istega dne toženi stranki poslala SMS sporočilo, kdaj naj pride na delo, imela odobren letni dopust, nato pa bila ponovno v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti zatrjevanju tožene stranke, da je sama tožeča stranka podala odpoved, pri tem pa jo je tožena stranka že dan prej odjavila iz obveznih zavarovanj, ob dejstvu, da se je tožeča stranka vrnila iz bolniškega staleža in bila v času domnevne odpovedi noseča. Pri toženi stranki pa je obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi ta imela zaradi daljše odsotnosti tožnice težave pri reorganizaciji in razporeditvi dela. Glede na to, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tako reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.