Jedro

Zapuščino predstavlja vsaka premoženjska pravica in tudi terjatev zapustnika do dolžnikov. Zapuščina je brez dedičev, če so se dediči odpovedali dedovanju ali so dediči neznani. Če se po preteku enega leta od objave oklica ne zglasi noben dedič, se zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije. RS lahko odkloni prevzem zapuščine brez dedičev, če zahteva v zapuščinskem postopku, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev in v roku, kot ga določa ZFPPIPP, vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dedičev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi (točka I): „1. Ugotovi se, da je pogodba o prodaji stanovanja in o služnostni pravici dosmrtne uporabe stanovanja, sklenjene med toženo stranko L. L., kot prodajalko, ter M. G. in L. G., kot kupcema, z dne 1. 4. 1995, nična.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do M. G. in L. G. v znesku, ki je enak protivrednosti stanovanja ID znak 000, k. o. X. 3. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ Prvo sodišče je tudi zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi (točka II): „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do M. G. in L. G. v znesku 250.000,00 SIT iz naslova kupnine po pogodbi o prodaji stanovanja in o služnostni pravici dosmrtne uporabe stanovanja, sklenjene med toženo stranko kot prodajalko in tožnikoma kot kupcema, z dne 1. 4. 1995.“ Prvo sodišče je še odločilo (točka III), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožnicama 250.000,00 SIT oziroma sedaj 1.043,23 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2003 dalje do plačila v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je prvo sodišče zavrnilo. Tožeča stranka je bila tudi obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.817,66 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka IV).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper celotno sodbo (točke I-IV) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka postavila s pripravljalno vlogo 24. 5. 2013, glede na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3240/2008-I z dne 18. 10. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1061/2012 z dne 13. 2. 2013 (2). Tožeča stranka je umaknila primarni tožbeni zahtevek in postavila nov primarni zahtevek, postavljen pa je bil tudi podredni tožbeni zahtevek za primer, da bi bila zavrnjena 3. in 4. točka primarnega zahtevka. Tudi iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj je prvo sodišče opustilo odločanje o 1. in 2. točki primarnega tožbenega zahtevka. Odločitev prvega sodišča v zadevi izbrisne tožbe ima učinek na tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ta tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka umaknila. V zadevi izbrisne tožbe je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pogodba med toženko in zakoncema G. razdrta in neobstoječa, ki pa niso enaki razlogom, ki jih navaja za utemeljenost primarnega zahtevka v tem postopku, kjer se uveljavlja ničnost pogodbe. Tožeča stranka je izkazala pravni interes za ugotovitvene tožbene zahtevke. Zakonca G. nista bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika stanovanja, za pridobitev lastninske pravice pa se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da pokojna toženka (3) od 3. 3. 1997 ni več lastnica stanovanja, so materialnopravni zmotni. Toženka je bila ob sklenitvi prodajne pogodbe dne 12. 8. 2003 nepoštena zaradi dvojne prodaje nepremičnine, zato je pogodba nična, tožeča stranka pa zahtevata vrnitev kupnine, ki je bila plačana toženki po pogodbi 12. 8. 2003. M. in L. G. sta ob sklenitvi pogodbe s toženko vedela, da toženka nima lastnih sredstev za odkup stanovanja, zato nista bila dobroverna ob sklenitvi pogodbe 1. 4. 1995. Znesek 12.500,00 EUR predstavlja korist, ki jo je pridobila toženka za stanovanje, katerega lastnica je postala in ga je 1. 4. 1995 prodala zakoncema G. za kupnino 2.500.000,00 SIT oziroma sedaj 10.432,31 EUR. Da bi tožeča stranka iz nične pogodbe dobila povrnjeno pravično vrednost, ki jo je dala, saj je s plačilom kupnine toženka pridobila lastninsko pravico na stanovanju, zahtevata vrnitev protivrednosti stanovanja oziroma da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do M. in L. G. v višini 2.500.000,00 SIT. Če bi bila ta terjatev do M. in L. G. ugotovljena, bi zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku opravilo zapuščinsko obravnavo po pokojni toženki, saj bi bila ta terjatev v višini protivrednosti stanovanja premoženje zapustnice, v zvezi s katerim bi zapuščinsko sodišče moralo opraviti zapuščinsko obravnavo. Uspeh z ugotovitveno tožbo bi aktiviral dediče toženke, ki sedaj nimajo interesa, da bi se vključili v pravdo, saj je toženka umrla brez premoženja, zato dediči ne odgovarjajo za dolgove zapustnice.

3. Pooblaščenec tožene stranke je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeni so pritožbeni razlogi, da prvo sodišče ni odločalo o celotnem primarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, kot ga je postavila s pripravljalno vlogo 24. 5. 2013 (4). Sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku tožeče stranke, da se ugotovi, da je prodajna pogodba sklenjena med toženko in tožečo stranko z dne 12. 8. 2003 nična in da mora toženka plačati tožeči stranki 12.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o umiku primarnega tožbenega zahtevka, kot je bil nazadnje spremenjen s pripravljalno vlogo tožeče stranke 20. 11. 2008 (5). Prvo sodišče bi moralo tudi opozoriti tožečo stranko na nesklepčnost pogojnega podrednega zahtevka. Če bi bil primarni tožbeni zahtevek iz 1. in 2. točke utemeljen, zavrnjen pa v 3. in 4. točki, prvo sodišče ne bi smelo odločati o podrednem tožbenem zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka, zato takšen alternativni podredni tožbeni zahtevek ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek glede zneska 250.000,00 SIT, čeprav je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 2.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je sicer priznalo tožeči stranki terjatev v višini 250.000,00 SIT oziroma 1.043,23 EUR in od priznane glavnice zakonite zamudne obresti od 12. 8. 2003 (6), v sodbi pa ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni priznalo zakonitih zamudnih obresti od 15. 1. 1992, zato pritožba utemeljeno navaja, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Prvo sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo, da je pooblaščenec toženke pripoznal glavnico v višini 250.000,00 SIT, kar izhaja iz pripravljalne vloge z dne 27. 1. 2009 (7).

6. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2013 tožbo razširila tudi na M. G. in L. G. in postavila nov primarni tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja ničnost pogodbe z dne 1. 4. 1995 med toženko ter M. G. in L. G. in hkrati ugotovitev obstoja terjatve toženke do M. in L. G. v protivrednosti stanovanja (8). M. G. in L. G. sta 27. 1. 2009 (9) že izjavila, da ne vstopata v pravdo po pokojni toženki, s spremembo primarnega tožbenega zahtevka, pa bi sodišče prve stopnje moralo imenovana znova pozvati, da se o tem izjasnita. Ker v konkretnem primeru ne gre le za subjektivno spremembo tožbe (10), marveč za procesno pravni položaj iz drugega odstavka 191. člena ZPP, bo takšno spremembo tožbe na nova toženca prvo sodišče lahko dovolilo le v primeru, če bo imelo soglasje M. in L. G., saj bosta imenovana v takšnem primeru prevzela pravdo v obstoječem stanju.

7. Ni pa potrebno soglasje M. G. glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na toženko, če se ugotovi da je dedič, razen v primeru, če se je odpovedal dedovanju. Nobene ovire namreč ni, da tožeča stranka kot upnik svojo pravico iz materialnega razmerja uveljavlja s tožbo tudi v primeru ugotovitve zapuščinskega sodišča, da zapuščine ni. Tožeča stranka bo zato morala navesti dediče po pokojni toženki, saj neznani dediči po pokojni toženki ne morajo biti materialnopravni zavezanci in jim tako ni mogoče priznati sposobnosti biti stranka. Tožena stranka mora biti natančno označena in individualizirana (11). Treba je tudi upoštevati, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju (12)).

8. Zapuščino predstavlja vsaka premoženjska pravica in tudi terjatev zapustnika do dolžnikov. Zapuščina je brez dedičev, če so se dediči odpovedali dedovanju ali so dediči neznani. Če se po preteku enega leta od objave oklica ne zglasi noben dedič, se zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (glej prvi in drugi odstavek 130. člena ZD) in se na podlagi 219. člena ZD v zvezi s 9. členom ZD izroči RS. RS lahko odkloni prevzem zapuščine brez dedičev, če zahteva v zapuščinskem postopku, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev in v roku, kot ga določa ZFPPIPP, vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dedičev. Glede na takšno ureditev bo tožeča stranka morala konkretneje navesti odločilna dejstva, zaradi katerih meni, da je upravičena vložiti tožbo, da se ugotovi ničnost pogodbe, sklenjene med toženko ter M. in L. G., ter obstoj terjatve toženke do M. in L. G. (13). Tožeča stranka očitno črpa navedeno upravičenje ob smiselni uporabi določbe 115. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

9. Glede samega temelja tožbenega zahtevka je toženka že pripoznala zahtevek tožeče stranke, da vrne vrednost denarja, s katerim je bilo odkupljeno stanovanje, na tožeči stranki pa bo težko dokazno breme, da bo dokazala utemeljenost zahtevka iz naslova protivrednosti stanovanja. Tožbeni zahtevek v tem delu tudi ni opredeljeno označen v obliki denarnega zahtevka. Vezanost prvega sodišča v tem postopku na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper I. in M. Č ter M. in L. G. v postopku izbrisne tožbe je vprašljiva, saj v postopku izbrisne tožbe toženka (in najverjetneje tudi ne vsi dediči) ni sodelovala kot stranka, sodišče pa je vezano le na izrek tožbenega zahtevka in pravdne stranke, ki so v postopku sodelovale, čeprav se bodo relevantna dejstva in dokazi v obeh postopkih, zaradi katerih je tožeča stranka (ne)upravičena do vračila protivrednosti stanovanja najverjetneje prekrivala.

10. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi in napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) S katerima je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke iz naslova izbrisne tožbe, ki se je vodil zoper tožene stranke: M. in L. G. ter I. in M. Č. – glej sodbi priloženi na strani 234. (3) V nadaljevanju toženka.

(4) Stran 239. (5) Stran 127-128. (6) Tožeča stranka bo morala v novem sojenju uskladiti zahtevek z veljavno valuto, predvsem pa bo morala podredni zahtevek jasneje opredeliti, kjer bo navedena le glavnica in začetek teka zamudnih obresti, saj razlogi zaradi katerih meni, da je terjatev tožeče stranke utemeljena, predstavljajo nepotrebne navedbe v okviru oblikovanega tožbenega zahtevka.

(7) Stran 134. (8) Tožeča stranka bi morala navesti znesek terjatve.

(9) Stran 136. (10) Vstop novega toženca v obstoječo pravdo.

(11) Glej sklepe VSL II Cp 2058/1999, II Cp 3026/2009, II Cp 1709/2012 in VSM I Cp 507/2013. (12) V nadaljevanju ZD.

(13) Če bo takšno tožbo tožeča stranka v drugem postopku vložila, bo prvo sodišče ta postopek prekinilo do pravnomočne rešitve v drugem postopku.