Jedro

Področje potrošniškega kreditiranja ureja poseben zakon, zato je potrebno prvenstveno upoštevati ZPotK, ki je v lex specialis glede na OZ.

Kreditojemalec se mora pri sklepanju kreditne pogodbe zglasiti v informacijski pisarni oziroma v konkretnem primeru pri tožeči stranki in s seboj prinesti dokumente, iz katerih so razvidni podatki za kredit. Tožeča stranka dokumente kreditojemalca pregleda, overi njihovo pravilnost in izda nekvalificiran elektronski podpis, s katerim kreditojemalec podpiše kreditno pogodbo. Po končanem postopku tožeča stranka izplača znesek kredita, lahko pa se kreditojemalec odloči tudi za bančno nakazilo. Opisani način poslovanja pomeni, da tožeča stranka opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor na podlagi 13. člena Zakona o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 20/97, 52/02) tožeči stranki naložil, da mora pri opravljanju posredovanja pri sklepanju kreditnih pogodb odpraviti ugotovljene nepravilnosti, in sicer pri opravljanju svoje dejavnosti ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve denarne obveznosti potrošnika za račun dajalca kredita družbo A., za katerega je posredovala pri sklepanju kreditnih pogodb. Kot rok izvršitve je določil naslednji dan po prejemu odločbe in hkrati določil, da morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi inšpekcijski organ navaja, da je bil dne 2. 4. 2009 opravljen inšpekcijski nadzor pri tožeči stranki na podlagi določil Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK, Uradni list RS, št. 77/04-upb, 111/07). Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka med drugim registrirana za opravljanje dejavnosti 64.920 – drugo kreditiranje, kot glavno dejavnost pa opravlja dejavnost 64.190 – drugo denarno posredništvo. Sklenjeno ima „Pooblastilo za opravljanje pogodbenih storitev“ z gospodarsko družbo A. (v nadaljevanju posojilodajalec), katero po pooblastilu, v njenem imenu in za njen račun zastopa družba B., z dne 11. 3. 2008 in s katerim družba A. pooblašča tožečo stranko, da opravlja naslednje storitve: informiranje strank, izdajanje elektronskega podpisa, overjanje dokumentacije, pogodbeno izplačevanje ter spremljanje denarnih sredstev in skrb za plačilno disciplino. Z omenjeno družbo ima tožeča stranka sklenjeno tudi „Pooblastilo za prejemanje denarnih sredstev št. 0207 - HHK“ z dne 11. 3. 2008, s katero družba A. pooblašča tožečo stranko, da v njenem imenu in za njen račun prejema denarne zneske, bodisi gotovinska vplačila v blagajno, bodisi negotovinska vplačila na bančni račun, kar je razvidno iz vsebine 1. člena predmetnega Pooblastila, ki določa, da posojilodajalčev dolžnik poravna svoje obveznosti do posojilodajalca v trenutku, ko izroči oziroma nakaže denarna sredstva pogodbenemu partnerju. Obe pooblastili se nahajata na vidnem mestu v poslovnih prostorih tožeče stranke, v katerih le-ta tudi prejema gotovinska vplačila za posojilodajalca. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka v obdobju od 13. 11. 2008 do 2. 4. 2009 prejela denarne zneske (ti so predstavljali obroke kreditov) od 113-ih posojilojemalcev, za kar je bil posojilojemalcem izdan blagajniški prejemek. V istem obdobju (od 13. 11. 2008 do 2. 4. 2009) je tožeča stranka 108 kreditojemalcem izplačala odobren znesek posojila, za kar so bili izdani blagajniški izdatki. Iz vseh zbranih listinskih dokazil je organ prve stopnje zaključil, da dejavnosti, ki jih opravlja tožeča stranka, dejansko predstavljajo opravljanje posredovanja pri sklepanju kreditnih pogodb za kreditodajalca družbo A., ki v Sloveniji ne bi mogla sklepati pogodb s slovenskimi potrošniki, če zanjo ne bi posredovala tožeča stranka. S tem, ko je kot kreditni posrednik pri poslovanju prejemala denarne zneske potrošnikov za račun dajalca kredita družbo A., za katerega sicer posreduje pri sklepanju kreditnih pogodb, je ravnala v nasprotju s 4. členom Pravilnika o pogojih, ki jih mora izpolnjevati kreditni posrednik (Uradni list RS, št. 102/00, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v svojem 2. odstavku jasno določa, da kreditni posrednik ne sme zahtevati in ne sprejemati izpolnitve denarne obveznosti za račun dajalca kredita, za katerega je posredovala pri sklepanju kreditnih pogodb.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zoper odločbo organa prve stopnje zavrnil. Navaja, da je bilo pri tožnici zaradi kontrole potrošniškega kreditiranja opravljenih več inšpekcijskih pregledov, in sicer 12. 6. 2008, 20. 6. 2008, 4. 11. 2008, 12. 11. 2008 in 2. 4. 2009. Opisano poslovanje tožeče stranke predstavlja dejavnost kreditnega posrednika, kot ga opredeljuje ZPotK v 4. točki 1. odstavka 2. člena. Po navedeni določbi je kreditni posrednik fizična ali pravna oseba, ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb v okviru dejavnosti dajalca kredita, ki ga za to pooblasti s pogodbo. Pravilnik v 1. odstavku 2. člena določa, da je lahko kreditni posrednik fizična ali pravna oseba, ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb v okviru dejavnosti kreditodajalca. V 2. odstavku 2. člena Pravilnika je določeno, da se za kreditnega posrednika ne šteje fizična ali pravna oseba, ki je od dajalca kredita pooblaščena, da v imenu in za račun dajalca kredita sklepa pogodbe o potrošniškem kreditiranju. Tudi na podlagi teh določb je tožečo stranko treba uvrstiti med kreditne posrednike, saj ne sklepa pogodb o potrošniškem kreditiranju v imenu in za račun dajalca kredita. Pogodbe o potrošniškem kreditiranju se namreč sklenejo neposredno med dajalcem kredita in kreditojemalcem po tem, ko ju je tožnica spravila v stik. Tožnica se pri trditvi, da ne nastopa v vlogi kreditnega posrednika, sklicuje na Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - UPB1). Pri tem navaja, da je kreditni posrednik tisti, ki se zaveže, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik s kreditojemalcem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev kreditne pogodbe, kreditodajalec pa mu to storitev plača. Prav takšno poslovanje je razvidno iz dokumentov, pridobljenih v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica si prizadeva najti potencialne kreditojemalce, saj oglašuje v dnevniku Novice in z dostavo reklamnih letakov gospodinjstvom (zapisnik z dne 12. 11. 2008). S tem informira gospodinjstva oziroma tiste osebe, ki potrebujejo kredit, o možnosti, kje in na kakšen način ga lahko pridobijo. Tožničino prizadevanje, da najde čim večje število kandidatov za sklenitev kreditne pogodbe s kreditojemalcem, pa izhaja predvsem iz dejstva, da je njen zaslužek odvisen od števila sklenjenih pogodb (zapisnik z dne 20. 6. 2008). Njeno dejavnost kreditnega posrednika dodatno potrjuje njena firma. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in nadaljnji) v 12. členu določa, da je firma ime, s katerim družba posluje. V firmi mora biti oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe. Tožničina firma se imenuje C., finančno posredništvo. Takšne firme si ne bi smela izbrati, če se z dejavnostjo posredovanja ne bi ukvarjala. Pritožbeni organ je zaradi pritožbene navedbe, da v fazi sklepanja kreditne pogodbe posrednik ni potreben, preveril postopek sklenitve kreditne pogodbe. V ta namen je vpogledal v zloženko, ki je bila predložena v času inšpekcijskega pregleda dne 12. 6. 2008 in iz katere je razvidno, da poteka postopek pridobitve kredita v treh korakih. V prvem koraku si zainteresirani kreditojemalec na spletni strani kreditodajalca pridobi vse potrebne informacije o kreditu. Lahko napravi tudi natančen izračun kredita. V drugem koraku mora izpolniti spletno prijavo za kredit, za kar potrebuje osebni dokument, bančne kartice in plačilno listo oziroma odrezek od pokojnine. Podatke o prihodkih mora navesti v prijavi, ki jo posreduje kreditodajalcu, ki mu nato pošlje kodo za izpis pogodbe, če je prijava odobrena, v nasprotnem primeru pa mu pošlje sporočilo o zavrnitvi prijave. V tretjem koraku se mora kreditojemalec zglasiti v informacijski pisarni oziroma pri tožnici. S seboj mora prinesti dokumente, iz katerih so razvidni podatki za kredit. Tožnica dokumente pregleda, overi njihovo pravilnost in izda nekvalificiran elektronski podpis, s katerim kreditojemalec podpiše kreditno pogodbo. Po končanem postopku tožnica izplača znesek kredita, lahko pa se kreditojemalec odloči tudi za bančno nakazilo. V tem primeru bi mu bil denar nakazan v 48-ih urah. Navedeni postopek potrjuje, da sklenitev kreditne pogodbe med kreditojemalcem in kreditodajalcem brez posredovanja tožnice sploh ni mogoča. Brez preverjanja kreditojemalčevih dokumentov in izdaje elektronskega podpisa, za kar je pooblaščena tožnica, kreditne pogodbe ni mogoče skleniti, zato je organ navedbo tožnice, da v fazi sklepanja kreditnih pogodb njena vloga kreditnega posrednika ni potrebna, zavrnil. Pravilnik v 2. odstavku 4. člena določa, da kreditni posrednik ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve denarne obveznosti potrošnika za račun dajalca kredita, za katerega je posredoval pri sklepanju kreditne pogodbe. Iz zapisnika z dne 2. 4. 2009 je razvidno, da je tožnica v obdobju od 13. 11. 2008 do 2. 4. 2009 od 113 kreditojemalcev prejela denarne zneske kot vračilo kredita. Prvostopenjski organ je ob ugotovitvi, da je tožnica ravnala v nasprotju s prej citirano določbo, na podlagi 13. člena ZTI odredil odpravo nepravilnosti. Pritožbene navedbe, v kateri se tožnica sklicuje na sodbo opr. št. U 1060/20, ki je niti ni priložila, pa organ ni mogel upoštevati.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi neustrezne in pomanjkljive obrazložitve odločbe, ki je po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti. Meni, da obe odločbi temeljita na predpostavki, da je tožeča stranka kreditni posrednik, pri čemer povsem spregledata dejstvo, da dejavnost kreditnih posrednikov urejajo področni zakoni (ZPotK) in podzakonska predpisa - pravilnika, ki urejata dejavnost bančnih kreditnih posrednikov in kreditnih posrednikov kreditodajalcev. V skladu s pozitivno zakonodajo je kreditni posrednik tisti, ki se zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik s kreditodajalcem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev kreditne pogodbe, na drugi strani pa se naročnik zaveže, da bo za to plačal. Omenjena konstrukcija je v skladu tudi z določili OZ, v delu, ki ureja posredniško pogodbo. Tožeča stranka zatrjuje, da ne opravlja dejavnosti kreditnega posredovanja. Samo dejstvo, da je v pogodbenem odnosu s kreditojemalcem, ne pomeni, da je kreditni posrednik. V ničemer si namreč ne prizadeva, da bi spravila v stik bodoča sopogodbenika, torej kreditodajalca in kreditojemalca, pač pa nudi zgolj nekatere servisne storitve. Kreditodajalec svojo dejavnost izvaja in trži preko svetovnega spleta, v RS pa je prisoten preko spletne strani www.....com. Kreditodajalec sklepa pogodbe neposredno s strankami. V fazi sklepanja pogodbe kreditodajalec posrednika ne uporablja (vsaj ne tožeče stranke), niti ga ne potrebuje, saj je celoten koncept trženja in sklepanja pogodbe urejen tako, da je pogodbo možno skleniti preko spleta, brez posredovanja. Bistveno je torej, da v okviru svojih pogodbenih obveznosti do dajalca kredita tožeča stranka ne posreduje in si ne prizadeva spraviti v stik pogodbenih partnerjev. Tudi če bi tožeča stranka na trgu delovala kot kreditni posrednik, je za predmetni spor bistveno ali kot posrednik deluje v razmerju do družbe A. ali seveda kateregakoli drugega kreditodajalca. V konkretnem primeru temu ni tako. Pristranska je tako tudi ugotovitev tožene stranke, da sklenitev pogodbe med kreditodajalcem in kreditojemalcem brez posredovanja tožeče stranke sploh ni mogoča. Odločba trdi, da brez preverjanja kreditojemalčevih dokumentov in izdaje elektronskega podpisa, kreditne pogodbe ni mogoče skleniti, kar pa ni res. Tožeča stranka je ves čas postopka organu prve stopnje pojasnjevala, da ima kreditodajalec vzpostavljeno spletno stran, preko katere je mogoče v celoti speljati postopek. Obstajata torej dva načina sklepanja pogodbe; eden vključuje del storitev opravljenih s strani informacijske pisarne, drugi način pa je povsem elektronski. Kreditodajalec si lahko elektronski podpis pridobi na različnih naslovih, pri pošti, pri upravnih enotah, ali pri različnih pogodbenih overoviteljih. Po prejemu elektronskega dopisa pa je potrebno na naslov predstavništva kreditodajalca poslati dokumentacijo in v nadaljevanju kreditodajalec po prejemu dokumentov preveri, ugotovi istovetnost podatkov v spletni prijavi in v poslanih dokumentih in po pošti pošlje izpolnjene instrumente zavarovanja potencialnemu kreditojemalcu, ki jih nato podpisane in overjene vrne na naslov predstavništva kreditodajalca. Kreditna pogodba se torej sklepa povsem in izključno s sodelovanjem kreditodajalca in kreditojemalca, ter z uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev. Kreditodajalec prihaja v stik s kreditojemalci preko spletne strani, torej posrednikov ne potrebuje. Tožeča stranka torej ne posreduje, tožeča stranka zgolj opravlja določene storitve in to šele potem, ko je kontakt med kreditodajalcem in kreditojemalcem že vzpostavljen. Tožeča stranka posebej opozarja na dejstvo, da prvostopenjska odločba niti ne poskuša pojasniti razlogovanja, ki je upravni organ pripeljalo do zaključka, da je tožena stranka posrednik. Da naj bi bila tožena stranka kreditni posrednik, je za upravni organ prve stopnje očitno nesporno dejstvo, na podlagi katerega problematizira zgolj sprejemanje denarnih izpolnitev kreditodajalcev. Iz obrazložitve odločbe je sicer razvidno, da je upravni organ vpogledal v poslovanje in ugotovil s pogodbo dogovorjene storitve, ki jih tožeča stranka opravlja, vendar je nato zmotno zaključil, da so te storitve po svoji vsebini posredovanje. Na podlagi katerih dejstev in okoliščin pa je prišel do takšnih zaključkov, upravni organ ne pojasni in ne obrazloži. V tem delu je odločba neobrazložena in je ni mogoče preskusiti. Vsako od dogovorjenih aktivnosti bi kreditodajalec lahko predal katerikoli pravni osebi s takšno dejavnostjo. Nobeno od navedenih opravil, niti vsa skupaj, pa ne pomenijo posredovanja. V trenutku, ko tožeča stranka začne opravljati storitve za kreditodajalca, posredovanje ni več potrebno. Gospodarska pobuda RS je svobodna. Vsak gospodarski subjekt lahko opravlja dejavnost, za katero je registriran, na celotnem trgu in prosto. Omejujejo ga pozitivno predpisi. Res je, da kreditni posredniki ne smejo zahtevati ali sprejemati izpolnitve denarnih obveznosti kreditojemalcev, vendar, tožeča stranka ni kreditni posrednik in ne posreduje. Glede na takšno stanje je napadena odločba po svoji vsebini nedopusten poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Prepoved po svoji vsebini pomeni bistveno zožanje dejavnosti brez zakonite podlage, na podlagi arbitrarne odločitve upravnega organa in s tem zmanjšanje dohodka tožeče stranke, kar bo nujno pripeljalo do likvidnostnih težav in odpuščanja zaposlenih iz poslovnih razlogov. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Glede glavne stvari pa predlaga, da sodišče po izvedenem postopku razsodi, da se odpravi odločba TIRS OE Kranj št. 0610-4491/2009-2-28004 z dne 21. 4. 2009 in naloži toženi stranki povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja že navedeno v upravnih odločbah prve in druge stopnje in dodaja, da iz zbranih listinskih dokazil izhaja, da naloge in dejavnosti, ki jih opravlja tožeča stranka, dejansko predstavljajo opravljanje posredovanja pri sklepanju kreditnih pogodb za kreditodajalca, ki v Sloveniji ne bi mogla sklepati pogodb s slovenskimi potrošniki, če zanjo ne bi posredovala tožeča stranka. Vsekakor pa gre pritrditi navedbam tožeče stranke, da je kreditni posrednik tisti, ki se zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik s kreditojemalcem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev kreditne pogodbe. In prav takšno poslovanje je ugotovljeno pri tožeči stranki pri inšpekcijskih pregledih. Tožeča stranka namreč namreč oglašuje v dnevniku Novice in s tem informira osebe, ki potrebujejo kredit, o možnostih, kje in na kakšen način ga lahko pridobijo (ugotovljeno pri inšpekcijskem pregledu dne 12. 11. 2008 in s poizvedbo dne 15. 10. 2009). Njen zaslužek pa je odvisen od števila sklenjenih pogodb (zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 20. 6. 2008).

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v celoti vztraja pri tožbenih navedbah. Hkrati meni, da v odgovoru tožena stranka ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi kakorkoli lahko spremenila pravni položaj tožeče stranke v tem postopku. Trdi, da ni kreditni posrednik. Kateri posli se štejejo za posredovanje in kateri ne, je stvar konkretne presoje, tožeča stranka pa je že pojasnila, da dejavnost posredovanja in samo pravno naravo takšnega posla ureja OZ. Ker poteka postopek pri tem sodišču v zvezi z zakonitostjo prvostopenjske odločbe, tožeča stranka še enkrat poudarja, da je upravni organ ob inšpekcijskem nadzoru sam ugotovil in to navedel tudi v obrazložitvi odločbe, da tožeča stranka za kreditodajalca opravlja naslednje storitve: informiranje strank, izdajanje elektronskega podpisa, overjanje dokumentacije, pogodbeno izplačevanje ter spremljanje denarnih sredstev in skrb za plačilno disciplino. Omenjene storitve tožeča stranka opravlja na podlagi pogodbe, v katero je inšpekcijski organ vpogledal, saj se nanjo sklicuje. Nadalje trdi, da nobena od pogodbeno dogovorjenih aktivnosti po svoji vsebini ne predstavlja posredovanja, niti tega ne predstavljajo vse dogovorjene aktivnosti skupaj. Pravni pojem posredništva in posredovanja ni mogoče določati od primera do primera in arbitrarno; posredovanje je urejeno v pozitivni zakonodaji. Gre za OZ, v primeru kreditnega posredništva pa še za ZPotK in na podlagi tega izdanemu Pravilniku. Pomembno je, da tožena stranka ne posreduje med strankama in si ne prizadeva spraviti v stik kreditodajalca in potencialnega kreditojemalca. Tožeča stranka vstopi v pogodbeni odnos šele potem, ko je glavni posel že sklenjen oziroma ko je komunikacija med kreditodajalcem in kreditojemalcem že stekla. Na podlagi pogodbe, tožnica opravlja določene storitve, ki pa po vsebini ne morejo biti okarakterizirane kot posredovanje. Njen angažma je odvisen od volje kreditodajalca ali pa tudi kreditojemalca, v vsakem primeru pa do njega pride šele potem, ko sta pogodbeni stranki stik že navezali. Tožeča stranka je v pritožbi in tudi v tožbi natančno opisala potek sklepanja pogodbe in tudi način komunikacije med pogodbenikoma. Gre za način, ki morda ni zelo običajen, bistveno pa je, da kreditodajalec v stik s potencialnimi kreditojemalci prihaja preko modernih elektronskih komunikacijskih sredstev, z uporabo interneta. Opravljanje določenih faz ali tehničnih opravil v času trajanja pogodbenega razmerja med kreditodajalcem in kreditojemalcem, pa tudi če gre za sprejemanje denarnih izpolnitev, ali izplačila kreditojemalcem, ni mogoče obravnavati kot posredovanje. Smisel posredovanja je, da pride do sklenitve posla, ob izvajanju pogodbeno dogovorjenih storitev pa tožeča stranka ne posreduje, ker je stik med pogodbenicama že izpostavljen. V tem kontekstu je popolnoma zgrešena in protispisna ter povsem neobrazložena trditev tožene stranke, da kreditojemalec brez njene aktivnosti v Sloveniji ne bi mogel sklepati pogodb s slovenskimi potrošniki. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi navaja, da naj bi tožeča stranka oglaševala v dnevniku Novice in s tem informirala osebe, ki potrebujejo kredit. Omenjena trditev sicer ne more biti predmet tega postopka, ker je novota glede na prvostopenjsko odločbo, katere zakonitost se presoja, vendar tožeča stranka v prvi vrsti ugotavlja, da je omenjena trditev protispisna in nepodprta z dokazi. Iz odločbe, ki se napada s tožbo v predmetnem postopku, nikjer ne izhaja, da bi upravni organ ugotovil kakršnokoli oglaševanje. Glede na navedeno tožeča stranka v celoti vztraja pri svojem zahtevku in sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje ali je tožeča stranka v konkretnem primeru delovala kot kreditni posrednik in je zato podvržena določbam ZPotK in Pravilnika, ali pa je opravljala le servisne storitve za družbo A., pri čemer ni delovala kot kreditni posrednik in zato zanjo posledično ne veljajo pravila ZPotK in Pravilnika. Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na 837. člen OZ, ki definira posredniško pogodbo in posrednika. Pri tem navedeni člen OZ ne povzema dosledno, kar pa je v obravnavanem primeru brezpredmetno, saj ureja področje potrošniškega kreditiranja poseben zakon, zato je potrebno prvenstveno upoštevali ZPotK, ki je v lex specialis glede na OZ. Ker specialnejši predpis izključuje uporabo splošnejšega predpisa (lex specialis derogat legi generali), je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZPotK pri presoji ali je tožeča stranka v konkretnem primeru delovala kot kreditni posrednik ali ne.

ZPotK v 4. odstavku 2. člena določa, da je kreditni posrednik fizična ali pravna oseba, ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb v okviru dejavnosti dajalca kredita, ki ga za to pooblasti s pogodbo. Kreditni posredniki pa morajo izpolnjevati pogoje, ki jih za opravljanje njihove dejavnosti s pravilnikom predpiše minister, pristojen za varstvo potrošnikov, če gre za kreditne posrednike drugih dajalcev kredita (če ne gre za banke ali hranilnice, 1. odstavek 20. člena ZPotK). Na podlagi navedene določbe je bil izdan Pravilnik, ki v 1. odstavku 2. člena določa, da je lahko kreditni posrednik fizična ali pravna oseba, ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklicno opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb v okviru dejavnosti dajalca kredita. Pri tem se za kreditnega posrednika ne šteje fizična ali pravna oseba, ki je od dajalca kredita pooblaščena, da v imenu in na račun dajalca kredita sklepa pogodbe o potrošniškem kreditiranju (2. odstavek 2. člena Pravilnika). V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka registrirana za opravljanje dejavnosti 64.920 – drugo kreditiranje, kot glavno dejavnost pa opravlja dejavnost 64.190- drugo denarno posredništvo. Sporna tudi ni ugotovitev, da ima tožeča stranka dve pooblastili družbi A., pri čemer je prvo pooblastilo „Pooblastilo za opravljanje pogodbenih storitev“ (za opravljanje naslednje storitve: informiranje strank, izdajanje elektronskega podpisa, overjanje dokumentacije, pogodbeno izplačevanje ter spremljanje denarnih sredstev in skrb za plačilno disciplino), drugo pooblastilo pa je „Pooblastilo za prejemanje denarnih sredstev št. 0207 - HHK“ z dne 11. 3. 2008 (da v imenu in za račun gospodarske družbe A. prejema denarne zneske, bodisi gotovinska vplačila v blagajno, bodisi negotovinska vplačila na bančni račun). Navedeno pa po oceni sodišča pomeni, da tožeča stranka za družbo A., v okviru svoje dejavnosti in na podlagi pisnega pooblastila, posreduje pri sklepanju kreditnih pogodb med navedeno družbo in kreditojemalci. Tudi iz zloženke, ki jo je upravni organ pridobil tekom inšpekcijskega postopka in ki jo organ druge stopnje citira v svoji odločbi izhaja, da se mora v tretjem koraku sklepanja kreditne pogodbe kreditojemalec zglasiti v informacijski pisarni oziroma v konkretnem primeru pri tožeči stranki in s seboj prinesti dokumente, iz katerih so razvidni podatki za kredit. Tožeča stranka dokumente kreditojemalca pregleda, overi njihovo pravilnost in izda nekvalificiran elektronski podpis, s katerim kreditojemalec podpiše kreditno pogodbo. Po končanem postopku tožeča stranka izplača znesek kredita, lahko pa se kreditojemalec odloči tudi za bančno nakazilo. Opisani način poslovanja tudi po mnenju sodišča pomeni, da tožeča stranka opravlja posredovanje pri sklepanju kreditnih pogodb. Takšen način poslovanja tudi ne sodi pod določbo 2. odstavka 2. člena Pravilnika, ki določa, da se za kreditnega posrednika ne šteje fizična ali pravna oseba, ki je od dajalca kredita pooblaščena, da v imenu in na račun dajalca kredita sklepa pogodbe o potrošniškem kreditiranju. Glede tega je tudi tožeča stranka sama večkrat navedla, da ni pooblaščena od dajalca kredita, da v imenu in na račun dajalca kredita sklepa pogodbe o potrošniškem kreditiranju. S tem pa so tudi izpolnjeni vsi kumulativno navedeni zakonski znaki kreditnega posrednika, kar sta v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila tudi organ prve in druge stopnje. Ker je potrebno tožečo stranko šteti za kreditnega posrednika, velja zanjo tudi prepoved iz 2. odstavka 4. člena Pravilnika, da ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve denarne obveznosti potrošnika za račun dajalca kredita, za katerega je posredoval pri sklepanju kreditne pogodbe.

Sodišče nadalje tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam glede pomanjkljivi obrazložitvi odločb. Obrazložitev odločbe organa prve stopnje je bila, v skladu z določbo 248.člena ZUP, dopolnjena v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje in tako ima v obrazložitvi vse bistvene sestavine, tako da se jo da preizkusiti. Navedeno je, kaj je bilo ob inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, kdaj so bili opravljeni inšpekcijski nadzori in kaj je navedeno v zapisnikih o inšpekcijskih pregledih. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu je (v skladu s 1. odstavkom 80. člena ZUP) javna listina, za katero velja, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člen ZUP). Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru, ki je sestavljen v skladu z ZUP potrjuje, da je resnično, kar je v njem zapisano. Zaradi takšne lastnosti javne listine ni potreben noben dodaten dokaz o tem, kar se v javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka je imela v skladu z 171. členom ZUP možnost dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar tega ne v pritožbenem postopku niti v tožbi ni storila. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da sta tožena stranka in pred njo organ prve stopnje na podlagi tako ugotovljenih dejstev pravilno zaključila, da je tožeča stranka opravljala posle kreditnega posrednika in ji na podlagi 13. člena ZTI pravilno in utemeljeno izrekla inšpekcijski ukrep.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, postopek pred izdajo odločbe pa je bil tudi pravilen, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.