Jedro

Ker je tožnik zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložil 21. 3. 2011, se mu dodatek lahko izplačuje od prvega dne naslednjega mesca po vložitvi zahteve in še šest mesecev za nazaj, torej od 1. 10. 2010, zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu izplača vse od 1. 2. 2008, ko ni bil več zmožen samostojno opravljati večine življenjskih opravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe toženke z dne 12. 12. 2011 in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb že od 1. 9. 2009 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in meni, da ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno, saj v obrazložitvi niso navedeni resnični podatki. Revizijska komisija je v izvedenskem mnenju z dne 3. 11. 2011 obrazložila, da mu dodatek za pomoč in postrežbo pripada od 1. 9. 2008, to je od dneva nastanka poškodbe. Takšno stanje, kot ga navaja invalidska komisija prve stopnje je potrdil tudi njegov osebni zdravnik, vendar teh podatkov ni podal že pri prvi vlogi na invalidsko komisijo dne 11. 3. 2009, kakor bi moral, temveč je šele po opozorilu tožnika podal ponovno zahtevo dne 18. 5. 2011. Komisija je podala mnenje, da je zaradi poškodbe izven dela pri tožniku podana druga kategorija invalidnosti, da ni potrebna stalna pomoč in postrežba in da ima 60 % telesno okvaro po poglavju VI A, točka 3 (izguba desne roke v podlahti z dobrim krnom). Pritožnik meni, da cela roka ni uporabna. Pritožnik nadalje ugotavlja, da je iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 4. 2012 razvidno, da se zadeva vodi pod opr. št. Ps 3097/2011, v sodbi pa je navedena številka VII Ps 3097/2011, toženko je na obravnavi zastopal samo pooblaščenec A.A., v sodbi pa je kot pooblaščenka navedena tudi B.B..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2011, s katero je toženka ugodila pritožbi in odpravila odločbo Območne enote ... z dne 30. 6. 2011 in odločila, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 144,39 EUR na mesec, od 1. 10. 2010 dalje in da navedeni dodatek od 1. 7. 2011 znaša 145,08 EUR na mesec. Z citirano odločbo Območne enote .. je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožnik je vložil zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo dne 21. 3. 2011. Invalidska komisija II. stopnje je dne 3. 11. 2011 na podlagi medicinske dokumentacije podala izvedensko mnenje, da je pri tožniku mogoče ugotoviti neogibno potrebo po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 1. 9. 2008, saj tožnik ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. V predmetni zadevi je za pritožnika sporno, da mu ni bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo že od 1. 9. 2008 dalje, saj od takrat več ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožniku mogoče izplačati dodatek za pomoč in postrežbo šele od 1. 10. 2010 dalje. Izplačilo pred tem datumom ni mogoče, saj se dodatek za pomoč in postrežbo v skladu s 169. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je tako datum, kdaj je tožnik zahtevo podal. Ker je tožnik zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložil 21. 3. 2011 se mu dodatek lahko izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Višina samega dodatka za pritožnika ni sporna, tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ta odmerjena v skladu z zakonodajo.

V zvezi z neuporabnostjo celotne desne roke zaradi poškodbe izven dela je invalidska komisija navedla, da ima tožnik 60 % telesno okvaro po poglavju VI A, točka 3 (izguba desne roke v podlahti z dobrim krnom) Sporazuma o telesnih okvarah. Navedena poškodba in ocena se nanaša na odstotek telesne okvare in v zvezi s tem eventuelne pravice tožnika do invalidnine, kar pa ni predmet tega sodnega postopka, niti pritožbenega postopka. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje in pred tem toženec v upravnem postopku odločal le glede priznanja pravice tožnika do dodatka za pomoč in postrežbo, ne pa glede pravice tožnika do invalidnine za telesno okvaro.

Predmetna zadeva se je pri sodišču prve stopnje od dneva vpisa v Ps vpisnik vodila pod označbo spisa: VII Ps 3097/2011 (VII je označba za območje Okrožnega sodišča ...). Glede pooblaščencev tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe pravilno navedlo, da toženko zastopata B.B. in A.A., saj je zadnje navedeni zastopal toženko na glavni obravnavi dne 6. 4. 2012, prvo navedena pa je pooblaščenka toženke, ki je podala odgovor na tožbo.

Do sedaj navedeno je edino relevantno za rešitev pritožbene zadeve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.