Jedro

Določitev zamudnih obresti od zapadlih preživninskih obrokov zato ne pomeni dvakratne valorizacije, kakor zmotno meni revizija. Zamuda pri izpolnitvi obveznosti, tudi iz naslova občasnih terjatev, ima za posledico obveznost plačila zamudnih obresti (277. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo toženčevo preživninsko obveznost do mladoletnih tožnikov za čas od 15.11.1992 dalje tako, da jo je za vsakega opredelilo z zneskom 10.000,00 SIT z vsakokratnimi valorizacijami v skladu s sklepi o uskladitvi preživnin vlade RS, od 1.2.1995 dalje pa jo je opredelilo za vsakega od tožnikov z zneskom 16.000,00 SIT mesečno z enako stopnjo valorizacije. Celotno preživninsko obveznost pa je toženec dolžan kriti z odštetjem plačanih zneskov preživnin od 15.11.1992 dalje. Istočasno je tožencu tudi naložilo, da mora tožnici M. J. plačati znesek 21.000,00 SIT s pripadki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo, kolikor je odločeno o preživnini za mladoletna tožnika, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo. Po toženčevem mnenju gre za nedopustno dvakratno valoriziranje denarnih vrednosti določenih zneskov preživnine, pri čemer je valorizacija v smislu uskladitev višine preživnine v pristojnosti centra za socialno delo dopustna šele, ko je preživnina že določena. Sodišči sta izven sodne pristojnosti opravili valorizacijo zneskov za čas, preden so ti zneski po višini bili dejansko določeni.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožencu je naloženo, da mora od 15.11.1992 dalje za preživljanje mladoletnih tožnikov plačevati po 10.000,00 SIT mesečno, od 1.2.1995 dalje pa po 16.000,00 SIT mesečno. Taka preživnina temelji na določbi 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89). Toženec je revizijsko ne izpodbija, zaradi česar je revizijsko sodišče v tej smeri opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da je določena glede na potrebe otrok in zmožnosti staršev. Od 15.11.1992 do 1.2.1995 pa je daljše časovno obdobje, ko so cene življenjskih potrebščin naraščale. Da bi tudi v tem obdobju ohranilo realno vrednost s 15.11.1992 določene preživnine in upoštevalo tudi povečane potrebe otrok zaradi doraščanja, je sodišče odločilo o njenem postopnem zviševanju. Ker se je pri tem poslužilo v 132. členu ZZZDR predpisane valorizacije, s tem ni poseglo na upravno področje ali kako drugače kršilo zakona. Namesto da bi sproti za posamezna obdobja ugotavljalo tako porast življenjskih stroškov kot tudi povečane potrebe otrok, se je poslužilo objektivizacije z valorizacijo, predvideno v prej omenjeni zakonski določbi. Določitev zamudnih obresti od zapadlih preživninskih obrokov zato ne pomeni dvakratne valorizacije, kakor zmotno meni revizija. Zamuda pri izpolnitvi obveznosti, tudi iz naslova občasnih terjatev, ima za posledico obveznost plačila zamudnih obresti (277. člen ZOR).

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Ker revizijsko sodišče v postopku na nižjih stopnjah tudi ni našlo kršitev, na katere je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.