Jedro

Pritožnica meni, da je potrebno začetek teka moratorija vezati na črpanje kredita, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Dokler posojilodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti, torej ne posodi določene količine denarja, ne more nastati obveznost posojilojemalca, da ta znesek vrne. Osemnajstmesečno obdobje torej lahko začne teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2012 do plačila“, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 807,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2012 do plačila“ (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 723,30 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče sodbo spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške sodnih taks za pritožbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 11. 12. 2009 sklenili Pogodbo o jamstvu v okviru Jamstvene sheme Republike Slovenije. Predmet jamstva po tej pogodbi je bil tudi kredit iz pogodbe o dolgoročnem kreditu, ki sta jo dne 17. 12. 2009 sklenili tožena stranka in A. d. d. za znesek 2.000.000,00 EUR (v nadaljevanju Kreditna pogodba). V 21. členu Pogodbe o jamstvu med pravdnima strankama ter upoštevaje višino glavnice kredita zavarovanega z jamstvom tožnice po Zakonu o jamstveni shemi RS (ZJShemRS) v višini 34% od zneska glavnice, je določeno, da toženka plača na račun tožnice pogodbeno kazen v višini 5% odobrene in potrjene glavnice kredita (34.000,00 EUR) zavarovanega z jamstvom po ZJShemRS, če pride do kršitev 2. člena, tretjega odstavka 4. člena, 17. člena in 18. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS (v nadaljevanju Uredba).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka kršila 13. alinejo 17. člena Uredbe, ki navaja, da moratorij na odplačilo glavnice kredita ne sme biti daljši od osemnajst mesecev. Kreditna pogodba med toženko in A. d. d. je bila sklenjena dne 17. 12. 2009, prvi obrok pa je zapadel v plačilo 24. 6. 2011, kar je 18 mesecev in 7 dni kasneje in je torej kršena določba iz Uredbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje še izhaja, da je bil kredit črpan 29. 1. 2010, čemur nobena izmed strank ni oporekala (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Pritožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prične teči moratorij iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe na dan sklenitve kreditne pogodbe. Pritožnica meni, da je potrebno začetek teka moratorija vezati na črpanje kredita, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Takšno stališče je izrecno zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS(1), ko je odločalo o dopuščeni reviziji glede vprašanja, kdaj začne teči moratorij na odplačilo glavnice kredita, za katerega Uredba v 13. alineji prvega odstavka 17. člena določa maksimalni rok 18 mesecev. Dokler posojilodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti, torej ne posodi določene količine denarja, ne more nastati obveznost posojilojemalca, da ta znesek vrne. Osemnajstmesečno obdobje torej lahko začne teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ko navaja, da začetek teka moratorija, ki je vezan na izplačilo glavnice kredita (in ne na sklenitev kreditne pogodbe), pomeni podaljševanje porokove obveznosti jamčevanja za morebitno neizpolnitev obveznosti kreditojemalca. Trajanje porokove obveznosti jamčevanja samo po sebi ni odvisno od začetka teka moratorija na odplačilo glavnice kredita, temveč je časovno opredeljeno in zamejeno z ročnostjo kredita oziroma z zapadlostjo (zadnjega obroka) kredita, kot je le-ta dogovorjena v posamezni kreditni pogodbi. Določbe posamezne kreditne pogodbe pa morajo upoštevati okvire, ki jih je po svoji presoji kot ustrezne in skladne s pravili o državnih pomočeh določil zakonodajalec v ZJShemRS, oziroma po njegovem pooblastilu Vlada RS z Uredbo. Tako je med drugim predpisano, da Republika Slovenija izdaja jamstva po ZJShemRS najdlje do 31. 12. 2010 (prvi odstavek 3. člena ZJShemRS), da je ročnost posameznega kredita lahko najmanj eno leto in največ deset let (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZJShemRS) ter da je s strani Republike Slovenije določen rok za sklenitev kreditnih pogodb (11. alineja prvega odstavka 8. člena Uredbe). Že na podlagi citiranih določb je razvidno, da postopek izdaje jamstev, kot je predviden z ZJShemRS in Uredbo, določa manevrski prostor, ki omogoča varovanje interesov Republike Slovenije kot poroka. Sodišče prve stopnje se tudi moti, ko z namensko razlago ZJShemRS razlaga zgolj omejitev trajanja jamstev na strani RS in s tem povezanega spodbujanja kreditiranja gospodarstva, pri tem pa spregleda, da je za doseganje namena zakona ravno tako pomembna okoliščina, da kreditojemalcu glavnice določeno obdobje po izplačilu kredita ni treba vračati.

8. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da moratorij na izplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe začne teči s sklenitvijo kreditne pogodbe, pač pa moratorij prične teči šele takrat, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja. Neprerekano dejstvo v konkretni zadevi je, da je A. d. d. kredit črpala, torej ji ga je tožena stranka izročila 29. 1. 2010. Osemnajstmesečni moratorij se je iztekel 29. 7. 2010. V Kreditni pogodbi je bilo določeno, da kreditojemalka prične z vračanjem kredita 24. 6. 2011 in je torej moratorij trajal šestnajst mesecev in triindvajset dni in osemnajstmesečni rok iz Uredbe ni bil prekoračen.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (358. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče je stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov v skladu z določili Zakona o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 807,00 EUR, ki jih je priglasila in plačala za sodno takso za pritožbo.

Op. št. (1): III Ips 51/2014 z dne 14. 8. 2015, enako tudi VSM I Cpg 230/2013.