Jedro

Prevoznik in voznik nista odgovorna pošiljatelju zaradi tega, ker v CMR niso bili vpisani podatki, da gre za nevarno blago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvega toženca zahtevala plačilo 1.500,00 EUR, od drugega toženca pa 750,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2006 dalje ter plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 328,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožeča stranka pri družbi D.&D. d.o.o. naročila prevoz blaga na relaciji Ljubljana Schwehat v Avstriji. Ta je storitev opravila po prvo tožencu kot podizvajalcu in drugo tožencu kot vozniku. Ob prehodu državne meje dne 01. 02. 2006 je avstrijska inšpekcija mejne policije ugotovila, da sta toženi stranki osumljeni storitve upravnega prekrška po avstrijskem Zakonu o prevozu nevarnih snovi zaradi pomanjkljivo izpolnjenega CMR obrazca, na katerem ni pisalo, da je predmet prevoza nevarno blago. Nadaljevanje vožnje bi avstrijska policija dovolila le pod pogojem plačila varščine (v višini 1.500,00 EUR za prvega toženca in 750,00 EUR za drugega toženca). Toženca sta plačilo varščine odklonila, plačala pa jo je tožeča stranka, ki sedaj terja povrnitev plačanih sredstev od tožencev.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zavrnilo, saj je presodilo, da toženca s plačilom nista bila obogatena. Zahtevek je zavrnilo tudi na odškodninski podlagi, saj je ugotovilo, da tožencev v zvezi z nepravilno izpolnjenim tovornim listom ni bremenila nobena dolžnost, tako da njuno ravnanje ni bilo protipravno.

7. Pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje iz več razlogov: a) ker ni izdalo zamudne sodbe zoper drugega toženca; b) ker naj bi zmotno sklenilo, da toženca nista bila obogatena; c) ker naj bi obveznost tožencev v zvezi s pravilno izpolnitvijo CMR obrazca izhajala iz Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR; nadalje: Sporazum), iz splošnih načel o odškodninski odgovornosti in iz odločbe o prekršku.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka je navajala, da je bilo nakazilo toženi stranki izvršeno brez pravne podlage ter da je plačala, da bi se izognila sili. Pod pojem „izogniti se sili“ po 191. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS 83/2001 s spremembami; nadalje: OZ) se po sodni praksi res uvrščajo primeri, ko stranka s spolnitvijo prepreči nastanek škode. Vendar pa se ta določba nanaša na kondikcije, torej na primere, ko obveznost vrnitve nastane glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ), kar pa niso okoliščine predmetnega primera.

9. Iz trditvene podlage tožbe je razvidno, da tožeča stranka zatrjuje obstoj pravnega položaja, v katerem naj bi prišlo do neutemeljenega premika premoženja brez izpolnitvenega dejanja, kar teorija uvršča pod pojem verzij. Stranka, ki uveljavlja zahtevek iz tega naslova (enako pa velja tudi za primere kondikcij) mora izkazati obstoj naslednjih pogojev: obogatitev, prikrajšanje, vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja. V konkretnem primeru zahtevka po 1. odstavku 190. člena OZ ne more uspešno uveljavljati zoper toženca, saj onadva nista bila prejemnika plačanega zneska. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nista bila obogatena.

10. V tem primeru naj bi imel prehod premoženja izvor v ravnanju samega prikrajšanca. V zvezi z izdatkom za drugega, določba 197. člena OZ sicer omogoča zahtevek neposredno proti pravemu dolžniku, vendar pa le v primeru, kadar kdo za drugega potroši ali stori kaj, kar je bil ta po zakonu dolžan storiti. V konkretnem primeru pa je iz navedb tožeče stranke v tožbi izhajalo, da je bilo tožencema zgolj omogočeno, da plačata varščino in nadaljujeta z vožnjo. Zato predstavljajo trditve v pritožbi, da je bila odločba izvršljiva in bi bila zneska sicer prisilno izterjana, nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker pa bi imela v primeru, da bi toženca plačala varščino, od tožeče stranke kot pošiljatelja pravico zahtevati povračilo teh stroškov po 680. členu OZ (podrobnejša obrazložitev glede odgovornosti toženih strank v zvezi z nepravilno izpolnitvijo tovornega lista je podana v tč. 14.), v razmerju med pravdnima strankama plačila varščine tudi iz tega razloga ni mogoče šteti kot „izdatka za drugega“ v smislu 197. člena OZ.

12. Tudi niso bile podane trditve tožeče stranke v smeri, da bi z opustitvijo plačila tožencema nastala škoda oziroma da je plačilo predstavljalo njuno korist (199. člen OZ). Nasprotno, iz navedb tožeče stranke izhaja, da bi z opustitvijo plačila njej nastala škoda.

13. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz vsega navedenega, pravilno sklenilo, da navedbe, ki jih je podala tožeča stranka v tožbi niso sklepčne ne po obogatitveni, ne po kakšni drugi podlagi. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje s tem ko ni izdalo zamudne sodbe zoper drugega toženca, ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 318. člena ZPP. Ta odločitev pa je bila tudi dovolj obrazložena (2. odstavek na 3. strani in vsebinsko 4. odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen.

14. Prav tako pa ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava glede obveznosti prevoznika in voznika v zvezi z nepravilno izpolnitvijo CMR obrazca. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožencev po Sporazumu ni bremenila skrb za to, da bi bil tovorni list pravilno izpolnjen. Iz 8. v zvezi s 6. členom Sporazuma je razvidno, da mora prevoznik ob prevzemu blaga preveriti le količino in stanje prevzetega blaga. Takšna razlaga izhaja tudi iz pravila, da prevoznik odgovarja za izgubo ali poškodbo blaga (17. člen Sporazuma). Ker je po določbi 7. člena Sporazuma prav pošiljatelj odgovoren za škodo, ki nastane prevozniku zaradi nepravilnih in neustreznih podatkov za nevarno blago (7. člen v zvezi s točko 1.f.6. člena Sporazuma) tudi sicer s pritožbenimi očitki v tej smeri pritožnik ne more uspeti.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 353. člen ZPP), saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).