Jedro

Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu podal napačni pravni pouk, da se lahko neposredno vloži tožba v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani sklep skladno z 229. in 233. členom ZUP ter drugim odstavkom 67. člena ZLS (še) ni, saj tožeča stranka zoper njega še ni vložila pritožbe, o kateri bi odločal župan Občine Tabor.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zoper sklep Občinske uprave Občine Tabor številka 093-2/2022-66 z dne 6. 9. 2022, s katerim je bila zavržena njena pritožba zoper odločbo št. 093-2/2022-38 z dne 1. 6. 2022. S to odločbo je toženka odločila o njeni vlogi na podlagi prijave na Javni razpis za sofinanciranje socialno varstvenih programov in programov s področja družbenih dejavnosti v Občini Tabor za leto 2022. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče izpodbijana sklep in odločbo tožene stranke odpravi. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka.

2. V tožbi je v zvezi z izpodbijanim sklepom navedla, da zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča župan, a v konkretni zadevi župan kot drugostopenjski organ ni odločal. O pritožbi zoper odločbo z dne 1. 6. 2022 je na drugi stopnji odločala javna uslužbenka in direktorica občinske uprave, kar je v nasprotju z zakonom. Izpodbijani sklep je kljub formalni opremljenosti z obrazložitvijo in podpisom javne uslužbenke, ki je vodila postopek in direktorice občinske uprave, izdan na prvi stopnji in ne na drugi stopnji, zaradi česar ga je treba odpraviti še pred pošiljanjem tožbe v odgovor, sicer pa kot nezakonitega odpraviti. V nadaljevanju pojasni potek postopka javnega razpisa in opiše okoliščine glede vložitve pritožbe zoper izdano odločbo.

3. Glede izpodbijane odločbe št. 093-2/2022-38 z dne 1. 6. 2022 je v tožbi navedla, da kljub obrazložitvi ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja z navedbo dokazov o dodelitvi točk, višini točke, izračunu o dodelitvi odobrenih finančnih sredstev in razlogov za odločitev, zaradi česar jo je treba odpraviti še pred pošiljanjem tožbe v odgovor, sicer pa kot nezakonito odpraviti. Odločbe se ne da preizkusiti. Toženka bi morala natančno in ne zgolj pavšalno navesti povzeta merila in kriterije, po katerih se je vloga ocenjevala in na kar je tožeča stranka ves čas upravnega postopka tudi opozarjala.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V nadaljevanju je tožeča stranka vložila še dve pripravljalni vlogi, tožena stranka pa eno pripravljalno vlogo. Glede na naravo odločitve sodišče ni podrobneje povzemalo navedb tožbe, odgovora na tožbo ter pripravljalnih vlog strank.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi dokončnost upravnih aktov, o katerih lahko odloča sodišče v upravnem sporu. Dokončen upravni akt je namreč tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Po oceni sodišča izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe predstavlja takšen sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato se lahko izpodbija v upravnem sporu. Vendar po ugotovitvi sodišča izpodbijani sklep še ni dokončan, saj tožnica ni izkoristila dvostopenjskega upravnega varstva zoper navedeni akt. 9. Skladno s prvim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po prejemu pritožbe organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek). V tretjem odstavku tega člena pa je določeno, da ima zoper sklep, s katerim je bila pritožba po prejšnjem odstavku zavržena, stranka pravico pritožbe. Če organ druge stopnje, ki odloča o pritožbi, spozna, da je pritožba utemeljena, odloči hkrati tudi o zavrženi pritožbi.

10. Skladno s 17. členom ZUP je za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti na prvi stopnji pristojna uprava samoupravne lokalne skupnosti, če zakon ne določa drugače. Tudi Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) določa v drugem odstavku 67. člena, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. Iz določbe 69. člena ZLS izhaja, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine odloča v upravnem sporu pristojno sodišče. 11. Skladno z navedenimi določbami in ker drug zakon ne določa drugače, je o vloženi pritožbi zoper odločbo o sofinanciranju socialno varstvenih programov in programov s področja družbenih dejavnosti v občini na prvi stopnji pravilno odločala občinska uprava Občine Tabor. Kot organ prve stopnje je preizkusila, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Pri tem je ugotovila, da je pritožba prepozna, zato jo je s sklepom zavrgla. Vendar pa ima zoper takšen sklep po izrecni določbi tretjega odstavka 240. člena ZUP stranka pravico do pritožbe1. O njej pa odloča organ druge stopnje. Po določbi 233. člena ZUP o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti (kot v konkretni zadevi), odloča župan, kar je tudi skladno z drugim odstavkom 67. člena ZLS.

12. Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijani sklep ni vložila pritožbe. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je navedeno, da je ta odločba v upravnem postopku dokončna in zoper njo pritožba ni mogoča, lahko pa zoper ta sklep stranka sproži upravni spor v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem Upravnem sodišču, zunanji oddelek v Celju. Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu torej podal napačni pravni pouk, da se lahko neposredno vloži tožba v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani sklep skladno z 229. in 233. členom ZUP ter drugim odstavkom 67. člena ZLS (še) ni, saj tožeča stranka zoper njega še ni vložila pritožbe, o kateri bi odločal župan Občine Tabor.

13. Ker je pravica do pritožbe tožeče stranke zoper sklep toženke številka 093-2/2022-66 o zavrženju pritožbe z dne 6. 9. 2022 zavarovana z zakonom in ker napačen ali neobstoječ pravni pouk v odločbi (kot v konkretni zadevi) ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, glede na smiselno uporabo šestega odstavka 215. člena ZUP, začne za tožečo stranko teči petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep od dneva vročitve te sodne odločbe.

14. Sodišče je zaradi tožbenih navedb o nezakonitosti odločbe št. 093-2/2022-38 z dne 1. 6. 2022 in tožbenega predloga, saj je tožeča stranka predlagala odpravo tudi te odločbe, čeprav le-ta ni navedena kot izpodbijani akt na prvi strani tožbe, štelo, da je s tožbo izpodbijana tudi odločba toženke št. 093-2/2022-38 z dne 1. 6. 2022. 15. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je za obravnavo tožbe v upravnem sporu zoper odločbo št. 093-2/2022-38 z dne 1. 6. 2022 treba najprej izpodbiti sklep o zavrženju pritožbe zoper to odločbo. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je torej predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe. Šele v primeru odprave sklepa o zavrženju pritožbe bi posledično pritožbeni upravni organ o njeni pritožbi zoper odločbo odločil po vsebini in če tožeča stranka z njegovo odločitvijo ne bi bila zadovoljna, ker bi bila njena pritožba zavrnjena, bi lahko (šele tedaj) zoper odločbo z dne 1. 6. 2022 vložila tožbo v upravnem sporu.

16. V konkretni zadevi tako niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. V zvezi z izpodbijanim sklepom je namreč sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno zaključenem upravnem postopku, konkretni izpodbijani sklep v tem postopku pa ni dokončen, saj zoper njega tožeča stranka še ni vložila pritožbe. Prav tako v zvezi z izpodbijano odločbo še ni izkazana izčrpanost rednega pravnega sredstva.

17. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in posledično ni presojalo utemeljenosti tožbe, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

19. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

K II. točki izreka:

20. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. 1 V 259. člen ZUP je določena smiselna uporaba določb o pritožbi zoper odločbo tudi za pritožbo zoper sklep.