Jedro

Ob upoštevanju, da je tožnik v priporu in zaporu doživel velik šok, da so pridržanost in nato pripor in zapor povzročili pri tožniku obupanost, brezmočnost, strese, travme, skrb za mamo, ki je bila 100 % invalid, in za sina, ki še ni bil star eno leto, da je bil tožnik poznan, saj je imel svoj gostinski lokal in market v kraju, kjer je živel, in da so o zadevi mediji obširno pisali, pripelje do zaključka, da je primerna in primerljiva odškodnina za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti v višini 26.000,00 EUR, kar znaša 26 neto povprečnih plač.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I. znesek 27.150,00 EUR nadomesti z zneskom 33.150,00 EUR, znesek 20.000,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 26.000,00 EUR, v točki II. pa tako, da se znesek 37.768,24 EUR nadomesti z zneskom 31.768,24 EUR s pp, v točki III. pa se znesek 578,09 EUR nadomesti z zneskom 1.100,53 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 555,37 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 27.150,00 EUR skupaj z obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). V presežku, za znesek 37.768,24 EUR s pp, je zahtevek tožnika zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 578,09 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II.) in posledično zoper odločitev o stroških (točka III.) se je pritožil tožnik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prizna višjo odškodnino, in jo zviša za znesek 22.768,24 EUR s pp in prizna višje pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo pa v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da sodišče ni zadosti upoštevalo in se tudi ni opredelilo do vseh okoliščin, kaj vse je tožnik v času pripora oziroma v zaporu doživljal, kaj vse je prestal, kaj je vse skupaj za tožnika pomenilo – da je bil stran od družine, da zadnje mesece pred smrtjo ni bil z mamo, kot tudi, da je partnerka splavila z dvojčkoma malo predno je šel v zapor. Pripor in zapor je močno vplival na tožnika, še posebej kot podjetnika in družinskega človeka. Dodatno stigmatizacijo je povzročilo pisanje o zadevah v lokalnih časopisih. Ves čas je bil še posebno v hudih skrbeh za mamo in za sina. Močno je nanj vplival majhen prostor z osebami, kjer je bil zaprt. Vse to je povzročilo, da se je osebnostno spremenil, je tudi shujšal. Sedaj je obremenjen z odnosi z ljudmi. Vse je vplivalo na njegovo poslovanje v marketu, ki se je zaprl in v lokalu, ki ga nima več. Bil je psihično ubit in praktično nezmožen normalnega funkcioniranja. Sklicuje se na zadeve II Ips 531/07 in II Ips 815/09. Meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 35 plač. Sodišče bi mu moralo prisoditi tudi izgubljeni zaslužek za 14 mesecev in ne le za 13 mesecev. Prav tako tudi regres za dopust in zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka dalje do plačila. Nedvomno je moral in je angažiral A. D., da je skrbel za mamo in urejal okolico, za kar mu je vsak mesec plačal 150.000,00 SIT. Sodišče bi mu moralo tudi ta strošek priznati. Ni mu jasno, kaj bi moral še predložiti v zvezi s samim zahtevkom v zvezi s plačili. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo računa, ki ga je tožniku izstavil pooblaščeni odvetnik za dela, ki so nastala tožniku kot posledica obsodilne kazenske sodbe in so nastala izključno v postopku izvršitve kazenske sankcije in ne v kazenskem postopku. Prepričan je tudi, da je njegov uspeh v pravdi višji od 42 %, sicer pa je potrebno upoštevati, da je s temeljem uspel 100 %. Iz obrazložitve sodbe pa tudi ni razvidno, zakaj sodišče tožniku ni priznalo stroškov pričnine, ki so bili priglašeni. Sodišče je priznalo po tar. št. 2200 nagrado po količniku 1 in bi zato moralo priznati nagrado v višini 736,00 EUR in ne 368,00 EUR. Meni, da je upravičen do količnika 1,5. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sledi prvemu sodišču, ki je tožniku priznalo izgubo na zaslužku za 13 in ne za 14 mesecev. Ker je začel 14. mesec zapora šele teči gre za tri dni, od katerih je le en dan delaven, dva dneva pa sta bila sobota in nedelja, zato sodišče utemeljeno ni priznalo odškodnine za še en, torej 14. mesec. Da bi bil tožnik upravičen še do regresa – nadomestila za dopust pa prvič omenja šele v pritožbi, kar je prepozno in zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

5. Tudi odločitev prvega sodišča o teku zakonitih zamudnih obresti je pravilna. Tožena stranka je lahko zašla v zamudo šele po tistem, ko je prejela tožnikov odškodninski zahtevek. Tožnik je prvič podal zahtevek 12. 12. 2011 in dopolnitev dne 20. 1. 2012. Sodišče je priznalo obresti od 28. 12. 2011, sicer pa se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev v 15. točki sodbe prvega sodišča in jo povzema kot svojo.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in odločitev sodišča v delu zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo prijatelju A. D. (13. točka obrazložitve sodbe). Glede na ugotovljeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnikova mati v času sinove odsotnosti potrebovala pomoč. Dokazno breme koliko, kdaj in na kakšen način ji je pomoč nudil in koliko je za to tožnik plačal, pa je na tožniku. Ta je svoje trditve dokazoval z zaslišanjem priče D. Za trditve pa ni predložil nobenega drugega pisnega dokaza, kar bi bilo glede na vsoto, ki jo zatrjuje, da jo je plačeval pričakovano, na primer s kakršnimkoli potrdilom o plačilu, bodisi preko banke, potrdilo o prejemu denarja in podobno. Kdaj mu je denar sploh izročal, če je bil v zaporu in nenazadnje D. naj bi plačeval več kot je znašala njegova zatrjevana mesečena plača, ko je bi zaposlen (januarja 2006 je znašala izplačana plača tožniku 122.013,90 SIT, v približno enaki višini pa je bila izplačana plača tudi dva meseca prej – priloga A 31). Po povedanem tožnik za svoje trditve ni predložil zadostnih dokazov, da mu je škoda v vtoževanem znesku dejansko nastala. Zato je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek v tem delu zavrnilo, pravilna.

7. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da stroški, ki jih je tožniku zaračunal njegov pooblaščenec v višini 1.554,79 EUR po računu št. 450/09, niso stroški kazenskega postopka, ker so nastali izključno v postopku izvršitve kazenske sankcije. Tožnik bi lahko stroške nastale v zvezi s kazenskim postopkom uveljavljal v kazenski zadevi.

8. Delno utemeljena pa je pritožba glede višine dosojene odškodnine za nematerialno škodo, saj odškodnina, kakršno je določilo prvo sodišče, ni primerno vpeta v primerljive odškodnine. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektive v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (II Ips 142/2010). V sodni praksi se je uveljavilo pravilo, da je objektivni pokazatelj vrednosti prisojene odškodnine povprečna plača v času prvostopnega sojenja. Glede na ugotovljeno, da je tožnik v priporu in zaporu doživel velik šok, da je pridržanost in nato pripor in zapor povzročil pri tožniku obupanost, brezmočnost, strese, travme, skrbi za mamo, ki je bila 100 % invalid, za sina, ki še ni bil star eno leto in nadalje odziv okolice. Tožnik je bil namreč poznan, saj je imel svoj gostinski lokal v kraju, kjer je živel in tudi market, ki je bil kasneje zaprt. Prav tako je bil lokal zaprt v letih 2008 in 2009. Povedano in dejstvo, da so o zadevi mediji obširno pisali pripelje do zaključka, da je primerna in primerljiva odškodnina v višini 26.000,00 EUR, kar znaša 26 neto povprečnih plač. Tožnikova zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 815/09, na katero se pritožba sklicuje, ker je primer hujši od tožnikovega. Zadeva je bližje primeru II Ips 531/2007, na katerega se sklicuje tako sodišče kot tudi tožnik. Na novo določena odškodnina je nekoliko višja od odškodnine določene v primerljivi zadevi in je ustrezna glede na ugotovljene okoliščine primera (načelo individualizacije) ter primerljiva z odškodninami v podobnih primerih (načelo objektivizacije odškodnine).

9. V posledici spremembe sodbe je bilo ponovno odločiti o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uspel z 51 % (ker temelj tožbe ni bil sporen, je za odločanje o stroških odločilen uspeh v pravdi po višini in ne tudi upoštevaje temelj). Prvo sodišče je stroške tožnika odmerilo na 3.944,98 EUR, 51 % znaša 2.011,93 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 1.860,00 EUR, 49 % predstavlja znesek 911,40 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.100,53 EUR pravdnih stroškov.

10. Tožeča stranka je s pritožbo uspela s 26 % (6.000,00 EUR od zahtevanih 22.768,24 EUR) in v takšni višini ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na skupaj 2.136,07 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 znaša 1.177,60 EUR, po tarifni številki 6002 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV in takso za pritožbo v znesku 675,00 EUR). Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 555,37 EUR.