Jedro

Stranki sta lahko izvensodno poravnavo sklenili le glede odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave. Tako lahko tožnik v sodnem sporu uveljavlja dodatno odškodnino - odškodnino za škodo, s katero ob sklenitvi poravnave ni mogel računati, za novo škodo, ki mu je nastala, ker zdravljenje ni privedlo do pričakovanega izboljšanja stanja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

1. „Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 21.470,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2008 dalje do plačila, vse v 15. dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (14.573,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

2. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.974,75 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila, pod izvršbo in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... sklic na št. .... “ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 716,88 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila, pod izvršbo in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ...“.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 4.960,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (31.083,16 EUR) pa je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta stroške postopka v višini 4.018,79 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje drugotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju povsem zaobšlo medicinsko mnenje prim. mag. A.D. dr. med., ki je podal povsem jasen in razumljiv izid in mnenje o tožnikovih težavah, predvsem o njihovem vzroku. V tej zvezi je pojasnil, da so vse težave po podpisu izvensodne poravnave z dne 12. 10. 2006 posledica stanja, ki ga ni mogoče vzročno povezovati z obravnavanim dogodkom. V tem delu je mnenje jasno ter strokovno prepričljivo. Ta izvedenec je nesporno ugotovil, da je do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja prišlo zaradi naravnega poteka že pred nezgodo obstoječih in objektivno dokazanih degenerativnih sprememb. Izvedenec je tudi pojasnil, da je bilo zdravljenje zaradi obravnavane poškodbe dokončno zaključeno septembra 2006. V kolikor pa izvedenec ni ogovoril na posamezna vprašanja, ki so pomembna pri določanju „višine“ odškodnine, pa zaradi tega ni mogoče tega mnenja kar zanemariti. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj njegovega mnenja ni upoštevalo v delu, ki je pomemben pri ugotavljanju temelja, sodbe se zato v tem pogledu ne da preizkusiti. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo medicinsko izvedensko mnenje S.T. dr. med. Na podlagi njegovega mnenja je povsem logično sprejeti, da po oktobru 2006 ni prišlo do nobenega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar pomeni, da je bil tožniku obseg škode ob podpisu poravnave znan. Ta izvedenec je manj jasnejši in manj konkretnejši kot dr. A.D.. V kolikor pa je medicinsko mnenje dr. S.T. interpretirati tako, da je bila obravnavana poškodba le sprožilni element za vse tožnikove težave, kakor to interpretira sodišče, pa je takšno mnenje v neposrednem nasprotju z medicinskim mnenjem izvedenca dr. A.D.. Takšno nasprotje bi moral tožnik odpraviti, v kolikor bi želel dokazati, da gre za „sprožilni element“, kar bi storil s tem, da bi predlagal soočenje izvedencev oz. bi predlagal postavitev novega izvedenca, kar je izostalo ter je tako šteti, da tožnik „sprožilnega elementa“ ni dokazal. Sodišče tudi ne more biti vezano na mnenje invalidske komisije. Sodišče tudi ni zavzelo nobenega stališča do dejstva, da je bila dne 12. 10. 2006 s tožnikom sklenjena izvensodna poravnava, s katero se je tožnik odpovedal vsem nadaljnjim zahtevkom. Sodba nima razlogov o tem, da zdravljenje, ki je sledilo v nadaljevanju, pomeni novo škodo, ko že iz mnenja dr. S.T. izhaja, da dejansko po oktobru 2006 ni prišlo do nobenega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi poškodbe, kar daje logični sklep, da je izvensodna poravnava zajela vso škodo tožnika, tudi bodočo. Tudi glede višine odškodnine tožena stranka meni, da je sodišče neutemeljeno zanemarilo mnenje dr. A.D.. Tudi v mnenju dr. S.T. ni najti podlage za takšno prisojo odškodnine. Skrbna in kritična presoja izdelanega mnenja pokaže, da bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 2.200,00 EUR. Enako velja glede prisojene odškodnine iz naslova strahu. Sodišče je premalo upoštevalo zapozneli obisk zdravnika. Primerna odškodnina iz tega naslova bi znašala največ 600,00 EUR. Številčno izražena ocena, pa tudi pisno podana ocena posledic, zaradi katerih je tožnikove življenjska aktivnost zmanjšana, ne daje podlage za tako visoko odškodnino. Primerna bi bila v višini 2.500,00 EUR. Tožena stranka se izrecno protivi tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ugotovilo uspeh tožnika oz. uspeha sploh ni ugotavljalo ter je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso tožniku priznalo stroške od prisojenega zneska v celoti. Stroškov toženih strank pa sploh ni upoštevalo. Uspeh tožnika glede na vtoževano predstavlja 13,76 %, v tem obsegu pa mu gredo tudi stroški postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe drugotožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče slednjo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno določilo, da je tožnik do 50% soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj mu delodajalec ni zagotovil varnih pogojev za delo. Dela ni bilo mogoče opraviti na drugačen način, saj v izmeni ni bilo še enega delavca, ki bi tožniku pri delu moral pomagati, delavka, ki je še bila v službi, pa ni smela zapustiti blagajne. Takšne dolge, železne in težke profile bi vselej morala streči dva delavca, v konkretnem primeru pa delodajalec tožniku z nepravilno organizacijo dela takšne pomoči ni omogočil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da konkretni profil ni bil prvi na stalaži, zato je jasno, da je morala biti sila pri dvigovanju oz. izvlečenju takšnega profila izpod drugih profilov večja, kot pa če bi bilo potrebno profil le dvigniti. Tudi nihanje je bilo zaradi večje sile močnejše, rama tožnika pa temu primerno bolj obremenjena. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da tožnik ni bil nikoli v celoti seznanjen s pravili varstva pri delu, še posebej pa ne za izvajanje konkretnega dela, v sled česar je še bolj nenavadno, da je sodišče ugotovilo tako visok tožnikov prispevek. Tožnik je tudi prepričan, da je s tem, ko ni imel na voljo pomoči, delo pa je bilo potrebno opraviti, ter s tem, ko ni bil poučen o varnem opravljanju konkretnega dela, delodajalec povzročil, da je delo dvigovanja oz. nameščanja profila na žago pridobilo značaj nevarne dejavnosti, zato je delodajalec tudi objektivno odškodninsko odgovoren. Prisojena odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka v vseh postavkah. Po mnenju izvedenca dr. S.T. tožnik stalne lahke fizične bolečine trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Izvedenec ni izključil možnosti kasnejšega pojavljanja srednje hudih fizičnih bolečin, ki so odvisne od obremenjevanja poškodovane roke in bodo v bodoče vsekakor prisotne ter se bodo ob večjih obremenitvah tudi stopnjevale. Tožnik je moral prestati tudi številne neugodnosti, kar se je razvidno iz podatkov v spisu. Iz tega naslova mu gre zato zagotovo vsa zahtevana odškodnina. Enako velja za odškodnino iz naslova strahu. Sodišče je nadalje pri prisoji odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti očitno spregledalo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 42 let, in da je rehabilitacija po takšni poškodbi dolgotrajna. Zaradi poškodbe pri delu je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, vsled česar tožnik še danes ni našel primerne zaposlitve. Težave ima tudi pri vsakokratnem obremenjevanju leve roke v celoti, kar mu povzroča težave že pri opravljanju osnovnih opravil in življenjskih potreb. Vsega navedenega sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnik bo duševne bolečine zaradi takšne zmanjšane življenjske aktivnosti glede na povprečno starost, trpel še vsaj 40 let, kar bi moralo sodišče ustrezno ovrednotiti. Sodišče prve stopnje je prav tako napačno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo že plačani del odškodnine. OZ za valorizacijo akontacije ne daje nobene pravne podlage. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 11. 3. 2006 ob 12.30 uri, ko si je tožnik pri nakladanju jeklenih profilov poškodoval levo ramo v ramenskem predelu. Ugotovljena je bila ruptura rotatorne manšete. V posledici navedene poškodbe je tožnik na drugotoženo stranko dne 23.5.2006 naslovil odškodninski zahtevek. Cenzor zavarovalnice I.O., dr. med. je podal strokovno medicinsko mnenje. Na podlagi tega mnenja je bila dne 12.10.2006 med drugotoženo stranko in tožnikom ter njegovim takratnim pooblaščencem podpisana izvensodna poravnava za skupni enkratni znesek 630.000,00 SIT (2.628,94 EUR). V poravnavi je zapisano, da je s plačilom te odškodnine popolnoma poravnana vsa materialna in imaterialna škoda, nastala v nesreči dne 11. 3. 2006. Tožniku v navedenem sporu ponovno vtožuje odškodnino in sicer za škodo zaradi nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja oz. posledic poškodbe, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti. Tožniku se je namreč zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je postal invalid III. kategorije. Navedeno izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13.2.2008 (priloga A6), s katero ga je zavod, na podlagi izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 23.1.2008 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 11. 3. 2006. Tožnik zaradi posledic poškodbe, na katere pri sklenitvi poravnave ni mogel računati, zahteva odškodnino za nematerialno škodo od toženih strank in sicer iz naslova telesnih bolečin 9.597,00 EUR, iz naslova strahu 1.410,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.037,00 EUR, skupaj 36.044,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je v predmetnem sporu že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 209/2009 z dne 12. 11. 2009 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvem postopku je namreč sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča, ki se nanaša na vzročno zvezo med obsegom škode in škodnim dogodkom, zato dokaznega postopka v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ter v zvezi z višino odškodninskega zahtevka ni izvajalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP.

Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari oz. dejavnosti) ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Tožena stranka v pritožbi ne oporeka nastanku škode, niti nastanku škode v obsegu, kot jo je na podlagi izvedeniškega mnenja dr. S.T. ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje ne oporeka, da je predmetna škoda posledica protipravnega ravnanja tožnikovega delodajalca, ker slednji ni poskrbel za varno opravljanje dela, saj bi delo, kot je bilo to običajno, morala opraviti dva delavca, niti ne oporeka ugotovljeni vzročni zvezi med nastalo škodo in protipravnim dejanjem. Tožena stranka pa v pritožbi oporeka dejstvu, da je celoten obseg ugotovljene škode pripisati predmetnemu škodnemu dogodku, saj naj bi bilo glavnino tožnikovih težav pripisati degenerativnim spremembam in ne obravnavani poškodbi. Pri tem se sklicuje predvsem na izvedeniško mnenje izvedenca dr. A.D..

Tožena stranka neutemeljeno graja presojo pravno relevantne vzročnosti, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnikove predhodne degenerativne spremembe predstavljale pravno relevanten sovzrok škode, ki jo je utrpel tožnik v posledici predmetne poškodbe. Kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik imel že pred škodnim dogodkom degenerativne spremembe značilne za starost, kot jo ima tožnik, in da je zaradi ramena že pred poškodbo obiskal zdravnika, pa sodišče prve stopnje v zvezi s pravno relevantnim sovzrokom ni ugotovilo, da bi mu takšne degenerativne spremembe povzročale tudi znatne težave. Takšne trditvene podlage tudi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, pa tudi v pritožbi ne zatrjuje, da je imel tožnik že pred obravnavano poškodbo tako izrazite degenerativne spremembe, da so mu povzročale težave v takšnem obsegu, da bi lahko predstavljale pravnorelevanten sovzrok za nastalo škodo. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno sledilo tožnikovim trditvam in izvedencu medicinske stroke dr. S.T., ki je pojasnil, da je šele škodni dogodek povzročil bistvene težave, s čimer so do izraza prišle osebnostne spremembe mehkih delov ramenskega sklepa, ki so povzročile tudi vse kasnejše težave. Tudi iz izvedeniškega mnenja dr. A.D. izhaja, da so vse naštete posledice, ki se nanašajo na poškodbo leve rame s številnimi specialističnimi pregledi in zdravljenji, sprva izključno posledica obravnavane poškodbe pri delu in da ni nujno, da bi v vsakem primeru prišlo do natrganja degenerativno okvarjene tetive supraspinatusa in posledičnih težav tožnika, če obravnavanega škodnega dogodka ne bi bilo. Da je bila torej obravnavana poškodba sprožilni faktor tožnikovih resnih težav z ramenom, sta torej potrdila oba izvedenca, zaradi česar med njunima mnenjema v bistvenem ni nasprotja, kot to skuša prikazati tožena stranka. Smiselna pravna presoja sodišča prve stopnje, da predhodno neme degenerativne spremembe niso pravno relevanten sovzrok, je zato materialnopravno pravilna. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da predhodne degenerativne spremembe (oziroma osebnostne lastnosti in stanja) predstavljajo pravno relevanten sovzrok le takrat, ko je (zatrjevano in) ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih bistvene težave (npr. zmanjšano življenjsko aktivnost) že pred škodnim dogodkom; v nasprotnem primeru - in tak je tudi obravnavani - deljene odgovornosti ni. V konkretnem primeru zato niti ni bistveno, ali je bilo nadaljnje tožnikovo zdravljenje potrebno zaradi degenerativnih sprememb ali zaradi poškodbe pri delu. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila poškodba pri delu sprožilni element za tožnikove težave, ki so bile predhodno neme, je celoten obseg škode pripisati škodnemu dogodku.

Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. A.D., s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zakaj sodišče prvenstveno ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. A.D., je sodišče obrazložilo na strani 6 sodbe. Sodišče je podrobno pojasnilo, zakaj in v čem mnenja posameznih izvedencev upošteva in sprejema ter v čem in zakaj jih ne sprejema, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da iz izvedeniških mnenj izhajajo diametralno različne ugotovitve, ni predlagala, da sodišče sooči oba izvedenca ali imenuje tretjega. S takšnimi navedbami je zato v pritožbenem postopku prekludirana (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno zapisalo, da je bila dne 12. 10. 2006 s tožnikom sklenjena izvensodna poravnava, vendar pa navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve v ničemer ni vplivalo, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je pri odmeri odškodnine sodišče izvensodno poravnavo upoštevalo. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Zato lahko oškodovanec zahteva odškodnino za škodo zaradi nepredvidenih poslabšanj zdravstvenega stanja oz. nepredvidenih posledic poškodbe, na katere pri sklenitvi poravnave ni mogel računati in sicer ne glede na to, da se je s poravnavo odrekel pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom (tako VS RS npr. II Ips 319/96, 207/99, 331/2000). Predmet poravnave o odškodnini je torej lahko le odškodnina za škodo, ki je nastala do dneva sklenitve poravnave, in ki je bila lahko strankam ob sklenitvi poravnave znana po sami naravi stvari. Ker sta stranki sklenili izvensodno poravnavo samo za plačilo odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave, za odločanje o novi škodi oz. o nepredvidenih posledicah, ta poravnava ni pomembna. Predmet spora je tako odškodnina za posledice škodnega dogodka, na katere tožnik ob sklenitvi izvensodne poravnave ni mogel računati, kar jasno izhaja iz izvedenega postopka in obrazložitve sodišča prve stopnje. V mnenju dr. S.T. je resda zapisano, da dejansko po oktobru 2006 ni prišlo do nobenega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi poškodbe, vendar pa je izvedenec, na katerega mnenje je sodišče oprlo svojo odločitev, jasno zapisal, da po dolgotrajnem konservativnem zdravljenju ni prišlo do zaželenega izboljšanja, zato je bila potrebna invalidska ocenitev in omogočenje lažjega dela, česar vsega pa v oktobru 2006 ni bilo mogoče predvideti. Povedano pomeni, da tožnikove težave niso bile tipične, in da gre za novo škodo, ki je tožniku nastala, ker zdravljenje ni privedlo do pričakovanega izboljšanja stanja, takšnih posledic pa objektivno ni bilo mogoče predvideti, zato se sklenjena poravnava na to škodo ne nanaša. Tožnik je bil v posledici neučinkovitega konservativnega zdravljenja operiran, s čimer je dodatno trpel tako strah, kot telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, medtem ko je njegovo stanje celo rezultiralo v invalidnosti III. kategorije. Vse navedeno izhaja iz izvedeniškega mnenja. Da vtoževana škoda ni bila predmet plačila odškodnine že pri poravnavi, pa kaže nenazadnje že višina izplačane odškodnine (2.628,94 EUR), ki je glede na posledice, kakršne ima danes tožnik, popolnoma nesorazmerna. Na tako obsežne posledice škodnega dogodka torej tožnik ob sklenitvi poravnave ni mogel računati, zato za te posledice sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka, kot to zmotno meni tožena stranka.

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka za predmetni škodni dogodek tudi objektivno odškodninsko odgovorna. Zakaj temu ni tako, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, s takšnim materialnopravnim razlogovanjem pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato ga ne ponavlja.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je podana 50 % tožnikova sokrivda za nastalo škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje bi tožnik moral biti pri delu bolj pazljiv in poteg profila opraviti z občutkom, torej tako, da ne bi prišlo do poškodbe, pri čemer bi moral oceniti svoje fizične sposobnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za deljeno odgovornost. V primeru ugovora deljene odgovornosti dokazno breme leži na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v trditveno podlago in dokazno breme tožene stranke - njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec tudi upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. V konkretnem primeru toženi stranki, na katerih je dokazno breme, nista uspeli dokazati, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode. Toženi stranki tekom postopka na prvi stopnji namreč niti nista trdili, da bi tožnik delo opravljal nepravilno oz. nista pojasnili, kakšna bi bila pravilna oprava dela, ali pa da bi bila poškodba manjša, če bi tožnik delo opravljal na drugačen način. Toženi stranki v zvezi s tožnikovim soprispevkom k predmetni nezgodi nista ponudili ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njuno korist. Toženi stranki tudi nista trdili, posledično pa tudi nista dokazali, da bi bilo (neko konkretno) ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca, zato tudi sodišče prve stopnje takšnega tožnikovega ravnanja ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje glede na takšno situacijo in ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni imelo podlage za odločitev, da je podan tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Toženi stranki sta zato v celoti odgovorni za nastalo škodo.

Pravdni stranki ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju dr. S.T., pač pa drutožena stranka meni, da je sodišče zanjo priznalo previsoko odškodnino, medtem ko tožnik meni, da sodišče prve stopnje vseh posledic ni v zadostni meri upoštevalo in je zato odmerilo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejanske ugotovitve o nastalih poškodbah, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tožniku za predmetno poškodbo odmerilo denarno satisfakcijo v višini 10,5 povprečnih bruto plač v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Odmerjena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in glede na sodno prakso v podobnih primerih, po vseh postavkah odmerjena v prenizkem znesku, zato je tudi v tem delu sledilo pritožbi tožnika in ne tožene stranke (npr. VS RS opr. št. II Ips 721/2008, VS RS opr. št. II Ips 1001/2006, VS RS opr. št. II Ips 617/2008, II Ips 751/2005).

Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 5.000,00 EUR prenizka. Iz izvedeniškega mnenja dr. S.T. je razvidno, da se je tožniku stanje v kasnejših letih občasno poslabšalo, da je ponovno trpel srednje hude fizične bolečine, ki jih je vsako gibanje še stopnjevalo. Gre za več obdobij kasnejšega zdravljenja (vsa podrobno opisana v izvedeniškem mnenju), ko so bile bolečine zagotovo prisotne, ker je bila izrazito motena gibljivost. Tožnik lahke fizične bolečine trpi premanentno, vsako gibanje v ramenu mu povzroča bolečine in možno je da se občasno spet pojavijo srednje hude fizične bolečine. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med srednje hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina 8.000,00 EUR. Prvostopno sodišče je tožniku iz tega naslova presodilo manj, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zviša na 8.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Tudi glede prisojene odškodnine v znesku 10.000,00 EUR za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 800,00 EUR zaradi strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev sodišča prve stopnje ni skladna z določbo 179. čl. OZ. Izvedenec medicinske stroke je glede duševnih bolečin tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti podal mnenje, da je tožnikova sposobnost za splošne življenjske aktivnosti zmanjšana za 10%. Tožnik je v posledici navedene poškodbe pri delu invalid III. kategorije. Glede na izvedensko mnenje, izpovedbo tožnika in njegovo starost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna satisfakcija iz tega naslova 15.000.00 EUR, medtem ko znaša iz naslova strahu 1.410,00 EUR. Tudi glede strahu je namreč izvedenec v mnenju pojasnil, da se tožniku stanje ni izboljševalo, zato ga je skrbelo, sekundarni strah pa je tožnik doživljal večkrat tekom zdravljenja. Šlo je za številna obdobja lahkega sekundarnega strahu. Zaskrbljenost je nekoliko popustila po ocenitvi na IK, saj je tožnik šele takrat vedel, da gre za dokončno stanje, in da ne bo več izboljšanja. Po mnenju pritožbenega sodišča torej pravična denarna odškodnina za vso tožnikovo negmotno škodo skupno znaša 24.410,10 EUR. Takšna odškodnina je v sorazmerju s siceršnjimi odškodninami, ki jih za podobne posledice prisojajo sodišča v naši državi. Ker je drugotožena stranka tožniku dne 18.10.2006 nakazala znesek odškodnine v višini 2.628,94 EUR in ker ta znesek, revaloriziran na dan 10.2.2011 znaša 2.939,16 EUR, je sta toženi stranki tožniku dolžni izplačati še 21.470,84 EUR.

Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti valorizacije. Podlaga za valorizacijo je podana v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Kadar je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč je odločilno, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava (tako tudi odločba VS RS opr. št. II Ips 1197/2008 z dne 19. 3. 2009).

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 21.470,84 EUR, kar predstavlja 16,3 povprečnih bruto plač v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako je celotna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. V tem delu je tudi sicer utemeljena pritožba tožene stranke, saj sodišče prve stopnje stroškov postopka ni odmerilo skladno s 154. čl. ZPP in ustaljeno sodno prakso.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 67,89 %, toženi stranki pa v višini 32,11 %. V tem sorazmerju morajo stranke druga drugi povrniti po sodišču prve stopnje priznane in odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožnika znašajo 5.623,25 EUR, 67,89 % teh stroškov znaša 3.817,62 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku glede na Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) priznalo sledeče pravdne stroške: tožba (800 točk), za naroke: dne 19. 6. 2008 (800 točk), dne 18. 12. 2008 (400 točk, 50 točk urnina in 50 točk odsotnost iz pisarne), dne 11. 2. 2010 (400 točk, 50 točk urnina in 50 točk odsotnost iz pisarne), dne 8. 4. 2010 (400 točk, 300 točk urnina in 40 točk za odsotnost iz pisarne), dne 6. 1. 2011 (400 točk, 100 točk urnina in 40 točk odsotnost iz pisarne), dne 10.2.2011 (400 točk, 50 točk urnina, 40 točk odsotnost iz pisarne); za tri pripravljalne vloge (1600 točk), skupaj 6770 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.107,43 EUR. K temu je potrebno materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 35,66 EUR, kar skupaj znese 3.143,09 EUR. Navedeni znesek je potrebno zvišati za 20 % DDV v višini 328,60 EUR, takso za tožbo v skupnem znesku 360,44 EUR in izvedenine v znesku 1.491,10 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 5.623,25 EUR, 67,89 % od tega zneska pa 3.817,62 EUR Skupni potrebni stroški sodnega postopka prvotožene stranke po izračunu pritožbenega sodišča znašajo 2.444,74 EUR, 32,11 % teh stroškov pa znese 785,00 EUR, skupni potrebni stroški sodnega postopka drugotožene stranke pa 180,22 EUR, 32,11 % teh stroškov pa znese 57,87 EUR, Pritožbeno sodišče je namreč prvotoženi stranki glede na OT priznalo sledeče pravdne stroške: za naroke: dne 19. 6. 2008 (800 točk), dne 18. 12. 2008 (400 točk, 50 točk urnina in 50 točk odsotnost iz pisarne), dne 6. 1. 2011 (400 točk, 50 točk urnina in 40 točk odsotnost iz pisarne), dne 10.2.2011 (400 točk, 50 točk urnina 40 točk odsotnost iz pisarne); za potrebne pripravljalne vloge (1000 točk), skupaj 3280 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.505,52 EUR. K temu je potrebno materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 19,65 EUR, kar skupaj znese 1.525,16 EUR. Navedeni znesek je potrebno zvišati za 20 % DDV v višini 305,03 EUR in mu prišteti še takse za odgovor na tožbo v skupnem znesku 180,22 EUR, za prvo prvostopenjsko sodbo 360,44 EUR in drugostopenjsko sodbo 73,89 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje prvotožene stranke znašajo 2.444,74 EUR, 32,11 % od tega zneska pa 785,00 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje drugotožene stranke znašajo 180,22 EUR (taksa za odgovor na tožbo), 32,11 % od tega zneska pa 57,87 EUR. Pritožbeno sodišče pravdnim strankam ni priznalo stroškov kilometrine, saj bi za zastopanje v pravdi lahko pooblastile pooblaščenca s pisarno z območja sodišča, pred katerim je tekel spor, ali pa bi pooblaščenec s tega področja lahko pooblastil substituta, zato teh stroškov ni mogoče priznati kot potrebnih stroškov, ki bi jih bila v smislu 155. čl. ZPP dolžna nositi nasprotna stranka. Enako velja za stroške izdelave strokovnega medicinskega mnenja I.O. dr. med., saj je bilo slednje izdelano pred začetkom predmetne pravde in ne predstavlja potrebnega stroška postopka. Sodišče prvotoženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na tožbo, ter za naroke dne 11. 2. 2010 in 8. 4. 2010 ker teh stroškov prvotožena stranka ni priglasila. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka pravdnih strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti del njegovih stroškov sodnega postopka v višini 2.974,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila.

Obe stranki sta s pritožbo delno uspeli, drugotožena le v neznatnem znesku, zato slednja sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožnik je glede na uspeh upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 750 točk oziroma 344,25 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške (6,89 EUR), 20 % DDV v višini 70,23 EUR in 720,88 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 1.142,25 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik glede na celokupni znesek prisojene odškodnine po pritožbenem sodišču, s pritožbo uspel v višini 62,76 %, zato mu morata toženi stranki v takšnem obsegu povrniti tudi njegove utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 716,88 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta stroške pritožbenega postopka v višini 716,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP) zato te stroške tožnik nosi sam.