Jedro

Po presoji sodišča tožnica utemeljeno uveljavlja nesorazmernost razlike v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč s stanovanjskim namenom v drugem in tretjem območju.

Da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju tako bistveno razlikovala od enakih zemljišč v tretjem območju, Občina Medvode v svojem pojasnilu ni utemeljila na tak način, da bi sodišče to lahko preizkusilo

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT4224-188/2020-006974 z 20. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) na območju Občine Medvode za leto 2020 za nepremičnine: - zemljišče parc. št. ... z namenom uporabe nezazidana stanovanja v izmeri 1.756,00 m2 in - zemljišče parc. št. ... z namenom uporabe nezazidana stanovanja v izmeri 2.021,00 m2, v skupnem znesku 1.579,31 EUR. NUSZ je bilo odmerjeno na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Odlok, UL RS, št. 77/2019) (17., 5. do 9. člen Odloka).

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bilo NUSZ odmerjeno na podlagi nezakonitega Odloka. Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 z 21. 3. 2014 spreminjanje odlokov ni mogoče. Določba 55. člena Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2018 in 2019 je v nasprotju s tretjo točko izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki izrecno določa, kateri predpisi se lahko uporabljajo do nove zakonske ureditve. Odlok je nezakonit tudi, ker obremenjuje nekatere zavezance bistveno bolj kot druge, ki so v podobnem položaju in je posledično v nasprotju s 14. členom Ustave. S tem v zvezi zatrjuje nesorazmernost pri odmeri NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom na drugem in tretjem območju (12. in 16. člen Odloka). Poudarja, da so v tretje območje uvrščene sosednje vasi, od njene nepremičnine oddaljene le kako minuto vožnje, zato je prepričana, da oddaljenost od oskrbovalnega središča ne more odtehtati tako velikega odstopanja. Konfiguracija terena pa je enaka, niti v komunalni opremljenosti ni velikih razlik. Izpostavlja še, da je kot lastnica nezazidanega stavbnega zemljišča prekomerno obremenjena tudi v primerjavi z lastniki zazidanih stavbnih zemljišč na istem območju. Navaja tudi, da sta obe predmetni nepremičnini del zaščitene kmetije ter da nikoli ni bila obveščena o spremembi namembnosti. Sodišču tako predlaga, naj uporabi načelo exceptio illegalis ter izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženki pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške, nastale pred upravnim organom v višini 183,60 EUR in stroške tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri razlogih prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v postopku v zvezi s tožbenimi ugovori glede kriterijev za določitev območij ter za določitev višine NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen po posameznih območjih pridobilo mnenje Občine Medvode št. 422-47/2023-2 s 3. 5. 2023, ki ga je poslalo obema strankama. Nanj je odgovorila tožnica z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 31. 5. 2023. **Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 20. 4. 2023 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Pooblaščenka tožnice sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodnice na naroku 11. 7. 2023 ni ugovarjala, enako tudi ne toženka do izdaje te sodbe. Toženka se glavne obravnave kljub pravilnemu vabljenju ni udeležila, niti ni opravičila svojega izostanka.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in v vse listine, predložene v sodni spis (priloge A2 do A4).

8. Dokazni predlog za vpogled v portal Geodetske uprave RS je pooblaščenka tožnice na naroku 11. 7. 2023 umaknila.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet tožbenega izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba o odmeri nadomestila za uporabo dveh nezazidanih stavbnih zemljišč v k. o. ...

11. Tožnica uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka, ki je bil podlaga za odmero, in sicer zato, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki so prenehali veljati, Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819), na katerega se je tudi opiral normodajalec, pa je po njenem mnenju v nasprotju s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-313/13. 12. Pooblastilo občini za sprejem odloka o NUSZ daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja NUSZ. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) prenehal veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

13. Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

14. Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2122, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok,1 ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

15. Tožnica zmotno meni, da je navedena zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, neustavna. Iz zakonodajnega gradiva2 izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe U-I-313/13). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere NUSZ, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

16. Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, Odlok ni nezakonit in neustaven zgolj zato, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.3 Sodišče zato ni imelo podlage, da iz tega razloga zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis).

17. Prav tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, da odmera NUSZ za predmetni zemljišči ni dopustna, ker je na njih gradnja otežena oziroma omejena. Sodišče najprej ugotavlja, da tožnica sicer zatrjuje omejitve, ki bi lahko veljale v zvezi z gradnjo na posameznih delih njenih zemljišč, po presoji sodišča pa (s sicer posplošenimi navedbami) ne izkazuje splošne nezmožnosti kakršnekoli gradnje na njih. Ne glede na navedeno sodišče še pojasnjuje, da podlago za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča skladno z 218.č členom ZGO-1 predstavljajo podatki o namenski rabi prostora, določeni z veljavnimi prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in občinskega srednjeročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 oziroma občinskim prostorskim planom in veljavnimi izvedbenimi prostorskimi akti. Če tožnica meni, da je bila za njeni zemljišči v teh opredeljena neustrezna namenska raba, ima možnost po predpisanem postopku predlagati spremembo opredelitve namenske rabe. Do izvedbe te pa je upravni organ pri odmeri NUSZ upravičen in dolžan upoštevati v veljavnih prostorskih aktih opredeljeno namensko rabo tožničinih zemljišč in tožnici skladno s to tudi obračunavati NUSZ. Skladno s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1 namreč ni pomembna dejanska, temveč namenska raba zemljišča. 18. Tožnica uveljavlja tudi, da je 16. člen Odloka neustaven, ker je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Neustavnost zatrjuje zaradi nesorazmerja med nadomestilom, predpisanim za nezazidana stavbna zemljišča v drugem in tretjem območju, kakor tudi zaradi nesorazmerja med nadomestilom za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča v drugem območju, v katerem se nahajata njeni zemljišči. 19. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem povezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.4

20. Po presoji sodišča tožnica ni uspela izkazati, da so nezazidana stavbna zemljišča v drugem območju nesorazmerno bolj obremenjena kot zazidana stavbna zemljišča v istem območju. Tega ni uspela izkazati zgolj s posplošenim navajanjem, da so zazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom vrednotena le s 50 točk/m2. Že tožnica sama ugotavlja, da se pri zazidanih stavbnih zemljiščih dodatno vrednoti še opremljenosti z vsako od vrst komunalne infrastrukture, kar za nezazidana stavbna zemljišča ne velja. V skladu s 15. členom Odloka se tako zazidana stavbna zemljišča dodatno vrednotijo z do skupno 190 dodatnimi točkami/m2. Po 15. točki 3. člena Gradbenega zakona (GZ-1) minimalna komunalna oskrba pri novozgrajenih stanovanjskih stavbah obsega oskrbo s pitno vodo in električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne poti ali ceste. To upoštevaje 14. in 15. člen Odloka pomeni, da so zazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom praviloma vrednotena med 200 in 240 točk/m2, kar pa je bistveno več, kot znaša obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč.

21. Kolikor tožnica uveljavlja, da se v zvezi z odmero NUSZ pri zazidanih stavbnih zemljiščih upošteva zgolj neto tlorisna površina vseh zaprtih prostorov, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa celotna površina, sodišče pojasnjuje, da je tak način odmere v skladu z zakonom in po presoji sodišča ni nesorazmeren. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 namreč določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). To pomeni, da četudi se zemljišče, na katerem je objekt, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče, se v primeru, če površina tega zemljišča presega gradbeno parcelo oziroma fundus x 1,5, presežna površina ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Višina NUSZ za s splošno komunalno infrastrukturo opremljeno zazidano stavbno zemljišče, kjer se upošteva le gradbena parcela, pa je skladno z odlokom višja od NUSZ za z enako komunalno opremo nezazidano stavbno zemljišče (kot že pojasnjeno, se pri odmeri NUSZ za zazidana stavbna zemljišča dodatno upošteva opremljenost z elementi komunalne infrastrukture, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa ne; vrednotenje zazidanega stavbnega zemljišča za stanovanjski namen v drugem območju v skladu s 14. in 15. členom Odloka tako lahko znaša do 240 točk/m2, vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča za isti namen v drugem območju pa 115 točk/m2). Po povedanem očitanega nesorazmerja v škodo nezazidanih stavbnih zemljišč, kot ga zatrjuje tožnica, ne more biti.

22. Tožnica uveljavlja še neustavnost oziroma nezakonitost Odloka zaradi razlik v vrednotenju nepremičnin v drugem in tretjem območju. Trdi, da so uporabniki nepremičnin v navedenih območjih v podobnem položaju.

23. ZSZ/84 v 61. členu določa, da se pri določanju NUSZ upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86; v nadaljevanju Dogovor), na katerega odkazuje 61. člen ZSZ/84, je v okviru merila lege predvideno upoštevanje oddaljenosti zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracija območja. Pri namembnosti zemljišča se upoštevajo opredelitev namena po prostorskih aktih ter neskladnost obstoječega namena s temi akti in neskladnost obstoječega namena s predvidenim. Pri smotrnosti uporabe zemljišča pa se upoštevajo gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po prostorskih aktih.

24. Odlok v 13. členu določa, da se za določitev višine nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča upošteva merilo lega in namen stavbnega zemljišča. Skladno s 16. členom Odloka se nezazidana stavbna zemljišča glede na namen ločijo na stavbna zemljišča za stanovanjski namen in ostala stavbna zemljišča. Iz istega člena Odloka je mogoče (kljub temu, da naj bi ta glede na naslov člena in uvodni stavek v njem urejal zgolj namen uporabe) razbrati tudi, da ta ureja tudi lego zemljišč, ki so uvrščena v štiri različna območja. Za vsako izmed območij Odlok določa različno točkovanje, in sicer so stavbna zemljišča za stanovanjski namen v prvem območju vrednotena s 140 točkami, v drugem območju s 115 točkami, v tretjem območju s 55 točkami, v četrtem območju pa s 45 točkami.

25. Iz pojasnila Občine Medvode o kriterijih za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka izhaja, da je pri določitvi območij upoštevala oddaljenost od oskrbnega središča in opremljenost z oskrbnimi funkcijami, kar vključuje šolo, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve, ter infrastrukturo in javni prevoz. Več kot je imelo naselje oskrbnih funkcij, v višje rangirano območje je bilo uvrščeno, tako da so v tretje in četrto območje uvrščene nepremičnine, ki so primarno namenjene bivanju, na njih pa ni oskrbnih funkcij, razen manjših trgovin z osnovno oskrbo ter posameznih storitvenih dejavnosti. Prvo in drugo območje sta rangirana višje tudi zaradi večjega pritiska na poselitev in bivanje ter razvoj gospodarskih dejavnosti, saj je predvidena širitev naselij in gospodarskih oziroma poslovnih con predvsem v naselju Medvode in bližnjih naseljih, ki se neposredno navezujejo na Medvode in Ljubljano in se nahajajo ob glavni prometni povezavi med tema dvema občinama in so bližje oskrbnim funkcijam. Pojasnjuje, da je to eden od pomembnih kriterijev pri določitvi razmerja med drugim in tretjim območjem, saj so zemljišča v prvem in drugem območju med bolj zaželenimi, ker se nahajajo bližje prometni povezavi med Ljubljano in Medvodam in oskrbnim funkcijam. Upoštevana je še opremljenost s komunalno opremo in vrednost zemljišč na trgu. Pojasnila je še, da so naselja na ravnem terenu z manj vegetacije zaradi boljše dostopnosti in prometne povezljivosti uvrščena v prvo do tretje območje, četrto območje pa zajema hriboviti del občine.

26. Po presoji sodišča tožnica utemeljeno uveljavlja nesorazmernost razlike v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč s stanovanjskim namenom v drugem in tretjem območju. Po 16. členu Odloka so ta zemljišča v prvem območju obremenjena s 140 točkami/m2, v drugem s 115 točkami/m2, v tretjem s 55 točkami/ m2 in v četrtem s 45 točkami/m2. Čeprav za nezazidana stavbna zemljišča velja enaka razvrstitev v območja kot za zazidana stavbna zemljišča in so torej razlogi za uvrstitev posameznih naselji v ta območja enaki, razmerja med obremenitvami niso enako razporejena. Zlasti razlika v obremenitvi med drugim in tretjim območjem je bistveno večja, in sicer je obremenitev v drugem območju od obremenitve v tretjem območju večja za več kot 100 %. Po presoji sodišča je ta razlika bistvena. Bistveno različna pa je tudi obremenitev drugega območja v razmerju do prvega in tretjega, saj je razlika med prvim in drugim območjem 25 točk, med drugim in tretjim pa 60 točk, torej za več kot 100 % večja.

27. Da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju tako bistveno razlikovala od enakih zemljišč v tretjem območju, Občina Medvode v svojem pojasnilu ni utemeljila na tak način, da bi sodišče to lahko preizkusilo. Občina v okviru navajanja razlikovalnih kriterijev sicer navaja kriterija večjega pritiska na pozidavo ter večji konflikt med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju v razmerju do tretjega in četrtega območja. Ker pa prvi kriterij (pritisk na pozidavo) velja zlasti za nezazidana stavbna zemljišča, drugi pa za zazidana (občina v zvezi z drugim kriterijem navaja obstoječo nezakonito gradnjo), sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti razlogov za bistveno večjo razliko v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju v razmerju do tretjega območja. Povedano drugače: sodišče ne more preizkusiti, ali so podani utemeljeni razlogi za takšno stopnjo različnega urejanja.

28. Navedeno pomeni, da je določba 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč za stanovanjski namen v drugem območju, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče je zato na podlagi 125. člena Ustave pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo navedene določbe Odloka (exceptio illegalis). To pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

29. Ker je sodišče neustavnost določbe 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč za stanovanjski namen v drugem območju, ugotovilo že iz predstavljenih razlogov, se do ostalih razlogov za zatrjevano neustavnost omenjene določbe (ki se nanašajo na primerljivost zemljišč v drugem in tretjem območju z vidika kriterijev za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka) ni opredeljevalo.

30. Glede na to je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ tožnici odmeriti NUSZ za navedeni zemljišči ob vrednotenju, kot je po 16. členu Odloka določeno za nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen v tretjem območju (55 točk/m2). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

32. Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10% za pripravljalno vlogo, s katero je tožnica odgovorila na v postopku pridobljeno mnenje Občine Medvode (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 423,50 EUR.

33. Priznane stroške mora toženka plačati tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

34. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

35. Ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, ni odločalo o stroških upravnega postopka. Glede na to, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, bo tožnica stroške upravnega postopka lahko uveljavljala v postopku pred upravnim organom.

1 Ur. list RS št. 77/2019 z dne 20. 12. 2019. 2 Npr. k 59. členu ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57. 3 Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca. 4 Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-49/00 s 30. 5. 2002 , št. U-I-28/03 s 15. 4. 2004, in št. U-I-65/04 z 11. 5. 2006