Jedro

Zakon ali del zakona, ki ga Ustavno sodišče razveljavi, se v določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (prej 414. člen ustave SRS iz leta 1974) ne uporablja za razmerja, nastale pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke M. Z. in razveljavilo 3. točko sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.2.1994, s katerim je bila določena prepoved zaposlitve tožnice v konkurenčnem podjetju (2. točka izreka) in zavezalo toženo stranko k povrnitvi stroškov postopka v znesku 187.425,00 SIT (4. točka izreka). S sklepom iz 1. točke izreka je zaradi delnega umika tožbe glede razveljavitve 4. točke sklepa o prenehanju delovnega razmerja postopek ustavilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe F. d.d., da ji je tožena stranka M. Z. dolžna plačati odškodnino v znesku 6.380.000,00 SIT s pripadki (3. točka izreka) iz naslova kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče je zavrnilni del sodbe sprejelo potem, ko je ugotovilo, da se stranki nista skladno določilu iz 4. odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 73/93 - ZDR) dogovorili o prepovedi konkurenčne dejavnosti delavke po prenehanju delovnega razmerja. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča F. d.d. svojih zatrjevanj o nastanku in višini škode, domnevno povzročene zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je pritožbi F. d.d. delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1, 2 in 4 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Zavrnitev njenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je vzdržalo v veljavi, ker je v pretežni meri soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo tega dela prvostopne odločbe. V obrazložitvi je poudarilo pravne učinke odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-51/90-22 z dne 14.5.1992, izhajajoče iz 1. in 2. odstavka 414. člena Ustave SRS iz leta 1974. Tožena stranka je vložila proti pravnomočnemu zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 385. člena ZPP (1977). V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1977) eno s tem, da si razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotujejo. Ob ugotovitvi sodišča, da konkurenčna prepoved ne more imeti podlage v obstoječih predpisih, bi moralo upoštevati načelo pogodbene svobode, izražene v točki VIII pogodbe o zaposlitvi z dne 4.5.1992. Isto bistveno kršitev določb postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP -1977) je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da je bila tožnici ponujena odškodnina zaradi uveljavitve konkurenčne klavzule in kljub tej ugotovitvi sprejelo pravno presojo, da bi konkurenčna klavzula varovala zgolj delodajalčeve ekonomske interese. Ekonomski interes za uveljavitev konkurenčne klavzule je bil pri toženi stranki vsekakor podan, zato ga je uredila v skladu z načelom pogodbene svobode v navedeni pogodbi o zaposlitvi. Sicer pa delavko k plačilu odškodnine zavezuje tudi veljavno določilo iz 9. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Sklicevanje obeh sodišč na razveljavitev 5. in 6. odstavka 7. člena ter njegovega 1., 2. in 3. odstavka na podlagi odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992 (Uradni list RS, št. 29/92) in št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999 (Uradni list RS, št. 12/99) ni razumljivo, saj je pogodbeno določilo lahko nično samo v primeru, če bi nasprotovalo javnemu redu. Te okoliščine pa nobeno od sodišč ni ugotovilo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo tudi ni v reviziji uveljavljenih procesnih kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizija očita nižjima sodiščema, da so si njuni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Ob njuni ugotovitvi, da prepoved uporabe znanj tožnice, ki jih je pridobila pri svojem delu pri toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja, ni temeljila v obstoječih predpisih, bi morali upoštevati pogodbeno avtonomijo volje strank pri urejanju tega vprašanja. Revizijsko sodišče poudarja, da je vprašanje presoje veljavnosti ureditve medsebojnih pravic in obveznosti med strankama po prenehanju delovnega razmerja tožnice v zvezi z njenim izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, vprašanje materialnopravne narave. Napačna pravna presoja ima zato lahko za posledico zmotno uporabo materialnega prava, ne pa procesne kršitve. V obravnavani zadevi revizijsko sodišče pritrjuje kot materialnopravno pravilni presoji obeh sodišč, da je VIII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 4.5.1992, s katero je bila določena sankcija zaradi kršitve konkurenčne klavzule tožnice, zaradi razveljavitve določb 5. in 6. točke 7. člena ZDR na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992 izgubila dopustno pravno podlago (51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR).

Podlago o sprejeti pravni presoji sodišča druge stopnje so predstavljale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bila tožnica seznanjena z vsebino pogodbe o zaposlitvi z dne 4.5.1992 (ki je sicer ni podpisala), ki je v VIII. točki vsebovala za tožnico prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (po njeni volji ali krivdi) v roku dveh let ter premoženjsko sankcijo v primeru kršitve te prepovedi (plačilo odškodnine v pavšalnem znesku 20 bruto plač).