Jedro

Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C) z dne 17. 3. 2015 je bilo izrecno in nedvoumno določeno, da se med stroške sodnega postopka štejejo tudi stroški, ki jih namesto upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena ZBPP tekom sodnega postopka iz proračuna založi Republika Slovenija, kar pomeni, da mora biti tudi o njih (višini, zavezancu za plačilo) odločeno v sodni odločbi. Zato sodišče meni, da tožniku ni mogoče očitati, da zoper neodločitev Okrajnega sodišča v sodbi opr. št. V P 1402/2009 z dne 13. 12. 2011 o povrnitvi navedenih stroškov z argumentacijo, da so bili izplačani iz sredstev sodišča, ni izrecno ugovarjal oz. pravočasno zahteval izdaje dopolnilne sodbe. Posledično mu tudi ni mogoče naložiti povrnitve vseh navedenih sodnih stroškov, ki bi jih pristojno sodišče moralo določiti po uradni dolžnosti in jih v pretežnem delu naložiti nasprotni stranki, saj je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel (70,85 %).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2559/2010 z dne 3. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da je tožnik v roku 30 dni od prejema te odločbe dolžan povrniti sredstva v višini 1.131,37 EUR, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 2559/2010 z dne 25. 1. 2011, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka je naveden transakcijski račun, na katerega je potrebno nakazati navedeni znesek, v 3. točki izreka pa je določeno, da če tožnik v odrejenem roku prostovoljno ne vrne ali ne plača navedenega zneska, pristojni državni organ na predlog državnega pravobranilstva izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je navedena odločba izvršilni naslov.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, izdane na podlagi 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku, za katerega je mu bila BPP odobrena, uspel in pridobil premoženje višje vrednosti, kot znaša skupna vrednost izplačila iz sredstev za BPP, zato je dolžan povrniti celoten znesek ( 1.131,37 EUR), ki je bil za nudenje BPP plačan iz sredstev BPP.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se ne strinja tako z višino, kot tudi s temeljem obveznosti. Navaja, da so bili terjani stroški izvedenca, sodne tolmačke in pričnine izplačani iz sredstev sodišča, ker je bil tožnik z odločbo o BPP oproščen plačila sodnih stroškov. Pravdno sodišče v pravdnem postopku stroškov izvedenca, tolmačke in pričnine ni prisodilo toženki z argumentacijo, da so bili izplačani iz sredstev sodišča. Ta sodba je bila potrjena tudi na Višjem sodišču v Ljubljani. Meni, da je bilo z izpodbijano odločbo kršeno načelo sorazmernosti, saj mora pokrivati stroške države, ki v pravdi zaradi napake sodišča niso bili dosojeni stranki, ki v postopku ni uspela. Kršena pa je bila tudi njegova ustavno varovana pravica enakosti pred zakonom, saj se je kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči znašel v slabšem položaju, kot bi se, če bi stroške plačal sam. Poudarja, da je predmetni postopek neživljenjski in v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti. Tožnik je sredstva, ki mu jih je v pravdi izplačala nasprotna stranka, že porabil za odpravo škode. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 48. člena ZBPP, ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišče pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po tretjem odstavku navedene določbe se od upravičenca v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v sodnem postopku, v katerem mu je bila dodeljena BPP, pretežno uspel in pridobil odškodnino v višini 4.118,00 EUR (kar po priloženi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 701/2012 znaša 70,85 % vtoževanega zneska) in pravdne stroške v višini 600,90 EUR. Prav tako ni sporno, da so bili iz naslova brezplačne pravne pomoči iz proračuna RS dejansko plačani stroški v višini 1.131,37 EUR (stroški priče, nagrada tolmački, nagrada izvedencu in nagrada pooblaščencu) ter da jih pravdno sodišče, kljub navedbam tožnika, da jih je v postopku priglasil, pri odločanju o stroških ni upoštevalo in o njihovi povrnitvi ni odločilo, saj je napačno menilo, da to ni potrebno, ker so bili izplačani iz sredstev sodišča. 8. Ker je bilo šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C) z dne 17. 3. 2015 izrecno in nedvoumno določeno, da se med stroške sodnega postopka štejejo tudi stroški, ki jih namesto upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena ZBPP tekom sodnega postopka iz proračuna založi Republika Slovenija (prvi odstavek 46. člena ZBPP), kar pomeni, da mora biti tudi o njih (višini, zavezancu za plačilo) odločeno v sodni odločbi, sodišče meni, da tožniku ni mogoče očitati, da zoper neodločitev Okrajnega sodišča v sodbi opr. št. V P 1402/2009 z dne 13. 12. 2011 o povrnitvi navedenih stroškov z argumentacijo, da so bili izplačani iz sredstev sodišča, ni izrecno ugovarjal oz. pravočasno zahteval izdajo dopolnilne sodbe. Posledično mu po presoji sodišča tudi ni mogoče naložiti povrnitve vseh navedenih sodnih stroškov, ki bi jih pristojno sodišče po presoji sodišča moralo določiti po uradni dolžnosti in jih v pretežnem delu naložiti nasprotni stranki, saj je tožnik, kot rečeno, s svojim tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel (70,85 %).

9. Prav zaradi pomanjkljive in nejasne ureditve spremenjeni 46. člen ZBPP sedaj jasno in nedvoumno določa, da se med stroške sodnega postopka štejejo tudi stroški, ki jih namesto upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena ZBPP tekom sodnega postopka iz proračuna založi Republika Slovenija ter da tiste stroške, ki jih je na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za upravičenca iz proračuna založila Republika Slovenija, sodišče upošteva po uradni dolžnosti, tudi če jih stranka sama ne priglasi.

10. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

11. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).