Jedro

Prenos pogodbe na tožnika (prevzemnika) je bil veljaven, ker je toženec vanj privolil s konkludentnimi ravnanji (122. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in V. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo(1) je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati znesek 14.036,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2010 (III. točka izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov znesku 1.256,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki opozarja, da je dokazno breme za prenos pogodbe na tožniku in da iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je toženec v prenos pogodbe privolil. Toženec je podal vrsto dokazov, ki dokazujejo nasprotno, vendar jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo ali pa se do njih sploh ni ustrezno opredelilo. Ni izkazano, da je bil zakoniti zastopnik toženca obveščen o prenosu pogodbe, ali da bi v to privolil. Iz obvestila o odpovedi pogodbe z dne 3.12.2008 izhaja, da družba F. d.o.o. odstopa od pogodbe, s tem je pogodba prenehala, prenos neobstoječe pogodbe pa ni mogoč. Sodišče je največjo težo pripisalo pričanju A. A., katerega zaslišanju je toženec ugovarjal, ker je popolnoma neverodostojen. Sodišče o resnicoljubnosti te priče ni dvomilo in je njeno izpoved sprejelo kot prepričljivo in verodostojno. Zakoniti zastopnik toženca je opisal samovoljne poteze A. A., zaradi katerih ga je sveta toženca tudi odslovil. Ni jasno, kako je sodišče lahko ob opisanih manevrih njegovo pričanje obravnavalo kot resnicoljubno in verodostojno. Poleg tega A. A. in tožnik še vedno poslovno sodelujeta in sta v prijateljskih odnosih, kar nakazuje tudi pričanje B. B., ki pričo naslavlja kar z A. A. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da bi bilo pričakovati, tudi če je bil A. A. zaradi samovoljnih ravnanj odslovljen, da zakoniti zastopnik po tem opravi revizijo vseh tekočih del, sklenjenih pogodb in projektov ter primerno ukrepa. Tudi s tem argumentom ni izključena možnost, da zakoniti zastopnik toženca revizije pač ni opravil. Zaključek sodišča, da se zastavlja vprašanje, zakaj bi toženec elektronsko pošto, ki se nanaša na projekte, še naprej, to je tudi v letu 2009, pošiljal B. B., je v nasprotju z vsebino predloženih dokazov. Sodišče se sklicuje na elektronsko pošto, ki jo je poslal odvetnik C. C. in ne toženec. Po odpovedi pogodbe s strani F. d.o.o. tožnik pri projektu I. ni sodeloval. Po zamenjavi F. d.o.o. in njenih sodelavcev je toženec pridobil nove sodelavce na področju cenitev in revizij, kar dokazujejo tudi računi družbe Š. d.o.o., ki jih sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo, oziroma jih je upoštevalo selektivno, to je v korist tožnika in na škodo toženca, kar je nedopustno. Sodišče glede udeležbe tožnika pri projektu I. daje pretirano veljavo izpovedbi priče Č. Č., nasprotnih dokazov toženca in izpovedb zakonitega zastopnika ter odvetnika pa sploh ne upošteva oziroma se do njih ustrezno ne opredeli. Sodišče je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do napačnih zaključkov v zvezi s sodelovanjem tožnika pri projektu I. Sodišče izhaja iz prepričanja, da je bil prenos pogodbe veljaven, vendar nikjer v sodbi ustrezno ne obrazloži, na podlagi česa je prišlo do te ugotovitve in zaradi odsotnosti dokazne ocene sodbe ni mogoče preizkusiti. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj in med samimi listinami in prepisi, kar je bistvena kršitev postopka na podlagi 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na tožbo tožnik nasprotuje navedbam v pritožbi in pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do dokazov toženca oziroma, da jih je neutemeljeno zavrnilo. Tudi (sicer le navržen) očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne drži. Toženec s temi pritožbenimi trditvami nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča celovita, racionalna in vsebinsko prepričljiva, dokazni zaključki pa logični in jasni. Pritožbeno sodišče se zato nanje v celoti sklicuje in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP), ki skušajo omajati pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

6. Ni bilo sporno, da je bila med tožencem in družbo F. d.o.o. dne 12.11.2007 sklenjena Pogodba o storitvah strokovnega svetovanja na projektih pri izključitvi manjšinskih delničarjev in da je družba F. d.o.o. dne 3. 12. 2008 Pogodbo odpovedala, pravice in obveznosti iz te Pogodbe pa prenesla na tožnika. V skladu s 122. členom Obligacijskega zakonika (OZ) lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. Sporno je bilo, ali je toženec v prenos privolil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v prenos privolil s konkludentnimi ravnanji, saj je zakoniti zastopnik tožnika B. B. (prej prokurist družbe F. d.o.o.) nadaljeval z delom na projektih T. in I. vse do sklenitve poravnav.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da do odpovedi Pogodbe projekta T. in I. nista bila zaključena in da je na teh nedokončanih projektih delal le B. B. je prepričljiv, pritožbene trditve, da je toženec angažiral tudi druge izvedence, pa preveč pavšalne, da bi ga lahko izpodbile. Enako so namreč povedale v postopku zaslišane priče in je razvidno tudi iz pisne korespondence (elektronska pošta). Ob nespornem dejstvu, da je bil odvetnik C. C. pooblaščenec toženca, ni pomembno, da je sodišče prve stopnje zapisalo (po mnenju pritožbe gre za nasprotje), da „...se zastavlja vprašanje, zakaj bi toženec elektronsko pošto, ki se nanaša na projekte, še naprej, to je tudi v letu 2009 pošiljal B. B.“, čeprav iz listin A20 in A21 izhaja korespondenca med C. C. in tožnikom.

8. Zatrjevani konfliktni odnosi zakonitega zastopnika toženca s pričo A. A. ne morejo bistveno vplivati na oceno verodostojnosti priče, ki si jo je sodišče prve stopnje ustvarilo na podlagi neposredne zaznave ob zaslišanju. Sodišče je izpovedbo priče A. A. natančno in kritično ocenilo, upoštevalo tudi pomisleke toženca in dokaz ocenilo tudi v povezavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče preveliko dokazno težo pripisalo izpovedbi D. D., ki je povedala, da je podatke, ki so bili potrebni za dodatno cenitev za projekt I. posredovala B. B., ker so ji tako A. A. kot E. E. (zakoniti zastopnik toženca) pojasnila, da on dela cenitev. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki sodišču prve stopnje očitajo, da se do (nasprotnih) dokazov toženca in do izpovedbe zakonitega zastopnika toženca ni ustrezno opredelilo. Sodišče prve stopnje je izpovedbo zakonitega zastopnika in vsebino javno objavljenih posnetkov na YouTube in Kanalu VZMD le ocenilo drugače, kot si želi pritožnik.

9. Nazadnje je neutemeljen še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje račune družbe Š. d.o.o. (ki naj bi dokazovali, da je toženec po prenehanju sodelovanja s F. d.o.o. dobil nove sodelavce za področje cenitev in revizij) upoštevalo selektivno. Iz 8. in 12. točke obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče teh listin zaradi prekluzije ni upoštevalo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Gre za sodbo in sklep (ki ni izpodbijan); sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92205/2012 z dne 27. 6. 2012 v celoti razveljavilo.