Jedro

Javne koristi v obravnavani zadevi ne predstavlja zgolj izvedba ukrepa usmrtitve psov, zato da psa ne bi povzročila novega napada na človeka s povzročenimi telesnimi poškodbami ali hujšimi posledicami (6. točka 1. odstavka 5. člena, 26.b. člen ZZZiv); ampak javno korist v tej zadevi predstavlja tudi načelo zaščite življenja živali (1. člen ZZZiv) oziroma načelo, da je usmrtitev živali dopustna samo na podlagi utemeljenega razloga (3. člen ZZZiv).

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Veterinarske uprave št. ... z dne 13. 2. 2008 odloži do izdaje pravnomočne odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS podlagi 26. in 26. b člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) in 18. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) po uradni dolžnosti odločila, da se Zavetišču za zapuščene živali, ... ulica št. ..., A., v upravni zadevi dveh zaseženih psov, nastanjenih v Zavetišču za zapuščene živali, in sicer ... številka čipa ... in ..., številka čipa ..., naloži humana usmrtitev navedenih dveh psov. Rok za izvršitev odločbe je takoj po prejemu odločbe. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. Prvostopenjski organ je tudi odločil, če stranka ne bo upoštevala z odločbo odrejenih ukrepov, se bo izrekla globa v višini 1.500,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pravi, da je dne 5. 12. 2007 Okrajno sodišče v A. (kazenski oddelek) prejelo zahtevo A.A. za vrnitev zaseženih psov. Sodišče je ugotovilo, da zasežena psa nista potrebna kot dokaz v kazenskem postopku, prav tako se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje, ali je A.A. dejansko lastnik obeh zaseženih psov. Sodišče se je odločilo, da zaseženih živali ne bo vrnilo in je zahtevo zavrnilo, saj zaključuje, da je konkreten primer poseben, glede na specifično lastnost zaseženih "predmetov". Prvostopenjski organ nadalje v odločbi pravi, da je sodišče dne 23. 1. 2008 izdalo sklep, št. ..., s katerim je odločilo, da se zasežena psa odstopita v pristojno obravnavanje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj se je v postopku nedvoumno ugotovilo, da gre za nevarne živali. Iz sklepa izhaja, da gre za psa, ki sta sodelovala pri napadu človeka, in sicer je iz kazenskega spisa razvidno, da sta dne 15. 3. 2006 na ... ulici št. ... v A. skupaj s še dvema bullmastifoma napadla mimoidočega pešca A.A.. Sodišče ugotavlja, da je iz podatkov v kazenskem spisu nedvoumno razvidno, da sta oba psa ugriznila človeka in ju je zagotovo mogoče opredeliti kot "nevarne živali" oziroma "nevarna psa", v smislu določb ZZZiv (Uradni list RS, št. 43/07). Navedeni zakon predpisuje točno določen postopek ravnanja s psi, ki so opredeljeni kot nevarni, izvajanje tega zakona pa je v pristojnosti upravnega organa za veterinarstvo. Prvostopenjski organ se sklicuje na določila 26., 26.b. člena, 24. točko 5. člena ZZZiv in 135. člena Kazenskega zakonika ter 30. člen ZIN. Sklicuje se na obvestilo zdravnika Kliničnega centra v A., Kirurške klinike z dne 15. 3. 2006, iz katerega naj bi izhajalo, da je poškodovani A.A. dne 15. 3. 2006 utrpel življenje ogrožajoče telesne poškodbe, ko je dobil pasje ugrize po glavi, po obeh straneh prsnega koša, po trebuhu in po okončinah, raztrganino mišic desne nadlahti, odrgnine po hrbtu in obeh kolenih. Glede na navedeno so podani razlogi za izdajo odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki določa, da se odločba lahko izda, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Z drugostopenjsko odločbo je organ druge stopnje zavrnil pritožbo tožnikov in predlog za zadržanje izvršbe. Pritožbeni organ se ne strinja s pritožnikoma, da je prvostopni organ usmrtitev obravnavanih psov odredil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v A., opr. št. ... z dne 3. 1. 2008. Navedene ugotovitve sodišča so res navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vendar pa odločitev ni oprta na ugotovitve sodišča, ampak je prvostopni organ ravnal v skladu z določbo 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). Sklicuje se na 6. točko 5. člena ZZZiv. Glede na neizpodbitno dejstvo, da sta oba obravnavana psa sodelovala pri napadu na človeka, vsekakor zapadeta pod to določbo in ju je šteti za nevarni živali. Neutemeljene so navedbe pritožnikov, da obravnavana psa nista bila udeležena pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Dejstvo je, da gre za psa, ki sta dne 15. 3. 2006, na ... ulici št. ... v A., skupaj s še dvema bullmastifoma, napadla mimoidočega pešca A.A.. Kakšne poškodbe je A.A. utrpel, izhaja iz obvestila o telesni poškodbi, šifra ... z dne 20. 3. 2006, t.j. obvestila zdravnika Kliničnega centra v A., Kirurške klinike, ki je obravnaval poškodbe. V navedeni listini je kot opis poškodbe navedeno, da se je A.A. zdravil zaradi "življenja ogrožujoče telesne poškodbe". Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na določbo 2. alineje 3. odstavka 26.b. člena ZZZiv. Po presoji pritožbenega organa iz opisa poškodbe: "življenja ogrožujoča telesna poškodba", povsem jasno izhaja, da je bilo zaradi povzročenih poškodb ogroženo življenje A.A.; da gre za posebno hudo telesno poškodbo, pa izhaja tudi iz 135. člena Kazenskega zakonika. Pojem "posebno huda telesna poškodba" opredeljuje ZZZiv v 24. točki 5. člena kot poškodbo, ki je opredeljena v kazenskem zakoniku, in jo kot tako ugotovi zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa. V tem delu je treba zavrniti navedbe pritožnika, da bi moral prvostopni organ postaviti izvedenca ustrezne (medicinske) stroke, da bi ta pravilno opredelil določeno telesno poškodbo kot hudo ali posebno hudo. Kot je že navedeno, po ZZZiv za odreditev usmrtitve psa, ki je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe, zadostuje obvestilo zdravnika, ki je poškodbo človeka zaradi ugriza psa obravnaval. Drugostopenjski organ tudi pravi, da je prvostopni organ povsem pravilno uporabil določbo 144. člena ZUP in odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku. V obravnavani zadevi se namreč lahko brez zaslišanja strank, zgolj na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, ugotovi stanje stvari. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bila pritožnikoma odvzeta možnost sodelovanja v postopku ter da se nista mogla izjaviti o dejstvih pomembnih za postopek.

V tožbi tožnika pravita, da je upravni organ slepo sledil odločitvi kazenskega sodišča, ki naj bi psa že opredelilo kot nevarni živali v smislu ZZZiv, čeprav sodišče dejansko ni ugotavljalo ali sta psa nevarna stvar v smislu ZZZiv in skladno z določbami ZZZiv ni pristojno za ugotovitev, da psa pomenita nevarno stvar v smislu ZZZiv. Nadalje, za skrajšani postopek niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Psa nista bila udeležena pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe. Tožnika navajata, da upravni organ pravi, da iz obvestila zdravnika Kliničnega centra v A., Kirurške klinike z dne 15. 3. 2006 izhaja, da je poškodovani utrpel posebno hudo telesno poškodbo, saj naj bi zdravnik v navedenem obvestilu zapisal, da je bilo ogroženo poškodovančevo življenje. Tožeča stranka obvestila zdravniku, ki bi vseboval izrecno navedbo glede ogroženosti poškodovančevega življenja, nima, saj razpolaga zgolj z obvestilom, kjer takšne izrecne navedbe ni in ki ga prilaga tožbi. Pristojni organ bi moral postaviti izvedenca po ZUP. Če v obvestilu zdravnika ni izrecno navedeno, da gre za posebno hudo telesno poškodbo, kot to zahteva 24. točka 5. člena ZZZiv, tožeča stranka sama v nobenem primeru ne more podati kvalifikacijske poškodbe, saj to tudi po določbah ZZZiv lahko stori le zdravnik. Drugostopenjski organ je odločil še pred iztekom pritožbenega roka, t.j. dne 18. 2. 2008, tako da dopolnitve pritožbe, ki jo je tožeča stranka podala dne 20. 2. 2008, pri odločanju sploh ni upošteval. Predlagata odpravo prvostopenjske odločbe in da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožnika podajata zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Usmrtitev živali bi nedvoumno povzročila nepopravljivo škodo, ki je pritožnikoma ne bo moč povrniti. Škode (materialne in predvsem nematerialne) imetniku oziroma lastniku usmrčene živali ni mogoče nikoli povrniti v celoti, še zlasti ne v primerih, ko obstaja pristna čustvena navezanost med živaljo in človekom. V konkretni zadevi sta oba pritožnika zelo navezana na navedena psa in bi jima njihova usmrtitev povzročila nepopravljivo trpljenje in z njim povezano nematerialno škodo, ki je ni moč povrniti. Tožeči stranki poudarjata, da psa, ki naj bi bila usmrčena, zanju predstavlja družinska člana, katerih izguba bi zanju predstavljala hudo žalost in bolečine. Tudi uporaba načela sorazmernosti v konkretni zadevi pokaže, da javni interes z odlogom izvršitve nikakor ni prizadet, saj psa v zavetišču nikakor ne predstavljata nobene grožnje javnosti. Javni interes v konkretni zadevi sploh ni prizadet (psa se trenutno nahajata v varstvu v zavetišču). Predlagata, da sodišče zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe opredelil škodo in dovolj prepričljivo utemeljil, da bi usmrtitev dveh psov zanj pomenila ne samo težko, ampak nepopravljivo škodo, saj iz njegove opredelitve škode izhaja, da življenji psov ne želi zavarovati le zaradi materialnih koristi, ampak predvsem zaradi nematerialnih razlogov, ki jih je tožnik v utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe dovolj prepričljivo opisal. Sodišče pa mora pri odločitvi po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 upoštevati tudi "prizadetost javne koristi" ter "koristi nasprotnih strank".

Posebnih koristi nasprotnih strank v predmetni zadevi ni, kajti maščevanje ali kazen za napad psa na človeka ni javna korist po ZZZiv. Nedoločen pojem "prizadetost javne koristi" pa je treba v tovrstnih zadevah obravnavati z dveh vidikov: Javno korist v obravnavani zadevi namreč ne predstavlja zgolj izvedba ukrepa usmrtitve psov, zato da psa ne bi povzročila novega napada na človeka s povzročenimi telesnimi poškodbami ali hujšimi posledicami (6. točka 1. odstavka 5. člena , 26.b. člen ZZZiv); ampak javno korist v predmetni zadevi predstavlja tudi načelo zaščite življenja živali (1. člen ZZZiv) oziroma načelo, da je usmrtitev živali dopustna samo na podlagi utemeljenega razloga (3. člen ZZZiv). To pa mora po mnenju sodišča še posebej veljati za domačo žival, kot velja v konkretnem primeru, ko sodišče tožnikoma, kot lastnikoma psov, zaradi opisane čustvene navezanosti s psi tak odnos lahko prizna za element v uresničevanju njunega zasebnega življenja (35. člen Ustave). Splošno znano dejstvo je, da je čustvena navezanost človeka na psa lahko zelo močna. Da gre med človekom in domačo živaljo, kot je pes, za "odnos", pa izhaja tudi iz 2. člena ZZZiv (in tudi iz omenjenih tožbenih navedb). Za varstvo načela zaščite življenja domače živali in varstvo načela dopustnosti njene usmrtitve samo na podlagi utemeljenega razloga sodna presoja upravnega akta v upravnem sporu, ki nalaga usmrtitev živali, sicer ni vedno nujno potrebna preden se usmrtitev izvede. To namreč izhaja iz 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-UPB1, Uradni list RS, št. 43/2007) v zvezi z določilom 9. odstavka 26.b. člena ZZZiv. Na podlagi teh določb pritožba zoper prvostopenjski akt ni suspenzivno pravno sredstvo. Vendar pa v konkretnem primeru izkazana nepopravljiva nematerialna škoda tožnika in načelo varstva življenja domače živali oziroma njene usmrtitve na podlagi utemeljenega razloga na eni strani odtehta javno korist, ki jo predstavlja zaščita ljudi pred morebitnim novim napadom teh psov. Za to govorita dva razloga, ki sta med seboj povezana. Prvi je ta, da sta psa v zavetišču, kar zatrjuje tožnik v utemeljitvi začasne odredbe, to pa tudi izhaja iz podatkov v spisu. Iz izpodbijane odločbe, na katero se nanaša zahteva za izdajo začasne odredbe, ne izhaja, da gre za zavetišče, ki ne bi imelo možnosti ustrezno omejiti gibanja psov in preprečiti tveganje za napad na človeka. Drugi razlog pa je ta, da se je predmetni napad psov zgodil dne 15. 3. 2006, torej pred skoraj dvema letoma in da izpodbijani veterinarski ukrep ne temelji na nekem drugem kasnejšem škodnem dogodku, ki bi ga povzročila omenjena psa in iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj se je pristojni organ šele po tolikem času odločil za izrek ukrepa usmrtitve psov. Sodišče je izdalo začasno odredbo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 tudi zaradi tega, ker bo zaradi izkazane nevarnosti psov o zadevi odločalo prednostno in sicer takoj, ko bodo iztekli roki za odgovore strank na nasprotne vloge.