Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva ugotovljena med kazenskim postopkom. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je mogoče ugotoviti, katera so odločilna dejstva na podlagi določb ZKP o vsebini izreka. Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega. Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 34432/2011 z dne 28. 9. 2015 obsojenega B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v realnem steku s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje izsiljevanja določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe pa kazen pet mesecev zapora, ter mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve enakega varstva pravic, pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, torej iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem štirih prič, katerih zaslišanje na predobravnavnem naroku je predlagala obsojenčeva obramba, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o nastanku poškodbe pri soobsojenemu M. D., da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe za analizo DNK sledi na palici, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič in opravo poizvedb pri banki v zvezi z obstojem dolga, ter dokazni predlog za pribavo sodbe Okrajnega sodišča v Postojni, ter da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zmotno povzelo izvedensko mnenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da okoliščina, da se sodišče ni izreklo o dokaznem predlogu za zaslišanje štirih prič, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, da bi biološke sledi soobsojenega M. D. lahko le potrdile, da je bila palica v njegovi posesti, kar pa ne predstavlja razbremenitve obsojenca, da zaslišanje prič in poizvedbe pri banki Koper ne bi pripomogle k ugotovitvi dejanskega stanja, da je neutemeljena trditev zahteve, da je sodišče zmotno povzelo izvedensko mnenje, in da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca, ter da je zahteva v bistvenem vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, zakaj sodišče ni zaslišalo s strani obrambe predlaganih prič H., B., S. in M. Hkrati trdi, da je sodišče s takšnim ravnanjem kršilo obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Obsojenčeva obramba je z zaslišanjem prič nameravala dokazati, da je oškodovanec že dne 25. 6. 2011 s palico napadel obsojenca, ter da je na dan obravnavanega dogodka oškodovanec obsojenca na gradbišču pozval, naj se zglasi pri njem doma.

6. Iz podatkov kazenskega spisa (listovna št. 360) izhaja, da je obsojenčev zagovornik na predobravnavnem naroku dne 3. 4. 2014 sodišču predlagal, da zasliši priče I. H., R. B., S. in A. S. in R. M. Dokazne predloge je utemeljeval z navedbo, da bodo priče izpovedale, da je oškodovanec obsojenca napadel in udaril že dne 25. 6. 2011, ter da je bil pri obsojencu ravno na dan obravnavanega dogodka, ko ga je povabil k sebi domov z namenom, da uredita odprta vprašanja.

7. Sodišče prve stopnje je o izvedbi predlaganih dokazov odločilo na glavni obravnavi dne 4. 9. 2014 (listovna številka 424 spisa), ko je sprejelo dokazni sklep, da se dokazne predloge zavrne, v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo razlogov, zakaj navedenih prič ni zaslišalo.

8. Neutemeljena je trditev zahteve, da ravnanje sodišča, ki v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva ugotovljena med kazenskim postopkom. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 375/2001 z dne 4. 4. 2002 presodilo, da je mogoče ugotoviti, katera so odločilna dejstva na podlagi določb ZKP o vsebini izreka. Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega. Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.

9. Pritrditi pa je treba vložniku zahteve, da ravnanje sodišča, ki v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, predstavlja tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri mora obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je torej v obravnavanem primeru kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora v razlogih sodbe med drugim navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Vendar pa, kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (8. točka razlogov sodbe), obsojenčev zagovornik že ob podaji navedenih dokazov ni izkazal njihove pravne relevantnosti, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ne, da je opustitev njihove izvedbe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti namreč zgolj posplošeno trdi, da je bila zaradi neizvedbe teh dokazov kršena pravica obsojenca do učinkovite obrambe, ne izkaže oziroma ne pojasni pa, kako bi zaslišanje predlaganih prič, ki niso bile očividke inkriminiranega dogodka, četudi bi potrdile, da je oškodovanec obsojenca že pred obravnavanim dogodkom udaril, ter da je bil oškodovanec tisti, ki je obsojenca povabil na svoj dom, vplivala na drugačno presojo obsojencu očitanega ravnanja, ki je imelo za posledico, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.

10. V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika za zaslišanje prič, ki bi potrdile, da je obsojenec oškodovancu znesek 19.000,00 EUR že vrnil, je treba pritrditi navedbam vložnika zahteve, ki sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi sodbe ni povedalo, iz katerih razlogov ni ugodilo omenjenemu dokaznemu predlogu, pritožbenemu sodišču pa kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker se v tem delu ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb. Podobno kot v prvem primeru pa obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi tokrat ni izkazal vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe, kot tudi, da bi bila kršena njegova ustavna in zakonska pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, upoštevaje dejstvo, da je sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Postojni P 94/2011, iz katerega izhaja, da je bil obstoj dolga v višini 19.000,00 EUR ugotovljen s sodbo, ki je postala pravnomočna več kot dve leti po inkriminiranem dogodku. Iz tega razloga sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker ni izvedlo dokaznega predloga s poizvedbami pri Banki Koper, d. d., o tem, ali je oškodovanec v letu 2008 dvignil denar, ki ga je izročil obsojencu.

11. Obsojenčev zagovornik se z navedbami v zahtevi, da je sodišče napačno interpretiralo obstoj dolžniško-upniškega razmerja med obsojencem in oškodovancem, da je spor med njima nastal zaradi s strani oškodovanca izmišljenega dolga v višini 16.000,00 EUR, ki se nanaša na poslovanje družbe D., d. o. o., izpodbija dejansko stanje. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v njej ni najti razlogov o tem, kdaj in kako je nastala poškodba pri soobsojenemu M. D. Sodišče prve stopnje je v 13. točki razlogov sodbe navedlo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kako je nastala rana na glavi soobsojenega M. D., saj na kraju dogajanja ni bila zavarovana sled njegove krvi, je pa zaključilo, da je M. D. poškodbo najverjetneje utrpel prav med obravnavanim dogodkom. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča natančen mehanizem nastanka poškodbe pri soobsojenemu M. D. ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi se nanašalo na zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

13. Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico iz 29. člena Ustave, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu obsojenčeve obrambe, da se izvedencu odredi, da opravi analizo DNK profila po celotni dolžini železne palice. Kot je v 13. točki razlogov sodbe utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, obsojenčev zagovornik ni izkazal materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza, ker ni pojasnil, kakšen pomen bi imela ugotovitev, da so na palici tudi sledi obsojenega M. D., za katere obsojenec sam trdi, da naj bi nastale zgolj kot posledica dejstva, da je M. D. palico odnesel v avto. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi morala obsojenčeva obramba s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešna, česar pa zgolj s posplošeno trditvijo, da izvajanje dodatnih dokazov ne bi bilo odveč za dokazovanje obsojenčeve nedolžnosti, ni storila.

14. Sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker ni izvedlo dokaznega predloga za pribavo sodbe sodnika za prekrške Okrajnega sodišča v Postojni, pred katerim je bil oškodovanec obravnavan zaradi fizičnega obračuna z M. Š. Kot je v 16. točki razlogov sodbe utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, dogodek, v katerega sta bila vpletena obsojenec in M. Š., ni v materialnopravni relevantni zvezi z obravnavanim dogodkom, pri katerem je obsojenec skupaj s svojim bratom v poznih večernih urah oškodovanca na njegovem domu izsiljeval ter hudo telesno poškodoval. 15. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju izvedenca in med samim zapisnikom o zaslišanju izvedenca. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke potrjuje, da je obsojenec oškodovanca poškodoval po obrazu in zobeh s pištolo, izvedenec pa je na glavni obravnavi dne 10. 2. 2015 izpovedal, da je poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec, lahko nastala s pištolo, lahko pa tudi s členkom prsta oziroma z udarcem ob rob mize ali stola.

16. Iz podatkov spisa je razvidno, da je izvedenec medicinske stroke D. P., dr. med., v izvedenskem mnenju navedel, da je bila rana na zgornji ustnici, ki je prebila sluznično stran ter omajala zobe, oškodovancu zadana z udarcem s pištolo. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi na vprašanje obsojenčeve obrambe izpovedal, da lahko zatrdi, da je poškodbo povzročil ozek, kakšne 2 ali 3 cm širok predmet, ki je lahko pištola, členek prsta, lahko pa tudi rob mize ali stola. Iz takšne izpovedi izvedenca torej izhaja, da izvedenec možnosti nastanka poškodbe s pištolo ni izključil. Dokaznega zaključka, da je poškodba pri oškodovancu nastala s pištolo, sodišče ni napravilo le na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in zaslišanja izvedenca, temveč na podlagi celovite ocene vseh izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izpovedi oškodovanca I. Č., ki je po oceni sodišča prve stopnje prepričljivo opisal, da je obsojenec izvlekel pištolo ter ga udaril v predel oči in zob. Sodišče prve stopnje je torej dokazni zaključek o udarcu oškodovanca s pištolo v prvi vrsti gradilo na izpovedi oškodovanca I. Č. Tak dokazni zaključek pa je bil zgolj potrjen z izvedenskim mnenjem izvedenca D. P., dr. med., ki v svojem izvedenskem mnenju nastanka poškodbe z uporabo pištole ni izključil, temveč ga je celo označil za zelo verjetnega.

17. Obsojenčev zagovornik z obsežnim ponavljanjem pritožbenih navedb, da je bilo pričanje oškodovanca I. Č. neverodostojno ter prilagojeno potrebam postopka, da sta obsojenca izpovedala, da oškodovanec ni bil oblečen le v spodnje perilo, temveč je imel na sebi majico brez rokavov in dolge hlače, da je poškodbo glave soobsojenega M. D. povzročil oškodovanec, ki je s palico nameraval udariti obsojenega B. D., zadel pa je njegovega brata, ter da obsojenec nikoli ni imel v posesti pištole, zato z njo tudi ni mogel udariti oškodovanca, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP nasprotuje dokazni oceni sodišča ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

18. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega B. D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 in 71113 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.